»Ob sedmih sem še zadnjič poskrbela za koze. Mladičke smo imeli, trojčke, kar veliko dela je bilo z njimi, saj so potrebovali pomoč pri sesanju. Potem sem ugasnila luči v hlevu in se poslovila od živali, kot da bi vedela, da jih zadnjič vidim,« nam hlipaje pripoveduje Rezka Semenič.S partnerjem Božem Štefančičem sta zvečer gledala televizijo. »Okrog devetih je Božo rekel, da gre spat, ko sva slišala neko pokanje. Begunci so, sem pomislila, in poslala Boža ven, naj pogleda, kaj se dogaja. Stopil je iz hiše in pogledal proti stanu, pa je bilo že vse v ognju,« nadaljuje Rezka.
V BOJ S PLAMENI VEČ KOT 50 GASILCEV
Do štiri metre visoki plameni, ki jih je razpihoval močan veter, so se že stegovali k sosednji hiši, v kateri živi Rezkin brat Tone Beribak. Tudi on je gledal televizijo, ko je v temni sobi na steni zagledal svetlobo. »Kot bi se k hiši pripeljal avto. Čudno pa je bilo, da je svetloba prihajala in izginjala. Kasneje sem ugotovil, da je bilo to zaradi vetra, ki je gnal plamene sem in tja. Stopil sem k oknu in videl, da gori. Tako sem se zadrl, da je ženo kar vrglo iz postelje. Oblekel sem si kombinezon, obul škornje in odhitel v gasilski dom,« pripoveduje Beribak, nekoč tudi sam operativni gasilec v PGD Sobenja vas. V tistem času je Rezkin sin Tone Semenič že klical na številko 112, kjer so aktivirali najbližja gasilska društva. Ko je Beribak prihitel v gasilski dom v Sobenji vasi, je bil tam že eden izmed gasilcev. »Usedel sem se v avto s cisterno in odpeljal proti domu, saj je ogenj že začel zajemati tudi našo hišo. Tam sta že čakala zet in sin, hitro smo vzpostavili pritisk, napeljali cevi in začeli gasiti. Če bi čakali še nekaj minut, bi ogenj zajel tudi streho naše hiše in vse bi lahko zgorelo,« pripoveduje Beribak. Ko so za silo ubranili hišo, so se začeli spopadati še z ognjem v gospodarskem poslopju. V tistem so začeli prihajati tudi drugi gasilci. Poleg članov domačega PGD še fantje iz Cerine, Skopic, Obrežja in Brežic (okolica). Kakih 50 se jih je vse skupaj nabralo. Pomoč je prišla še ravno pravi čas, saj je 1000-litrski cisterni, s katero so se ognja lotili domači gasilci, že začelo zmanjkovati vode, hidrant pa se je tudi hitro praznil, se spominja Beribak.
REŠILI SO TISTO, KAR SE JE REŠITI DALO
Močan veter je gasilcem povzročal ogromno težav, a so kljub temu pogumno izvajali napade v notranjost gorečega objekta in reševali, kar se je rešiti dalo. »Nekemu fantu iz Skopic je uspelo rešiti nitkarico in motorno žago, ven pa je prinesel tudi kanto z bencinom. Tudi živali so poskušali rešiti, a je bilo že vsega konec,« se pogumnih gasilcev s hvaležnostjo spominja Rezka. Z ognjem so se bojevali do druge ali tretje ure zjutraj, požarišče pa so zadnji gasilci zapustili malo pred prvim svitom. Forenziki, ki bodo pokušali ugotoviti vzrok požara, so Semeničeve obiskali v ponedeljek, domači pa menijo, da bo krivca za požar najbrž treba iskati v električni napeljavi. Morda so izolacijo električnih vodnikov pogrizle podgane, morda je bilo kaj drugega …
BREZ ZAVAROVANJA
Ogenj je poleg objekta uničil več velikih lesenih in plastičnih kadi, tri motorje, star traktor (novejšega jim je k sreči uspelo pravočasno umakniti), samohodno škropilnico, kosilnico, ogromno krme ... našteva Rezka. V požaru je poginilo 14 koz in kozličkov, več kot 50 kokoši, tri race in goska. »Vse je šlo. Trije kozlički in ena koza so sicer preživeli, a so hudo opečeni in ne vem, kako bo,« potoži Rezka, ki jo je najbolj od vsega prizadela prav izguba živali. »Tako rada sem imela te živali. Koze imamo pri hiši že 20 let. Ko sva z Božem ostala brez službe, mi je kupil kozo za mleko. Pa sploh nimamo svoje zemlje. Po strmih tujih terenih kosimo, da pridemo do krme. Kolikokrat sem trepetala, da se ne bi traktor prevrnil. Včasih smo imeli tudi po 30 koz, za mleko in sir, zdaj pa imamo mini koze, ki so bolj za veselje vnučkov. Dvojčka sta, stara tri leta,« pripoveduje Rezka. Gasilcem, ki so obvarovali hišo in iz ognja rešili nekaj premoženja, je neizmerno hvaležna: »Zaslužijo si vse čestitke. Zahvaljujem se jim za vsako sekundo njihovega truda, svoja življenja so tvegali. Tisočkrat jim hvala. Vsa čast tudi bratu za njegovo prisebnost in hitro pomoč v najbolj kritičnih trenutkih,« poudarja Rezka. Gospodarskega objekta niso imeli zavarovanega, tako da sta se dolgoletni trud in odrekanje v nekaj urah spremenila v prah in pepel. »Najprej bo treba vse počistiti, na novo pa bomo težko začeli. Nizko pokojnino imava, saj lačni nismo, a veliko tega bi bilo treba nabaviti in postaviti. Težko bo. V požaru so zgorele tudi tri polne zamrzovalne skrinje, hčerka mi je zdaj pripeljala novo. No, vsaj hiša nam je ostala, pa to, da se ni nikomur nič zgodilo, ne nam ne gasilcem, je največ vredno,« se bodri Rezka.
