Leto je naokrog in smetana slovenskih gospodarstvenikov se je znova zbrala na tradicionalnem srečanju, ki ga organizira Gospodarska zbornica Slovenije (GZS). Medtem ko gospodarstveniki skozi leto strašijo o propadu gospodarstva zaradi dviga minimalnih plač, se konec leta zberejo in načrtujejo blestečo prihodnost, ki je pred vrati, a smo od nje vsako leto enako ali še bolj oddaljeni. Ob tem velja omeniti, da v Sloveniji pod pragom tveganja revščine živi 268 tisoč ljudi, med njimi kar 45 tisoč otrok.
Geslo letošnjega vrha gospodarstva pa je bilo »Slovenija gre naprej«; udeležence sta nagovorila tudi predsednik vlade Marjan Šarec in gospodarski minister Zdravko Počivalšek. Sodelujoči so na srečanju razpravljali o rešitvah, s katerimi bi država dosegla nov razvojni preskok, ki bi Slovenijo ponesel v novo razvojno paradigmo, obdobje tako imenovane Slovenije 5.0. To zaznamujejo tehnološki razvoj in digitalizacija industrije ter sočasna skrb za trajnostni razvoj družbe.
Pri izvozu uspešni, pri povprečni bruto plači ne
Ker se leporečje gospodarstvenikov ob takšnih srečanjih zadnja leta ponavlja, so pogledali, kaj so si zastavili lani in kako uspešno se približujejo tem ciljem. Na lanskem vrhu gospodarstvenikov, ki je potekal na Brdu pri Kranju, so med drugim določili naslednje cilje do leta 2025: ustvariti 2300 evrov povprečne mesečne plače, doseči 60.000 evrov dodatne vrednosti na zaposlenega in povečati izvoz na 50 milijard evrov letno.
Da bi dosegli cilj glede povprečne plače, bi se morala ta na leto poviševati za 103 evre. Po podatkih statističnega urada je povprečna bruto plača lani znašala 1681,55 evra, v prvih devetih mesecih letošnjega leta pa 1727,50 evra. Namesto ciljnega dviga za 103 evre se je povprečna bruto plača dvignila za 45,95 evra. Ob takšnem tempu se lahko povprečni bruto plači v višini 2300 evrov približamo šele leta 2032.
Malce bolje kaže pri napovedih o izvozu, a je zaostanek tudi tu občuten. Ko so lani gospodarstvenik določili cilje, so imeli na mizi podatke za leto 2017, ko je izvoz znašal dobrih 28 milijard evrov. Da bi cilje uresničili, bi morali torej do leta 2025 skoraj podvojiti izvoz. V prvih devetih mesecih je Slovenija izvozila za 25,1 milijarde evrov blaga, ob enakem povprečju se do konca leta obeta izvoz v višini okoli 33 milijard evrov, medtem ko je lani ta znašal 30,9 milijarde evrov. Če bi izvoz do leta 2025 povečevali s takšnim tempom, bi ob koncu leta 2024 znašal slabih 44 milijard evrov.
Predsednik GZS Boštjan Gorjup je sicer na letošnjem vrhu ocenil, da slovensko gospodarstvo zadnja leta dosega zelo dobre rezultate, saj rastejo bruto domači proizvod, izvoz, dodana vrednost in investicije. V desetletju smo se iz enega večjih evropskih bolnikov prelevili v eno najbolj dinamičnih in uspešnih gospodarstev, je na v nagovoru poudaril predsednik zbornice. Če je slovensko gospodarstvo tako uspešno, se postavlja vprašanje, zakaj torej gospodarstveniki vsakič tako močno nasprotujejo dvigu minimalne plače, medtem ko zagovarjajo menedžerje, češ da jim pripadajo visoke nagrade za uspešno zaključeno poslovno let.
Gorjup sicer verjame tudi, da so socialni partnerji sposobni oblikovati koalicijo za trajnostni razvoj države. Pri tem na zbornici japonski koncept družbe 5.0, v kateri se tehnološki napredek uporablja za zvišanje kakovosti življenja, vidijo kot način uresničitve sanj, da postane Slovenija ena najbolj razvitih držav na svetu. Gospodarstveniki zato ponujajo roko »za koalicijo za prihodnost Slovenije«, za družbo trajnostnega razvoja, Slovenijo 5.0, je zaključil predsednik GZS.
Včasih Švica, danes Japonska
Načrt, da Slovenija postane ena najbolj razvitih držav na svetu, ima že dolgo brado, včasih smo želeli biti druga Švica, danes smo si za zgled postavili deželo vzhajajočega sonca.
Razraščajoča se korupcija in goljufije na račun Evropske unije, ki jih policija obravnava vse več, ter izpiljena umetnost vlaganja pritožb na javnih razpisih predstavljajo veliko oviro pri doseganju tehnološkega preboja.
Ker je razlika med socialno pomočjo in minimalno plačo majhna (to sicer ni posledica previsoke socialne pomoči, temveč premajhne plače), se nekaterim celo bolj izplača biti prejemnik socialne pomoči kot zaposlen. Opis enega od teh primerov je zadnje dni zakrožil po svetovnem spletu.
Lepše na sociali kot v službi
»Midva na socialni lepše živiva kot prej, ko sva oba hodila v službo. Skupni dohodek je bil okrog 1900 evrov; 500 evrov najemnina, skoraj 300 evrov vrtca plus ostali stroški. Ostalo ni veliko. Zdaj ostane enako ali pa še več. Sva pa oba zavestno pustila službo (ob dogovoru z delodajalcem, ker se je krčilo kader in sva se javila, da sva lahko prva na spisku, oba v razliki cca. pol leta). Zdaj plačujeva 60 evrov najemnine, za vrtec 30 evrov. Upravičena sva do neplačila RTV-prispevka in dodatnega zdravstvenega zavarovanja (kar je spet 100 evrov mesečno v skupnem). Po plačilu osnovnih stroškov nam še vedno ostane 800 evrov za hrano oziroma življenje. Kar nama ni nikoli, ko sva še hodila v službo. In dokler bo tako, ne grem nazaj v službo, če ni plača takšna, da mi ostane vsaj še enkrat toliko, kot če ležim doma in občasno še kaj delam.«
Ta zapis je na družbenih omrežjih delil tudi nekdanji poslanec in član SDS ter aktualni predsednik Zelenih Slovenije Andrej Čuš. »Žalostna realnost. Dodajam, da je problem v tem, da se lahko socialno državo na polno izkorišča, tisti, ki so res pomoči potrebni, pa životarijo,« je zapisal. Ko je bil poslanec v državnem zboru, se sicer ni ravno zavzemal za dvig minimalne plače.
