Nekdanji hrvaški premier Zoran Milanović je pred osvojitvijo predsedniškega mandata dejal, da bo urejanje odnosov s Slovenijo med njegovimi prednostnimi nalogami. Pred Milanovićem je zahtevna naloga, saj je za skrhane odnose v določeni meri kriv sam, kar mu je očitala tudi protikandidatka Kolinda Grabar-Kitarović.
V zadnjem od predvolilnih soočenj je Grabar-Kitarovićeva dejala, da je od slovenskega kolega, ki ga ni imenovala, izvedela, da je bil Milanović med begunsko krizo »izrazito nekorekten«. Milanović je glede tega odgovoril, da je takrat ravnal iz namere prepeljati 700 tisoč beguncev čez Hrvaško, da ne bi ostali v državi, kot so to nekateri zahtevali od Zagreba.
Nekorektno postopanje med begunsko krizo pa ni edini madež, ki si ga je slovenska politika zapomnila izpod peresa Milanovića. Borut Šuklje, nekdanji minister in veleposlanik Slovenije v Beogradu, opozarja na še dve težavi iz Milanovićeve preteklosti.
Ni izpolnil obljub mokriškega memoranduma
Milanović je kot hrvaški premier marca 2013 s tedanjim premierjem Janezom Janšo podpiral mokriški memorandum, ki je Slovenijo zavezoval k ratifikaciji pogodbe o članstvu Hrvaške v EU, v zameno pa bi Zagreb zamrznil sodne postopke v EU zoper Ljubljansko banko. Slovenija je svoj del izpolnila, Hrvaška ga ni, opozarja Šuklje.
Ves čas je nasprotoval arbitraži
Drug madež ima malce daljšo zgodovino. Začne se leta 2009, ko je predsednik republike Borut Pahor s hrvaško kolegico Jadranko Kosor sklenil pogovore o arbitraži. Kosorjeva je obljubila, da bodo na hrvaški strani zadevo spravili čez parlamentarne procedure. Pahor je zato želel posebej govoriti tudi z Milanovićem, ki je bil tedaj vodja parlamentarne opozicije. Odgovor slednjega je bil kratek – s Kosorjevo glede zadeve ni nameraval govoriti, saj je dogovoru Pahor - Kosor očital dve ključni napaki. »Prvo, da je arbitražno sodišče edino pooblaščeno za tolmačenje sporazuma, in drugo, da sporazum ob zahtevi po stiku slovenskega in odprtega morja določa tudi, da noben enostranski dokument ali dejanje po 25. 6. 1991 za sodišče ne bo imel pravnega pomena,« povzema Šuklje.
Konec julija 2015 je Milanović kot predsednik vlade zahteval, naj Hrvaška razdre sporazum o arbitraži. Šuklje zato opozarja, da velja ob Milanovićevi izvolitvi biti previden in predvsem spremljati, kaj prinesejo naslednji meseci.
Hrvaška politika soglasna – napetosti med državama ni
Na južni strani meje imajo na te zadeve drugačen pogled – trenj med državama ni – niti ni nerešenih vprašanj, ocenjuje hrvaški analitik Krešimir Macan. Iščejo se le načini, kako se dogovoriti, saj da so vse rešitve že na mizi. Glede tega je hrvaška politika soglasna, dodaja. Milanović v tako začrtanem polju vidi prostor, da kot predsednik prav on vodi te dogovore z Ljubljano, kar je eno od predsedniških pooblastil.
Analiza: tako Plenković kot Milanović sta zmagovalca volitev
Začetek zapletene kohabitacije med levico in desnico Analitik Borut Šuklje meni, da sta zmagovalca hrvaških predsedniških volitev dva. Očiten je seveda Zoran Milanović (SDP), ki je osvojil mandat. Drugi zmagovalec pa je premier Andrej Plenković (HDZ), ki je z veščim manevriranjem utrdil svoj položaj v stranki HDZ. Slednje mu je s posebno zahvalo priznala tudi poražena Kolinda Grabar Kitarović. V podporo njenim predsedniškim aspiracijam je Plenkoviću uspelo združiti vse njegove znotrajstrankarske nasprotnike. Če bi zmagala, bi dober del zaslug za to lahko Plenković pripisal sebi, zdaj ko je volitve izgubila, pa bo odgovornost za poraz porazdelil med svoje nasprotnike. To krivdo bo lahko »delil počasi in s stalnim opravičilom, da je hrvaško predsedovanje EU prva in edina vladna prednostna naloga. To bo tudi olajšalo pot do skupnega zaključka, da je za poraz kandidatke v največji meri odgovoren njen volilni štab«. Povrh tega je kohabitacija, torej delitev vpliva obeh velikih strank na predsedniško in parlamentarno (vladno) funkcijo, v hrvaški politiki v večji meri stalnica. »Milanović je zmagal, ker pozna pravila politike in ker je imel dobre svetovalce. Oba s Plenkovićem sta izšla iz iste šole hrvaškega ministrstva za zunanje zadeve. Šole dr. Mate Granića in še bolj šole dr. Ive Sanaderja, ki je iskal, preverjal in ocenjeval najboljše študente hrvaških univerz in jih zaposloval v državni upravi. Zato se Milanović in Plenković dolgo in dobro poznata, osebno in službeno,« sklepa Šuklje.
Hrvaški analitik Krešimir Macan potrjuje obstoj kohabitacije – kar je nakazal tudi sam Plenković z napovedjo »trde kohabitacije« – torej da se bo jasno vedelo, komu je kje mesto in se bo skladno s pooblastili in dogovori tudi funkcioniralo. Macan od Milanovića pričakuje, da bo iz funkcije predsednika odpiral vprašanja splošnega interesa z več preudarnosti, kot se je to počelo v preteklem predsedniškem mandatu. Zametke tega je bilo zaznati že med volilno kampanjo, v načinu, na katerega je Milanović odprl vprašanje prevzema skupne valute evro – pozval je namreč k javni razpravi, v kateri naj se izčrpajo argumenti za in proti.
