Rezman v svoji knjigi opisuje dogajanje v Šaleški dolini med letoma 2020 in 2060, ko Velenje dočaka ista usoda, kot jo je v preteklosti doživela vas Družmirje, ki še danes leži v globinah Velenjskega jezera. A medtem ko je opisana katastrofa v romanu izmišljena, črni scenariji, ki pripeljejo do nje, nikakor niso.
V Rezmanovem najnovejšem romanu doleti Velenje enaka usoda, kot jo je pred leti doživela vas Družmirje, ki so jo zavoljo rudarstva in energetske stabilnosti države potopili. Jez med Velenjskim in Družmirskim jezerom popusti, Velenjsko jezero, v katero so zadnja leta veliko vlagali, ostane brez znamenite plaže, to pa župana stane mandat. Ko se zdi, da se je najhujše že pripetilo, in iz rudnika prebivalcem z gotovostjo sporočajo, da je vse pod nadzorom, zaradi uplinjanja lignita (ker so v na novo zgrajenem šoštanjskem bloku 7 kurili na plin in ga poleg tega uporabljali za krematorij) pod površjem nastane eksplozija in prebivalci so se prisiljeni preseliti na ponton sredi jezera.
Vsekakor napeto branje, v katerem pa je opaziti precej vzporednic z dejanskim stanjem v Šaleški dolini. Krajinska arhitektka Saša Piano je celo dejala, da lahko »to postane povsem realna zgodba, če sedaj ne spremenimo toka dogajanj«. Koliko je v njegovem knjižnem delu resničnega in kaj bi Velenjčane dejansko moralo skrbeti, smo povprašali kar avtorja Petra Rezmana, ki zelo dobro pozna ekološko problematiko Velenja, saj jo spremlja že več kot 30 let. Da bi stvari obrnil na bolje, je leta 1989 s somišljeniki ustanovil tudi Zelene Velenja.
Vse to se lahko zgodi
»V zadnjem iz opusa petih romanov o rudarstvu v Šaleški dolini sem v ospredje postavil kup stvari, ki bi se lahko v Velenju dejansko pripetile, če bi se v prihodnosti uresničili vsi črni scenariji. Prav tako sem si želel v tem romanu obdelati propadli projekt Energo kemijski kombinat (EKK). Po njem se je v Velenju med letoma 1955 in 1965 poskušala zgraditi tovarna, pri čemer je investicijski program močno spominjal na tistega, ki se je kasneje zgodil pri gradnji šoštanjskega bloka TEŠ 6,« je razložil motive za roman. »Relativno dobro poznam razmere v Šaleški dolini, še iz časov, ko sem se s tem aktivno ukvarjal. Zavedam se potencialnih težav, nevarnosti in zadreg, kot je denimo namera, da bi se v TEŠ-u sežigalo odpadke s premogom.«
Omenil je, da njegov roman ni znanstvena fantastika, kaj šele futuristična vizija. »So le zbrani črni scenariji, ki bi se lahko uresničili, če bi šlo vse res zelo narobe.« Na predstavitev v Velenju je povabil svojega dolgoletnega prijatelja, doktorja rudarskih znanosti Borisa Salobirja, ki je zgodbo bral kot montanist in torej vmes razmišljal, kolikšna je verjetnost, da se kaj od napisanega uresniči. »Vse to se lahko zgodi. Skoraj ni verjetno, da bi se vse naenkrat, ampak vsaka stvar posamezno pa vsekakor. Lahko se prelije voda čez jezero, v rudniku lahko pride do močnega stebrnega udara in tako naprej,« je dejal Salobir.Rezman je dogajanje v romanu sicer malo karikiral, na koncu začnejo TEŠ celo uporabljati kot krematorij. »Ampak saj tudi to ni povsem nemogoče, dokler ne vzpostavimo več kontrole nad tem, kaj vse nameravajo tam sežigati,« meni.
Dolga leta so molčali, zdaj zbirajo podpise
Skrbi ga, da se scenarij o sežiganju odpadkov v Velenju počasi že uresničuje oziroma se ga HSE (Holding Slovenske elektrarne) zelo trudi udejanjiti. »Sežiganje odpadkov v TEŠ 6 bi vsekakor imelo negativne posledice na življenje v Šaleški dolini. Vemo, da se ob sežiganju plastike pri prenizkih temperaturah tvorijo dioksini, ki so kancerogeni. Če bi bil jaz župan, bi od oblasti absolutno zahteval analizo statistike raka v Šaleški dolini in reden monitoring. Predvsem pa se plastike ne more sežigati s premogom pri 700 stopinjah Celzija, kakor se dogaja v TEŠ-u, ampak pri najmanj 1200 stopinjah Celzija. Pa še to je lahko problematično. Govoriva sicer o precej strokovni temi, ampak nekaj stvari je vendarle splošno znanih. Sežiganje plastike pri nizkih temperaturah povzroča raka. Pika.«
Ko smo ga vprašali, ali je to tisto, kar ga glede ekologije in Velenja trenutno najbolj skrbi, se je nasmehnil in odvrnil: »Pri mojih letih in mojem zdravju me skoraj ne skrbi nič več. Me pa veseli, da se trenutno v Velenju združujejo zelo kompetentni ljudje, predvsem prostorski oblikovalci, svetovalci in arhitekti, ki zbirajo podpise za peticijo proti sežiganju odpadkov. Ljudi postaja strah. Dolga leta so vedeli, kaj se dogaja, a so molčali. Zdaj so očitno zbrali dovolj korajže in stopili naprej ter se povezali v nekakšno civilno iniciativo.«
Da se da s civilnimi iniciativami veliko doseči, zelo dobro ve. Leta 1990 je bil odgovorna oseba na takrat še skupni občini Velenje, ko je republiška sanitarna inšpektorica Metka Macarol Hiti odredila, da morajo v TEŠ sežgati vsa poplavljena zdravila iz celjske bolnišnice. »Ko smo takrat politično aktivni aktivisti izvedeli za to odredbo, smo jo preprečili, ker se v elektrarni ne da varno sežigati zdravil. Zdravila so zaradi naših prizadevanj morali tri mesece pozneje odpeljati nazaj v celjsko bolnišnico.«
V Velenjskem jezeru se ne kopa
Peter Rezman je sicer reden obiskovalec Velenjskega jezera, zato smo potipali, kako sprejema, da so na območje tamkajšnjega jeza predlani protizakonito prepeljali kontaminirano zemljo, polno težkih kovin, ki so jo izkopali v enem od celjskih vrtcev. »Teh nekaj tovornjakov onesnažene zemlje, ki so jo pripeljali iz celjskih vrtcev, je samo drobec, za katerega smo izvedeli. Na ta jez so že v 80. letih odlagali posebne odpadke, nekaj jih je bilo pripeljanih kontrolirano, nekaj nekontrolirano. Nad tem, kar se tam dogaja, ima nadzor samo rudnik. Tam okrog bi morali potegniti žico ter postaviti vratarja in kontrolorja, ki bi preveril vsak tovornjak, ki bi se tja pripeljal. Da pa ne bom preveč svetohlinski, naj še povem, da na ta jez tudi domačini vozimo vse, česar ne potrebujemo. Tja smo vozili vse od trupel mrtvih živali do kosovnih odpadkov. Navadili smo se, da je tam ugrezninsko območje, ki ni od nikogar in kjer se tako ali tako vse potopi pod vodo. Na jezu na jugozahodni obali Velenjskega jezera je posledično velik madež, ki smo ga povzročili tako domačini kot tovarne. Prav nič me ne preseneča, da se je zasebnik spomnil zaračunati vrtcu za odvoz kontaminirane zemlje in potem še rudniku, da je pripeljal zemljo za nasip, ki so jo potrebovali.«
Se v toplejših mesecih kopa v Velenjskem jezeru? »Ne. Saj na pogled je zdaj lepo, veliko lepše, kot je bilo recimo pred 30 leti, ko si lahko z lune videl, da je v jezeru strup. Zdaj v vodi vsaj nekaj živi, še vedno pa ne bi rekel, da je voda neoporečna. To dokazuje dejstvo, da Velenjsko jezero zaradi vsebnosti molibdena od države še ni uspelo pridobiti statusa kopalnih voda.«
Blišč in beda le nekaj korakov narazen
Ne samo jezero, življenje nasploh je v Velenju bistveno boljše kot pred 30 leti, je priznal sogovornik. »Voda v jezeru je imela leta 1990 pH 12, kar pomeni, da je bila čista baza, zdaj ima pH sedem, kar omogoča vodno življenje. Drugo vprašanje je, kaj se v ribah in rastlinah, ki živijo v Velenjskem jezeru, nabira.« Kljub temu da so razmere boljše, je poudaril, niti slučajno niso tako dobre, da bi ljudi na veliko vabili, naj se pridejo k njim kopat, in bi lahko Velenjsko jezero označili za najboljše slovensko naravno kopališče. V prvi vrsti bi morali poskrbeti za dober monitoring vseh posledic, ki se po vseh teh letih še vedno pojavljajo. »Morate vedeti, da se na Velenjskem jezeru odlaga pepel, ki se ga na leto pokuri pet ton, v njem pa so uran in druge težke kovine. Uran je sicer amorfna kovina in bi lahko vanj tudi vlagali, a za to bi potrebovali posebne odpadke, kar bi ponovno zahtevalo nadzor, merjenje vode, preprečevanje prašenja in podobno. Sedaj pa se preprosto delamo, kot da tega ni. Na eni strani imamo turistično lepo plažo, le korak stran pa sivo obalo, iz katere voda erodira pepel iz elektrarne. To ne gre skupaj.«
Če bi lahko v Velenju spremenil samo eno stvar, bi opogumil generacijo, ki prihaja »za nami«, da bi se aktivneje vključila v politično dogajanje in malce premešala politične karte v njihovi občini. Ima pa o Velenju povedati tudi kaj lepega. »Lepo mesto je in tu so še vedno žive dandanes morda niti ne več tako moderne vrednote, kot sta tovarištvo in pozitiven odnos do fizičnega dela,« je ponosno pohvalil ljudi iz svojega mesta. Mesta, ki ga čaka še kar nekaj ekoloških izzivov, za katere držimo pesti, da jim bo kos.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
