Včasih državljana vse skupaj frustrira tako zelo, da se nad zdravstvenimi osebjem znese verbalno, celo fizično. Ker ga sistem prezre in je povsem poteptano njegovo dostojanstvo, se odloči tudi za najbolj radikalno: da ga v stiski nihče ne sliši, sporoči s streli. Kot se je zgodilo avgusta leta 2016, ko je v Splošni bolnišnici Izola proti urologu pištolo usmeril starejši domačin. Razlog: menil je, da njegov zdravnik zavlačuje z zdravljenjem. Čas je v zdravstvu ena najvišjih vrednot in obstoječi zdravstveni sistem ga ne spoštuje. Niti takrat, ko je človekovo stanje urgentno, saj sistem nujne medicinske pomoči (NMP) v praksi izkazuje vse več lukenj. A to je samo ena od težav. Ljudi je strah ali – moralo bi jih biti, ker je stanje v zdravstvu resno. O tem, kaj se dogaja z njim, predvsem s sistemom zagotavljanja NMP, smo govorili s specialistom urgentne medicine Gregorjem Prosenom.
Katere probleme v sistemu zagotavljanja NMP državljanom opažate v svoji praksi?
Leta 2015, ko je bil govor o reformi, reorganizaciji sistema NMP, je bila želja vseh nas, tako tistih, ki smo zaposleni v zdravstvu, kot naše krovne institucije – ministrstva za zdravje –, da bi zagotovili čim bolj kvalitetno in enakopravno obravnavo vseh prebivalcev v državi. Sam sem z namenom, da bi pripomogel k premikom, tudi sodeloval z ministrstvom. Vsi smo se strinjali, da je treba temeljito prenoviti mrežo sistema NMP. Zadeva je šla potem naprej le delno; ni prišlo do sprememb v njenem bistvu, v mreži. Naj pojasnim. Že 30 let imamo na terenu mrežo NMP, ki temelji na tem, da je v vsakem zdravstvenem domu zdravnik prisoten 24 ur na dan, a na način, da dela več stvari naenkrat; podnevi je v svoji ambulanti, hkrati pa dela še na nujni pomoči, tako da gre, če je treba, z rešilcem na teren in poleg tega dežura, torej opravlja nočne izmene. Tako je bilo vsa ta tri desetletja. Ideja je bila pač ta, da če je zdravnik že prisoten, naj bo na več položajih v istem času; naj bo v rešilcu, hkrati pa še v ambulanti, kjer bo pregledoval ljudi, ki kašljajo, bruhajo, jih boli grlo. Seveda se to zdi racionalno. A na tak način, razpršen na več koncev naenkrat, preprosto ne moreš zagotavljati kakovostne oskrbe zares kritično bolnim in poškodovanim – tistim, ki ne morejo čakati. Zadnji tragični primer (streljanje moškega na nosečo žensko v Grosuplju, op.p.) je to težavo lepo razprl.
Kje, torej pravite, je srž problema?
Srž problema je v tem, da se zunaj večjih mest delo družinskega zdravnika in dežurne službe oziroma urgence še vedno prekriva. To pomeni, da je v (skoraj) vsakem kraju z večjim zdravstvenih domom prisoten zdravnik 24 ur na dan, a za zaresno urgenco to ni dovolj, kajti na terenu lahko določene nujne postopke samo začneš, resno ogrožen bolnik mora čim prej v urgentni center; saj zato nam jih je EU 80-odstotno sofinancirala! Na zemljevidu imamo več kot odlično pokritost države z zdravniki, ki so za urgence dostopni 24 ur na dan – a kaj lahko naredijo v manjšem kraju za res nujne primere? Kvečjemu lahko opravljajo dežurno službo za nenujne primere, ker bolniki v rednem ordinacijskem času niso mogli (ali hoteli?) k svojemu zdravniku. Ampak če smo pošteni, to ni NMP, to je bolj »komfortna medicinska pomoč« (KMP). Seveda pa se je treba vprašati, zakaj se ljudje tako množično zatekajo v dežurno službo ali na urgenco, ker pri svojem zdravniku ne dobijo termina jutri, najkasneje pojutrišnjem. Ker primanjkuje približno 400 družinskih zdravnikov!
Ste lahko natančnejši?
Pri družinskih zdravnikih, ker jih je premalo, ne pridemo (dovolj) hitro na vrsto; včasih je treba na prost termin čakati po več dni, celo dva tedna, zato se bolni zglasijo na nujni pomoči, urgenci. Jaz jih zaradi odločitve, da pridejo k nam, večinoma ne obsojam. Saj če so bolni, druge izbire nimajo. Pacienti nam celo povedo, da jim je žal, da nas »nadlegujejo« na urgenci, da vedo, da ni nič resnejšega, vendar nimajo druge izbire, če se želijo pobrigati za svoje zdravje, sicer bi na obravnavo pri svojem osebnem zdravniku čakali nekaj dni in več. Da bi torej lahko državljanom omogočali varnost v zdravstveni stiski, jim nudili primerno, kvalitetno zdravstveno oskrbo, potrebujemo več zdravnikov, predvsem specialistov družinske medicine. Naj to misel še nadgradim; in če želimo tudi res vrhunski sistem urgentnih služb, morata ta dva sistema, urgenca in družinska medicina, funkcionirati sama na sebi, vsak zase, ločeno! Ne pa da sta prepletata in urgenca krpa pomanjkanje kadra na primarni ravni, v družinskih ambulantah.
Na urgenco torej prihajajo bolniki z nenujnimi stanji, ne toliko zato, ker se počutijo življenjsko ogrožene, ampak zato, ker pri svojem zdravniku ne pridejo na vrsto?
Velikokrat. Če imate gripo, pljučnico, vas boli v križu, verjetno niste smrtno bolni, vendar vseeno ni človeško, da ste zaradi tega obravnavani šele čez teden dni ali več. Čeprav, če na primer za pljučnico ne dobite antibiotikov čim prej, bo za vas čez nekaj dni morda že prepozno, še posebno če ste starejši. Ljudje so tako prepuščeni samim sebi in razmišljajo zelo preprosto; ali se bo stanje samo od sebe popravilo in ne potrebujem zdravnika, ali pa bo čez teden dni prepozno – in zdravnika spet ne potrebujem … Kadar torej ljudi skrbi, predvsem starejše, bodo pač šli tja, kjer so vrata odprta, in to je urgenca.
Če bi imeli dovolj kadra na primarni ravni zdravstvene oskrbe, pri osebnem, družinskem zdravniku, bi to predstavljalo pomemben premik pri reševanju velikega problema mreže NMP in zdravstva na splošno?
Drži. Če bi imeli dovolj družinskih zdravnikov, ne bi bilo gneče v njihovih ambulantah in posledično prav tako ne na urgencah. V neki državi, družbi, je vedno nekakšen »bazen« ljudi, ki bodo iskali pomoč, in ta je vedno polnejši, ker ga skozi ozko grlo sistema, kakršen je, ne zmoremo »prazniti« tako hitro, učinkovito. Tako bodo ljudje našli drugo pot; v tem primeru pri nas, v urgentni službi. Urgence so v bistvu postale zasilne ordinacije družinske medicine. Kar pa v resnici ne morejo biti. Kajti to je slaba medicina.
Tako hudo je?
Še bolj! Pogovorimo se tudi o lažnem občutku varnosti. To, da lahko služba NMP krajevnega zdravstvenega doma zdravi kritično bolne, je zmotno. Zato bi bilo smiselno, da se krajšajo razdalje, da kritično obolele z rešilcem čim hitreje pripeljemo do prvega urgentnega centra, bolnišnice, kjer bodo začeli posege, ki so nujni za reševanje življenja. Naj ponazorim s primerom. Recimo, da v manjšem kraju doživite infarkt. Po vas bo prišel rešilec iz lokalnega zdravstvenega doma. Ampak v rešilcu se oskrba šele začne – dokončala pa se bo v bolnišnici, urgentnem centru. Tam je namreč vsa potrebna oprema za oskrbo zares bolnih in poškodovanih. Zato mora biti sistem reševalnih vozil razporejen v mreži, ki kar najhitreje pošlje pravo vozilo na kraj, kjer je to potrebno, in hudo bolnega, poškodovanega pacienta čim hitreje transportira v urgentni center, vmes pa opravlja najbolj kritično zdravljenje.
Kaj bi lahko storili najprej in bi imelo učinek?
V Sloveniji imamo skupno nekaj več kot 60 zdravstvenih domov. Petdeset je tako velikih, da imajo status dežurne službe – so odprti ves dan, vse dni v tednu. Te bi morali reorganizirati. V približno 40 krajih, kjer ni bolnišnice, je odprta dežurna služba, kamor lahko vsak hip vstopijo bolniki zaradi katerekoli težave; bolečine v prsih ali bolečine v žrelu. Zdravnik, ki vas bo obravnaval, je tam tudi za nujne primere, torej v stanju pripravljenosti, če bo treba z rešilcem nekomu na pomoč. To pomeni, da če res mora na nujno pot in intervencijo, bodo vrata ambulante za ta čas zaprli, vi pa boste čakali. To boste morali tudi v primeru, če bo šel ta isti zdravnik k nekomu na dom, hišni obisk. To se zgodi, ko je treba h kakšni starejši, nepokretni osebi. No, vse to mora delati ista oseba, seveda z ekipo. In kolegi iz družinske medicine po dežurstvu naslednji dan praviloma delajo redno delo v svoji ambulanti! Potem pa se čudimo, da zdravnice umirajo 12 let prej v primerjavi z ženskami, ki so zaposlene na kakšnem drugem delovnem področju. Obremenitve so ubijajoče! Kolegi najprej opravijo svojih osem ur dela, nato še dežurajo vsaj enkrat na teden, takoj po delovni noči pa gredo v jutru naslednjega dne nazaj v ambulanto. Pa mi povejte, kako lahko kakovostno opravljaš svoje delo po 24 urah napornega dela, brez spanca?! Tudi če si imel ponoči samo dve intervenciji, naspal se pač nisi. V resnici bi rekel, da si psihofizično po predežurani noči, kot da bi bil rahlo opit. Pri tovornjakarjih je pravilo, da morajo na toliko ur imeti počitek, sicer so nevarni. Pri nas je enako. A očitno nas vidijo kot nekakšne stroje. Zdaj bom grob; dajmo možnost zdravnikom, da opravijo svojih osem ur kvalitetno, potem pa jim dajmo mir, da si spočijejo in naslednji dan spet rešujejo življenja.
Tudi vi ne zmorete?
Minulo soboto sem delal 12 ur v urgentnem centru. Obravnavali smo »samo« dobrih 30 pacientov, kar se morda za tako dolg delovnik niti ne zdi veliko. A to so bili bolni, kompleksni pacienti. Povem vam, da ko sem naposled le prišel domov, nisem bil sposoben ničesar drugega kot se vreči na kavč in po treh minutah zaspati. Če sem prav iskren: če bi moj delovnik trajal še kakšno uro dlje, bi bil že nevaren. Kot je na cesti nevaren utrujen, neprespan poklicni voznik tovornjaka. Naš poklic, če ga želiš opravljati res dobro, precizno, sočutno – in verjemite mi, po 12 urah dela ti tudi za to zmanjka energije, svežine in človečnosti –, nam mora omogočiti, da si spočijemo. Tudi mnogo med nami jih je izgorelih. Sama narava dela, da vidiš kri, bolečino, mrtve, res težke primere, vsega tega se navadiš, uničujoč pa je naš tempo; nočne izmene, izmenjujoč z dnevnimi, neustaljen ritem, neredna prehrana, nenehne motnje med delom, skakanje iz ambulant v rešilce in tako dalje. Telo ne zmore vsega. Tega – nas zaposlenih – se v zdravstvu ne spoštuje. Nobena vlada pa ni pokazala zaresne volje nasloviti resnične probleme! Zato bo naše zdravstvo, ne samo reševanje mreže oziroma sistema NMP, okrevalo dolgo.
Koliko zdravstvene sile pa primanjkuje?
Skupaj od 1000 do 1500 zdravnikov, od tega vsaj 300–400 družinskih zdravnikov. Na urgencah bi bilo potrebnih okoli 300 specialistov. Kje bomo našli toliko kadra? Med mladimi bolj težko. Tudi tujci se vse manj zanimajo za delo pri nas, saj jim nimamo ponuditi ničesar zares mamljivega. Države bivše Jugoslavije nas dohitevajo. Zdaj pa računajmo: v Sloveniji imamo samo 300 diplomantov medicine na leto. En cel letnik pa še malo bi jih potrebovali samo v družinski medicini, da bi zapolnili kadrovske vrzeli. Pa seveda ne moreš vseh strpati na to področje, vsak bo izbral želeno specializacijo. Naj opozorim tudi na to, da so vodstva zdravstvenih domov potem bolj ali manj prisiljena, da zaposlijo vsakogar, ki ima diplomo, a pozor, kaj pa kvaliteta, interes?! Tudi v vaših vrstah, v novinarstvu, ne moreš vzeti v službo vsakega, ki zna tipkati, ampak mora imeti tudi smisel za vsebino. Enako je pri nas. Niso vsi enako dobri, zavzeti. A naš zdravstveni sistem se na to ne ozira. Sistem je samo v modusu preživetja. Samo, da zgodba gre naprej. Kaj pa kvaliteta?! Še malo poglejmo številke. Urgentnih stanj, za reševanje katerih smo poklicane urgence, je na leto okoli 20.000. Po drugi strani pa je bilo že leta 2013 obiskov v dežurni službi (NMP) mnogo, mnogo več, 640.000! Več kot pol milijona ljudi na urgenci! Seveda, ker jih, kot sem dejal že prej, ozko grlo družinske medicine ne more pogoltniti. Samo 20.000 od več kot pol milijona, ki pridejo po nujno medicinsko pomoč, jo res potrebuje. Si predstavljate, da bi bilo teh 640.000 res tako bolnih, potem bi našega naroda v treh letih ne bilo več.
A vas potem ne tolaži nedavna napoved, da bodo morda na medicinski fakulteti sprostili še kakšno novo, dodatno mesto za vpis?
Bodo, ampak skupaj morda za 50 dodatnih študentov na študijsko leto. To ne bo dovolj. Moj odgovor na ta ukrep je, da lahko zvišamo vpis tudi za 100, vendar kaj, ko je vprašanje, ali bo sploh kdo želel študirati in se kasneje odločiti za delo pri nas. Ne nazadnje mladi niso neumni. Dobro vedo, kaj pomeni biti zaposlen v slovenskem zdravstvu. Ta poklic nima več statusa, ugleda, prav tako ne varnosti! Kdo pa želi delati v takih razmerah – za realno plačo! Treba bo konkretnih ukrepov, da bomo zajezili izgubljanje najboljših. Treba bo pokazati jasno vizijo, kako predvsem družinski medicini pomagati dobiti 400 specializantov. Nekaj bo treba mladim zdravnikom ponuditi, pa ne samo denarja! Predvsem boljše razmere dela. V našem zdravstvu, kot na splošno v naši družbi, je poglavitni problem ta, da so porušene določene ključne relacije. Rad bi vam povedal še nekaj. Lani smo imeli razpise na državni ravni za specializacije iz urgentne medicine. Ponudili smo 17 mest, in veste, koliko se jih je prijavilo? Sedem. Samo sedem. Za zdravnike, ki bi delali v družinski medicini, smo razpisali 90 prostih mest. Prijavilo se jih je približno 30. Ti bodo dovolj samo za zasedbo pozicij na mestih zdravnikov, ki zdaj odhajajo v pokoj. Če bi želeli, da se v naslednjih petih letih približamo številki 400, kar bi nekako zapolnilo primanjkljaj družinskih zdravnikov, bi morali vsako leto zaposliti 90 novih moči!
Tako podhranjeni smo?
Da, tako zelo. Sistem je na robu popolnega porušenja. Stanje je absolutno kritično! A po drugi strani mi povejte, kdaj pa je bilo zdravstvo glavna tema na volitvah, v predvolilnih kampanjah, prva misel politikov? Nikoli. Vse pride prej; patrie, drugi tir, makete, zdravstvo pa samo po delčkih, ob aferah. Zelo intenzivno bi se morali ukvarjati s tem, kako rešiti zdravstvo, pa se kar ne. Na račun koga? Ljudi! Državljanov. Res bi rad že enkrat med odločevalci videl nekoga, ki bo premogel dovolj žmohta, da bo naredil red, predvsem pa državljanom iskreno povedal, kakšno je stanje in kaj je treba narediti za izboljšanje! In kaj si kot država lahko privoščimo in česa ne!
Hvala za to, kar ste izpostavili in povedali; ste eden redkih, ki je to storil tako brez dlake na jeziku o tem, kako hudo je in kaj bi bilo treba storiti. Zaključiva tako; je sistem NMP, najbrž kar celoten zdravstveni sistem, tisto, kar zdaj najbolj potrebuje urgentno pomoč?
Absolutno. Ampak saj to potrebuje že zadnjih dvajset let. Zadeva je kritična! Če bi bil zdravstveni sistem podjetje, bi to že zdavnaj propadlo. Na tako trhlih temeljih je vse skupaj. Kot družba bi morali o zdravstvu spregovoriti direktno in iskreno. Ugotoviti, kaj so naše prioritete, naše vrednote, ter na drugi strani, kaj smo zmožni plačati in od kod bomo denar za zagotavljanje kvalitetnega sistema zdravstva tudi dobili. Sistem NMP je samo eden od mozoljev na mozoljasti zadnjici zdravstva.
Opomba: Sogovornik v intervjuju izraža svoja osebna mnenja, ne stališč zdravstvenega doma, v katerem je zaposlen.
