Ko si človek zada tak cilj, je nekaj jasno: potrebno bo ogromno samodiscipline, doslednosti in odrekanja.
Pravi, da se je povsem navadil na zdravo prehrano in da ničesar ne pogreša. Priznava pa, da včasih rad popije kakšen kozarček dobrega vina.
S tem se strinja tudi naš sogovornik Uroš, ki mu je uspelo, da je jeziček na tehtnici s 125 padel na 85 kilogramov. »Veliko ljudi me sprašuje, ali sem se slabo počutil oziroma če sem začel hujšati zaradi kakšnih zdravstvenih težav. Preprosto sem imel dovolj samega sebe, načina življenja, ki sem ga živel, in le en preklop v glavi je bil potreben, da sem se odločil narediti nekaj zase,« je pripovedoval Dolenjec, ki v višino meri 192 centimetrov, zato se mu 125 kilogramov ni tako zelo poznalo. A danes je videti precej drugačen, zato nekateri, ki ga niso srečali že dolgo časa, kar težko verjamejo, da je to on. Zdaj se počuti precej bolje, pa tudi več energije ima, je dejal.
Do dneva natančno se Uroš spominja, kdaj je sprejel življenjsko odločitev. Bilo je 10. januarja lani, ko je skupaj s psom krenil peš proti Ajdovcu, ki je od Dvora, če greš po bližnjicah, oddaljen kakšnih pet oziroma šest kilometrov. »Najprej sem hodil samo v eno smer, kajti noge so me precej bolele. Žena Petra me je nato z avtomobilom hodila iskat in me vozila domov. Začetki so bili res naporni, saj so me bolele vse mišice. A ta bolečina me ni ustavila, moraš iti čez njo, kajti vsak naslednji dan je lažji,« je povedal Uroš.
Hoja, nato tek
S športom se je sicer ukvarjal že v mladosti. Rad je igral košarko, toda zaradi poškodbe kolena je nato presedlal na kolo. Pozneje ga je potegnilo tudi med lovce, ko pa je začel delati kot električar, se je njegovo življenje zelo spremenilo. Ker se je včasih delovnik zavlekel tudi pozno v popoldne, je imel vse manj časa zase in za družino. »Hitro se lahko zapustiš, dnevi pa kar letijo. Z leti se to pozna tudi na telesu.«
Skoraj čez noč je nato sklenil, da je potrebna sprememba. Vsak dan je napredoval, kar se je poznalo tako na stopljenih kilogramih kot tudi na času, ki ga je potreboval, da je prehodil določen odsek. To mu je vlilo še dodatno voljo in energijo. »Na začetku sem hodil samo v eno smer in še to z vmesnimi postanki. Na klancu proti Vinkovemu Vrhu sem se včasih tudi trikrat ustavil,« je priznal Uroš. Hojo je kmalu zamenjal s tekom. »Najprej sem zmogel le nekaj kilometrov, nato pa že cel krog.« Od januarja do maja je izgubil okoli 25 kilogramov. »To obdobje hitre hoje in teka je bilo najbolj intenzivno, če gledamo, kako sem kuril telesno težo. Nato se je nekoliko ustavilo.«
Sledila je poškodba
Izogiba se uživanju ogljikovih hidratov, sladkarij in sladkih pijač ter tudi pivu. Na njegovem krožniku zaradi tega ni nič manj pusta hrana, pravi. Velikokrat sicer je meso z zelenjavo.
Čeprav je bilo včasih slabo vreme, ga to ni odvrnilo, da se ne bi odpravil v naravo. Ustavila ga ni niti poškodba, kajti nekega dne se je med tekom spotaknil ob kamen in padel, pri čemer si je zlomil ramo. Čeprav so mu zdravniki zabičali, naj miruje, jih ni preveč poslušal, je priznal. »Roko sem privezal ob telo in tekel. Ni me bolelo, ker je nisem premikal. Mislim, da je gibanje pospešilo celjenje,« je razmišljal 36-letni Uroš. »Vse se da, če je volja,« je poudaril in dodal, da bi bilo brez tašče Verice to veliko težje. Ko njega in žene ni bilo doma, je namreč velikokrat popazila na njunega sina Žaka.
Njegova velika želja že od mladosti je bila, da bi si kupil vrhunsko cestno kolo. Prvega maja lani se mu je želja uresničila. Hitro je sedel nanj ter se odpeljal do Žužemberka in nazaj, nad vožnjo pa je bil navdušen. Če je vreme dopuščalo, je vsak dan naredil daljši krog, kilogrami pa so takrat padli pod trimestno številko. »Žena me je pri tem zelo podpirala in bila vesela nad rezultati, danes pa pravi, da včasih pretiravam. Preprosto ne morem več brez tega, da ne bi sedel na kolo ali si obul tekaške copate in odtekel nekaj kilometrov.«
To je postalo del njegovega vsakdana. Nekateri na podeželju včasih kar malo postrani gledajo, ko ga vidijo, da teče. »Sprašujejo se, ali doma nimam bolj pametnega dela. A na takšne očitke se ne oziram, saj to ne počnem, da bi vzbujal pozornost, temveč ker mi prija in mi je všeč.« Seveda so številni, ki jim je uspelo izgubiti precej več kilogramov kot Uroš, a le redki so postali tako zagrizeni rekreativci, kot je on.
Na morje ni šel z avtom
S kolesom se večkrat odpravi tudi na hrvaško ali slovensko obalo. »Svoje podvige poskušam združiti tako, da družina čim manj trpi. Žena in sin gresta denimo z avtom na morje, jaz pa se odpeljem s kolesom. Nato gremo vsi skupaj nazaj.« Pozimi, ko je premrzlo, rad sede na sobno kolo in dve ali tri ure vrti pedala. Kolesarjenje in tek dnevno izmenjuje.
Že kar nekaj časa ima Uroš okrog 85 kilogramov. »Teža se je ustalila, zdaj pridobivam samo še kondicijo.« Nekateri, ki so shujšali več deset kilogramov, imajo velikokrat težave z raztegnjeno kožo, a pri Urošu ni tako. So pa mu v omari ostale prevelike hlače, ki ga spominjajo, kako pomembno je vsakodnevno gibanje. Ob današnjem hitrem ritmu življenja vsem na srce polaga, naj si dnevno vzamejo nekaj časa tudi za rekreacijo.
