Branko Majerič, kmet iz Moškanjcev, javnosti bolj znan kot eden izmed šestih pridelovalcev ptujskega lüka, se z ohranitvenim kmetijstvom ukvarja že dolga leta.
»Že kot dijaka na mariborski strojni kmetijski šoli so me zanimali učinki strojev na zemlji; razmišljal sem, kaj se z zemljo dogaja, ko pride nanjo stroj, predvsem sejalnica in plug, nikdar kombajn. Potem sem kmetoval na teh naših prodnatih tleh, oral in obračal kamenje, da je enkrat ležalo na eni, drugič pa na drugi strani, in to se mi pač ni zdelo preveč pametno. Potem pa so šli fantje še v dobri stari Jugi čez lužo na neko ekskurzijo in se vrnili z udarno novico, da tam kmetje ne orjejo, da se gredo tako imenovano no-till kmetijstvo. To je to, sem si rekel. Država je leta 1994 kupila neko sejalnico, mučili smo se z njo in delom, seveda neuspešno, nismo znali zatreti plevela, zato smo vse skupaj opustili. Takrat sem ugotovil, da gre za cel sistem, da še zdaleč ni dovolj, da samo nehaš orati. S kolegom Milanom Rebernikom sva bila trmasta in sva še naprej iskala rešitve. Tako sva prišla do dr. Rolfa Derpscha, strokovnjaka za direktne setve v predhodno neobdelana tla, in hkrati odkrila, da imajo v svetu že izkušnje s to tehnologijo, da pravzaprav z izjemo Evrope in Afrike že povsod na milijonih hektarjev po svetu kmetujejo brez posegov ali z minimalnimi posegi v tla,« se začetkov spominja Majerič.
Evropa vsiljuje težko kmetijsko mehanizacijo
»Ker sem orodje za plitko kompostirno obdelavo takrat že imel, sem potreboval še posebno sejalnico, ki pa je v Evropi tako rekoč ni bilo mogoče dobiti. Takrat sem že vedel, da gredo svetovne smernice v kmetijstvu drugam kot v Evropi, kjer industrija vsiljuje težko kmetijsko mehanizacijo za oranje, pa za mletje in potem rahljanje. To je cel kup strojev, ki pri ohranitvenem kmetijstvu niso več potrebni, zato je jasno, zakaj ni bilo interesa po prodaji posebne sejalne tehnike. Pa še farmacija z njim premalo zasluži, ker ne potrebuje toliko gnojil in kemije. Kakorkoli, vztrajnost se je izplačala, v 'španoviji' smo kupili dve sejalnici in od takrat delam samo po ohranitveni metodi. Danes imam tako bistveno več prostega časa, manj stroškov, enak pridelek in 'hvaležno' zemljo.«
Samo veliko znanja prepreči napake
»Seveda pa gre za celovito spremembo pridelovalnega sistema in miselnosti kmeta. S takim načinom kmetovanja mu ni več treba ves dan sedeti na traktorju, ima več časa, lahko gre na dopust, lahko se posveti trženju svojih pridelkov. Po količini in kakovosti je enako dober, ekonomski rezultat pa je boljši, saj ima kmet manj stroškov. Je pa res, da prehod s konvencionalnega na ohranitveno kmetovanje traja več let, saj zemlja potrebuje čas za prilagoditev na novi način, za izognitev pogubnim napakam je potrebnega tudi zelo veliko znanja in sprememba v navadah, kar pa je pri Slovencih, ki smo v veliki meri tradicionalisti, težje. V združenju nas je zdaj že kar nekaj, vsakemu zainteresiranemu radi pomagamo z nasveti, za začetek je dobro, da se z novo metodo obdela manjši kos zemlje in se tam uči, sejalnico pa naj si kmet za začetek izposodi. Za sejanje na polju, na katerem so rastlinski ostanki, je namreč potrebna posebna sejalnica, ki je precej dražja od klasične, a hkrati tudi robustnejša in z daljšo življenjsko dobo. Zato je primeren skupinski nakup, saj je s trimetrsko sejalnico mogoče zasejati tudi več sto hektarjev na leto.«
