Eden od teh v zraku lebdečih, v ozadje bledečih je te dni postal tudi demografski sklad, večna sirota, ali še bolje, otrok mnogih strank, ki ga skušajo, vsaka posebej, vsaka s svojimi skritimi interesi, že leta skozi parlament poriniti v življenje. Doslej jim še ni uspelo. Demografski sklad, iz katerega bodo bodoče generacije upokojencev črpale pokojnine, zares krvavo potrebujemo približno … zdaj!, vendar bi se morali nujno pogovoriti, kaj bomo dali vanj in kdo ga bo upravljal. Nikakor, nikoli in za nobeno ceno teh odločitev ne smemo prepustiti nekomu, ki bo to naredil potihem in mimo nas. Naša prihodnost je odvisna od tega.
Kaj je torej demografski sklad in kako bo krojil našo usodo? Takole je, generacije se krčijo, vsaka naslednja je manj številčna, poleg tega mladi dolgo ne dobijo zaposlitve, hkrati narašča število upokojencev – vse to pa pomeni, da je vedno manj tistih, ki vplačujejo v pokojninsko blagajno, in vedno več tistih, ki iz nje črpajo. Izplačevanje pokojnin samo iz tega vira ne bo več dolgo vzdržno, zato je treba najti nove vire. Eno od črpališč denarja za pokojnine v prihodnosti bi lahko bil, pravzaprav to mora postati, demografski sklad, lahko bi mu rekli tudi nacionalni pokojninski sklad, v katerega bi država vložila svoje premoženje (kolikšen in kateri del, je še vedno stvar razgretih razprav), njegovo upravljanje pa bi moralo biti povsem neodvisno od dnevne politike, predvsem pa daleč od grabežljivih lepljivih tačk trenutnih oblastnikov.
Demografski sklad ne bi v celoti rešil problema staranja prebivalstva in ne bi povsem odpravil posledic »srebrnega cunamija« – to je pesniški izraz za prihajajoče množice upokojencev – bi pa neizbežno katastrofo vsekakor pomembno omilil. In ta sklad, tudi če ga ustanovimo in začnemo polniti že jutri, današnjim upokojencem ne bo nič primaknil k pokojnini, pomagal bo šele bodočim generacijam upokojencev. Po najbolj optimističnih napovedih čez kakšno desetletje, še bolj verjetno čez dve ali več. Demografski sklad je namreč tek na dolge proge. Ustanoviti in voditi ga tako, da bo državna srebrnina ostala državna, da bo sklad postal in ostal pomemben nepresahljiv vir zagotavljanja pokojnin, je zelo zahtevna naloga. Ni pa nemogoča. In ja, mudi se.
Norveški svetilnik
Demografske sklade imajo države marsikje po svetu, največji in najuspešnejši pa je norveški vladni pokojninski sklad. To sta pravzaprav dva povsem ločena sklada v enem, imata ločeno premoženje in ločeno upravljanje, oba pa sta last države Norveške.
Starejši, Vladni pokojninski sklad Norveška, je bil ustanovljen že leta 1967, investira le v norveška in skandinavska podjetja. Globalni pokojninski sklad, ustanovljen leta 1990, je večji in bogatejši, na kratko mu pravijo kar Naftni sklad (Oljefondet), ker država vanj vlaga prihodke od svoje naftne industrije, poleg tega pa ima še številne nepremičnine in delnice podjetij z vsega sveta, skoraj deset tisoč podjetij iz več kot sedemdesetih držav. Leta 2017 je vrednost sklada presegla bilijon dolarjev, če bi premoženje razdelili med 5,2 milijona Norvežanov, bi vsak dobil (podatki so za maj 2018) 195.000 dolarjev. Za finančno ministrstvo sklad vodi poseben oddelek Norveške centralne banke. Država si sme letno izplačati do tri odstotke njegove vrednosti, prvič je to naredila šele leta 2016.
Sklad se mora ravnati po zapovedih posebej za to ustanovljene komisije za etiko, ta mu na primer prepoveduje, da bi investiral v podjetja, ki so tako ali drugače, magari le posredno, povezana s pobijanjem, mučenjem ali drugim kratenjem človekovih pravic (to pa ne pomeni, hecna stvar, da nima sklad tudi delnic proizvajalcev orožja, pa tudi podjetjem za tehnologijo nadzora se noče odpovedati), počasi se poskušajo znebiti tobačnih podjetij in podjetij z rudniki premoga, lani je finančno ministrstvo »priporočilo« tudi odprodajo deležev v podjetjih, ki se ukvarjajo z vrtanjem nafte in plina.
Trnuljčica počasi odpira očke
Kako blizu smo temu svetlemu norveškemu vzoru mi? Niti malo. Trenutno se štiri petine potrebnega denarja za pokojnine, dobre štiri milijarde, v pokojninski blagajni (ZPIZ) nabere s prispevki, ki jih plačujejo zaposleni, preostalo petino prispeva država iz proračuna. Vendar ta model že hudo ječi pod pezo vse več pokojnin za vse več upokojencev, trendi pa vedno odločneje kažejo, da se bodo odlivi zaradi staranja prebivalstva hitro povečevali. In da je torej treba nekaj ukreniti. Zdaj. Prvi dve možnosti, ki prideta na misel, se izkažeta za pretežno neuporabni – višanje prispevkov bi vplivalo na konkurenčnost gospodarstva, večji prispevek države pa bi povzročil majavost javnih financ. Kaj torej še ostane? Demografski sklad.
Slovenska država se je začela zbujati pozno, prepozno, saj je precej nekdaj skupnega premoženja že dobilo topel dom v žepih, ki niso bili naši. Šele zakon o invalidskem in pokojninskem zavarovanju je leta 2013 določil, da se mora obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje financirati tudi iz demografskega sklada, tega pa naj bi s posebnim zakonom ustanovili v dveh letih. Boste verjeli? Ni se zgodilo.
Potem je vzel zalet drug zakon, zakon o Slovenskem državnem holdingu, ki je zaukazal, naj se KAD najpozneje do konca leta 2015 preoblikuje v demografski sklad. Težko boste verjeli, vemo, ampak spet ni bilo nič.
Nato je poprijela prejšnja padla vlada – tista, ki je padla še pred to zdaj – pa se stranke v koaliciji, ki so sprejetje zakona o ustanovitvi in delovanju demografskega sklada zapisale v koalicijski sporazum, niso mogle dogovoriti. Šokantno!
Vse, kar si želim
Vemo, kaj potrebujemo: sklad, ki bo investiral v (domače in tuje) vrednostne papirje in kapitalske deleže, ki bo s temi naložbami umno upravljal, sklad, ki bo moral svoje premoženje neprestano plemenititi, torej prodajati in kupovati. Naložbe bodo morale biti razpršene in varne, sklad pa likviden in neodvisen. Ne vemo pa – ali si vsaj nismo edini – kako do tega priti.
Lani spomladi je finančni minister Bertoncelj – zdaj že minister v odstopu – predstavil svojo vizijo dveh stebrov upravljanja državnega premoženja, v prvega, ki bi ga še naprej upravljal SDH, bi vključili strateške naložbe, torej tiste, ki se ne prodajajo (med drugimi DARS, Loterija Slovenije, HSE … ), v demografski sklad, drugi steber, pa potrfeljske naložbe, torej tiste, s katerimi se trguje (na primer Telekom, Hit, Cinkarna Celje …). Vlada bi zagotovila še nekaj dodatnih virov, na primer koncesnine. Desus, ki je tudi že dolgo poskušal pripraviti svoj zakon, je prišepnil, naj se v demografski sklad vključi tudi 60 odstotkov delnic Zavarovalnice Triglav in okrog 30 odstotkov delnic Krke.
Državo je medtem že prehitela SDS, ki je malce poprej, slab mesec pred tem, že vložila svoj predlog zakona o demografskem skladu. Da je tisto, kar kani država vložiti v demografski sklad, veliko premalo, so rekli. In so zatorej predlagali, naj država v sklad vloži vse premoženje, tako strateško kot portfeljsko. Večji del izplačil bi bil namenjen pokojninam, manjši odplačilu državnih dolgov.
Ampak to ni tisto, pri čemer so se najbolj lomila kopja. Tole je tisti del, kjer so bili spopadi najglasnejši, najbolj strastni in najbolj krvavi: kdo (in kako) bo demografski sklad upravljal.
Vse, česar nočem
Takole so si vodenje sklada zamislili na desni, sklad bi vodili trije organi, skupščina, nadzorni svet in uprava. Bodite pozorni na način sestavljanja nadzornega sveta: imel naj bi trinajst članov, predlagale bi jih poslanske skupine, največje seveda največ. Lepljive tačke vsepovsod. Po drugi strani je vladni načrt predvideval, da bi nad skladom bedelo finančno ministrstvo.
Kakorkoli, noben od predlogov se ni prebil. A tudi če bi se, problema pokojnin to ne bi dokončno rešilo in tudi ne bi razbremenilo državnega proračuna, ta bi moral k plačilu pokojnin še naprej izdatno prispevati.
Izračunali so, da je krovni upravljalec državnega premoženja SDH v dveh letih (in to sta bili dobri leti) z donosi zaslužil manj kot milijardo evrov, to pa je manj, precej manj, kot v enem letu država iz proračuna prispeva za pokojnine. Celotno premoženje SDH pa je ocenjeno na okrog deset milijard evrov, jasno je torej, da to ni dovolj za vzdržen pokojninski sistem in da bodo potrebni še drugi ukrepi. Vendar demografski sklad nujno potrebujemo in z ustanovitvijo že precej zamujamo, saj se mora, kot smo rekli, najprej še precej dolgo polniti. Prej ali slej ga bomo sicer dobili, saj so politične stranke zelo zainteresirane – ampak zelo pomembno je, kakšen bo, ali bo to zakon za javno dobro ali zakon za tatove.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
