Sploh v večjih krajih, kot je Ljubljana, kjer je mestni promet dobro razvit in ga dnevno uporablja veliko delavcev, je zdaj, ko je prepovedan, marsikdo ostal brez prevoza do službe.
Nekateri so se znašli in začeli uporabljati kolo, drugi se vozijo organizirano, skupaj s svojimi sodelavci, kar nekaj pa jih v službo odide peš. »Moj partner gre po novem vsak dan peš iz Šiške do univerzitetnega kliničnega centra. Gre za pet kilometrov, za kar porabi eno uro časa. To ni tak problem. Njegova sodelavka pa pešači 10 kilometrov. Zdaj jo bo menda vozila neka druga zaposlena iz UKC Ljubljana, ki prihaja približno od tam kot ona,« je v eni od facebook skupin, kjer se povezujejo zaposleni v zdravstvu, povedala neka Ljubljančanka.
Fant z velikim srcem
Pravi, da je vesel vsake lepe besede, ki mu jo namenijo ljudje, ker se je odločil storiti nekaj dobrega. »Lepo je biti koristen,« meni dobrosrčni Ljubljančan.
Z vidika zdravja je tako početje resda koristno, vendar je treba upoštevati, da so lahko razdalje, ki jih morajo nekateri premagati, tudi večje in da hoja lahko traja precej časa, kdaj jim jo zagode vreme, pa tudi sicer je morda za koga nemogoče, da čisto vsak dan odide in se vrne peš. Stisko tistih, ki na delo odhajajo na tak način, je opazil Vladimir Vidaković, taksist iz Ljubljane. »Mamina sodelavka dela na onkološkem inštitutu. Tja iz Šentvida vsak dan kar hodi peš, saj javnega prometa ni. Dejal sem ji, da jo bom, kadar bo tako želela, odpeljal na delo in to brezplačno. Odločil sem se, da brezplačen prevoz v službo in domov ponudim tudi drugim zdravstvenim delavcem, ki imajo težave s prevozom,« nam je povedal Vladimir.
Svojo namero je pred dnevi oznanil na facebooku in sledilo je nepričakovano. »Me je kar malo šokiralo, kakšen odziv je bil na mojo objavo. Hvala, dragi ljudje! To zelo pozitivno vpliva name. Lepo je slišati vsako pohvalo, še posebej v tem času, ko nam ni najbolj lahko. Lepo je biti koristen,« je povedal naš dobrosrčni sogovornik.
Se že obračajo nanj
Komentarji zahval in pohval pod njegovim zapisom, kjer ponuja brezplačen prevoz, kar dežujejo. Med njimi se najdejo tudi taki, v katerih se oglašajo ljudje, ki mu ponujajo denarno donacijo za gorivo ali pa bon v določeni vrednosti, s katerim bo v svoj avto lahko natočil pogonsko gorivo. »To je res krasno! Kaj krasno, neverjetno! Včeraj sem že unovčil bon na bencinski črpali, ki mi ga je podaril neki gospod. Vidite, neka mreža se je vzpostavila, v kateri vsak k temu, da lahko jaz pomagam na ta način, prispeva po svoje,« je zadovoljno dejal.
Povedal nam je, da ga je za pomoč pri prevozu na delo prosilo že precej zaposlenih v zdravstvu. »Klicali so me mnogi, ki delajo v kliničnem centru, na urgenci, onkološkem inštitutu in v zdravstvenih domovih, celo v domovih za starejše. Zdaj sem se povezal s še nekaj drugimi kolegi taksisti, ki mi bodo pomagali, da bomo lahko obvladovali povpraševanje. Vesel sem, da lahko pomagamo,« je dejal Vladimir Vidaković.
Težko jim je …
Eni lepših trenutkov v njegovem taksiju so zagotovo tisti, ko poklepetajo med sabo in si dajo vedeti, da jim je mar drug za drugega. »Veste, ni lahko zdravnikom, medicinskim sestram, negovalcem … Marsikaj mi povedo, zato kapo dol. V težkih razmerah delajo. Lahko tudi več dni zapovrstjo po 12 ur! Utrujeni so, stresno je. Mnoge njihove zgodbe se me dotaknejo. Hvala jim,« so bile besede občudovanja mladega Ljubljančana.
