»Če bi bil lepa blond punčka, bi rekel ja. Če me fotografirate, bodo rekli, ja, ja, ta je ta pravi. Žal mi je, da se je to zgodilo. Res mi je žal, ne privoščim ji tega. Čeprav je ne maram. Ker ona mene ne mara. A čeprav je ne maram, ji ne privoščim,« tako Tadej Podgornik, ki se ni pustil fotografirati.
»On in jaz nisva na isti frekvenci. Jaz sem tista, ki sem mu vedno govorila, naj poskrbi za te pse, on pa meni, da ga ne maram. Jaz odgovarjam, ne, nič nimam proti tebi in nič proti psom. Imej pse, a poskrbi zanje tako, kot je treba. Celo vas ogrožaš, sem mu govorila, a on tega ne razume,« pravi Vida o lastniku psov, ki so jo napadli, o svojem sosedu Tadeju Podgorniku. Pozneje, ko Vido fotografiramo na njenem dvorišču, kjer se je zgodil napad, se pri sosedovih vrtnih vratih pojavi mlad moški in zakliče: »Kaj, a mene pa ne boste nič vprašali?«
Oh, seveda bomo.
Kriv s pridržki
»Jaz sem kriv. O tem ni nobenega dvoma. Vendar marsikaj ni tako, kot se govori. To, da psi cele dneve bežijo, da jim puščam odprta vrata itd., to nikakor ne drži,« se takoj usuje iz njega.
Drži, vsaka zgodba ima več plati, a tako vsaksebi, kot sta si Tadejeva in Vidina, so si redko. Rašomon za dve osebi, bi lahko rekli. »Tudi ti psi, ki so zdaj napadli, so zbežali drugič, največ tretjič v svojem življenju. Prej sta bila dva druga psa, ki ju ni več, in nista nikoli nikomur nič naredila, nobene kokoši zaklala. To bi jaz vedel, seveda bi. To je ena stvar, druga je pa to, da je psom umrl oče. Pes, moj pes. Umrl je dva dni pred napadom. Odkar je umrl, so se zelo spremenili, po napadu so se pa povsem spremenili. Ona zagotovo ni tresla mreže, je pa dejstvo, da nas ne mara. Ona nas ne mara, odkar imam prvega psa. Ne mara mene, ne mara psa in več kot jih imam, manj nas mara. To psi čutijo. To ni izgovor in ni opravičilo za to, kar se je zgodilo, ampak …«
Vida pove povsem drugačno zgodbo: »Opozarjali smo že vrsto let. Psi so vedno uhajali. Ti zdaj in tisti prej. Več psov je krdelo. Eden je vodja in pri tem, kar naredi, mu drugi sledijo. Tudi druge pse so že napadli, samo nobeden jih ni prijavil. Ljudje se bojijo, da bodo imeli potem težave. Nekateri si zdaj niti mimo ne upajo. Dostikrat smo mu rekli, poskrbi za pse, kot je treba. Nihče ne pravi, da ne smeš imeti psov. On pa odgovarja, jaz jih imam rad, ti si zlobna, ne maraš me, ne maraš mojih psov. Pravim mu, saj imam tudi sama pse, a v vasi jih vidijo le, kadar grem z njimi na sprehod, in jih imam na vrvici. Moji psi se ne gibljejo prosto po vasi. Tvoji psi pa prosto tekajo okrog, ti spiš in psi so zunaj. Potem si je končno naredil ograjo, vendar je narejena tako, da lahko psi pod njo uidejo ven. In so bili spet skoraj vsak dan zunaj. Govorila sem, da se bo nekoč nekaj zgodilo. A dokler se ne zgodi – lahko prijaviš policiji, a do takrat, ko oni pridejo, so psi spet notri. In vse je lepo in prav. Po zakonu policija ne more nič.«
Vrsta srečnih naključij
Tole so neizpodbitna dejstva, na božični dan so štirje Tadejevi psi, sedemmesečni mladiči pasme kangal (anatolski ovčar), spet ušli. Se malo sprehodili skozi vas, ljudje so otroke podili v hiše, Vida pa je zaprla svoja dva psa in stopila ven na svoje dvorišče, da bi sosedu rekla, naj spravi pse za ograjo. Takrat jo je najprej napadel eden, potem pa še njegovi bratje (ali pa sestre, ne vemo zagotovo). Njihove mame – ki je spet breja, pravi Vida – verjetno ni bilo zraven. Ker če bi bila, bi se končalo veliko slabše, kot se je – na urgenci s tremi ugrizi.
»Tisti dan je bilo kup srečnih naključij, da se ni končalo še hujše, kot se je. Psi so bili že razdraženi, malo živčni, ker so jih vsepovsod odganjali. 'Domov, domov, domov!' Moj vonj tako in tako dobro poznajo, kadar grem s svojimi psi ven. Zanje spadam v krdelo mojih psov, nisem posameznica, temveč član krdela. Ni važno, ali sem sama ali s psi, vedno renčijo in se zaganjajo na ograjo. In zdaj so me dobili.«
To je prva noč, da sem spet spala, nekaj dni po napadu pravi Vida. Soseda razen takoj po napadu ni več videla. In ne, ni se opravičil. »Medtem ko se je to dogajalo, je spal. Potem ko sem šla na urgenco, je bil tamle na vogalu spodaj. Ustavila sem se, spustila šipo in rekla: 'Toliko da veš, tvoji psi so me pogrizli, grem na urgenco in sem že obvestila policijo.' Zaprla sem okno in šla.«
Tadej pravi, da je poskušal: »Vprašal sem njenega očeta, ali bi lahko govoril z Vido – ne vem, kje imajo zvonec –, in je rekel, da ne. Češ da se nimava več kaj pogovarjati, samo še na sodišču se bova. Toliko glede opravičila. Hoče mi pobrati pse. Sama ima dva psa in vem, da ji morata veliko pomeniti. Enako ve ona zame. In to mi hoče vzeti. Ker ve, da mi največ pomenijo. Hotel sem se ji opravičiti, pa mi ni dala možnosti.«
Po napadu psov v vasi niso več videli: »Od tega dogodka psov ni nihče videl. Niti pri ograji. Zdaj so v hiši. Imam še en notranji boks z železobetonsko mrežo in zdaj so samo notri; ne upam si jih spustiti, zelo sem previden,« pravi lastnik. A kaj, ko psov, še posebej takih, kot so kangali, ne moreš večno držati v hiši.
Po zakonu
Kangal je ovčarski pes. Sedemmesečni mladiči so že skoraj odrasli. Vido je rešilo to, da je legla na bok in se ni premikala in ni kričala. Tako je ravnala povsem nagonsko, pravi. Dokler se ne zgodi, še sam ne veš, kako boš ravnal, meni.
Naš Zakon o zaščiti živali ni dober, pravi Vida. Zgodba s sosedovimi psi ima dolgo predzgodbo. Ne dà se reči, da po prijavah nihče ni ukrepal. So ukrepali. Po zakonu. In tako se je zgodba vedno znova ponavljala.
»Prvo prijavo na policijo sem dala že pred kakšnima dvema letoma in pol. Takrat so psi tekali okoli in prišla je tudi inšpekcija. Dobil je kazen, ker so bili psi brez nadzora, in jo plačal. Konec avgusta je bila poslana anonimka – na policijo, inšpekcijo, občino, krajevno skupnost, vsepovsod. Po tistem je dobil obisk inšpekcije in policije. In seveda je bilo spet vse v redu, ker se mu je verjetno inšpekcija ponovno najavila. Takrat je na terasi ogradil še en boks. Potem je bilo deset dni mir, nato so bili spet po celi vasi. Skoraj vsak dan. Opozarjali smo, pisali … A nobeden v vasi ni nikoli poklical 113, ko je videl pse na cesti. Ves čas sem jim govorila, kličite! Vsak, ki vidi pse zunaj, naj pokliče policijo, ne hodite k meni jokat. Policijo lahko pokličem, kadar jih jaz vidim. Več ko bo prijav, boljše bo! A v vseh teh letih nihče ni dvignil telefona in tole je rezultat. Postopek po ugrizu je tak: na urgenci po klasifikaciji ocenijo rane in jaz imam 'lažje poškodbe'. Ta zapisnik pride na policijo. Dežurni policist je takoj klical tožilko, ta pa je rekla, da ni dovolj, da bi šlo na tožilstvo. Torej soseda ne bodo kazensko preganjali, ker poškodbe niso dovolj hude. Če bi utrpela težje telesne poškodbe, bi šlo na tožilstvo in bi ga kazensko preganjali. Tako pa je to le prekršek, dobil je 200 evrov kazni, takoj jo bo plačal in bo kazen le polovička. Sto evrov po zakonu.«
Zdaj jo je strah s svojimi psi oditi na sprehod. Boji se za pse in zase. V žepu nosim telefon z odtipkano številko 113, pravi. Že, ampak če jo psi spet napadejo, ji klic na 113 ne bo pravočasno pomagal. Si ne bi raje kupila solzivca? Razmišljam o tem, pravi.
Ko boste mrtvi, bomo ukrepali, obljubimo
Tudi naprej bo šlo po zakonu: »Ti štirje sedemmesečni psi, ki so me napadli, ne bodo dobili niti zaznamka, da so nevarni, ker so mlajši od devetih mesecev. Tako pravi Zakon o zaščiti živali. In to ni prav. Tudi sama imam pse. Zelo rada imam živali, ampak dajmo roko na srce, tu marsikaj ni prav. Napadel vas bo sedem-, osemmesečni mladič. Napasti mora še enkrat in narediti večjo škodo, da bo dobil zaznamek nevarnega psa. Nujna je sprememba zakona, da se ta meja zniža. Koliko, je vprašanje za strokovnjake. Podobnega primera, napada krdela mladičev, pri nas še ni bilo, zato tega zakon ne rešuje.«
Kaj upa, da bo dosegla s pisanjem prijav? »Rada bi, da naredi ograjo tako, kot je treba, in naj poskrbi za varnost vseh v vasi. Vsi si želimo, da nas ni strah hoditi mimo po cesti, po javni površini. Po tem dogodku nas je strah še toliko bolj, a s strahom živimo že leta. Ko se človek ne počuti varno, ko ga je strah iti na cesto, ker ne ve, od kod bo priletel pes, gre pa že za varnost državljanov. Kot državljanka Republike Slovenije se ne počutim več varno in svobodno, ker mi on krati pravico do svobodnega gibanja po okolici. Naj tožim Republiko Slovenijo, naj se pritožim varuhu človekovih pravic? Konec koncev bi se lahko, saj so kratene moje pravice do svobodnega gibanja!«
Vida Klenovšek pravi, da se je v medijih izpostavila zato, da bi vendarle že dobili prenovljen in popravljen Zakon o zaščiti živali. Rok, do katerega bi morali zakon uskladiti z evropskimi direktivami, je že zdavnaj potekel, a novega zakona, natančneje, Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali, še kar ni. V javno obravnavo so predlog poslali oktobra 2018, pozneje menda tudi upoštevali nekatere pripombe, a Državni zbor zakona še ni potrdil, zato se morajo inšpekcije, policija in tožilstvo pač ravnati po starem. Zagotovo pa vam bo v tolažbo zavest, da bodo, če vas podivjan pes okolje do smrti, proti njemu in lastniku zanesljivo ukrepali. Po zakonu.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
