Na odru Križank bo prvič nastopil z bendom, predstavili pa bodo pred kratkim izdani album Ko ni Noč in ni Dan. Zasedbo sestavljajo še bobnar Žiga Kožar, klaviaturist Leon Firšt, basist Erik Čebokli ter tolkalist in violinist Lazaro Amed Hierrezuelo. Kot poseben gost bo večer zaznamoval priznani makedonski kitarist Vlatko Stefanovski.
Na novem albumu Marko Hatlak BAND se predstavljate kot harmonikar in vokalist, poleg tega pa tudi kot avtor skladb in besedil. Kaj lahko pričakujemo?
Obljubljam bolj glasno, »rokersko« in mladostno – plesno izkušnjo v pop, funk, latino in rock maniri. Nova zgodba vsebuje sveže avtorske skladbe in tudi nekaj priredb. Popolnoma je drugačna, kot ste me bili vajeni do zdaj. Pred tem sem vedno preigraval skladbe drugih avtorjev, s tem albumom pa sem uresničil svojo dolgoletno željo, da bi napisal kakšno balado v ritmih bosse nove, sambe ali funka, kjer bi bili prisotni tudi bobni. Pred tem bendom sem poleg solističnega igranja bil bolj v komorni zasedbi brez tolkal, zdaj pa imamo v skupini poleg bobnarja še tolkalista Lazara Ameda Hierrezuelo s Kube, ki je idealen za latinskoameriško glasbo, ki jo imam neznansko rad.
V Nemčiji ste študirali na mednarodni Visoki šoli za glasbo Franz Liszt v Weimarju, kjer letno za klavirsko harmoniko sprejmejo le po dva študenta iz vse Evrope. Kako to, da ste se po akademski izobrazbi usmerili v pop, latino in rock vode?
Že od začetka koncertne kariere sem se rad prepuščal raznovrstnim glasbenim žanrom – od študijske klasične in sodobne glasbe do tanga in etna, zdaj pa ta nabor še dopolnjujem. V različnih življenjskih obdobjih imamo vsi nihanja razpoloženja, kar pomeni, da lahko različna glasba vpliva tudi na človekovo obnašanje. Včasih sem bolj žalosten, včasih bolj razigran in taka je tudi moja glasba. Je odraz mojega notranjega počutja. Imam srečo, da lahko raziskujem glasbo in jo tudi podajam občinstvu. V tem, kar pripovedujem z glasbo, hočem biti suveren in se nočem omejevati.
Na odru Križank se vam bo kot poseben gost pridružil eden od največjih kitaristov Vlatko Stefanovski, s katerim obljubljate nepozabno glasbeno izkušnjo. Kako se je zgodilo sodelovanje s Stefanovskim?
Spoznala sva že pred leti in se zelo dobro ujela, ne le v glasbenem smislu. Med nama je odlična kemija in sva do zdaj imela že kar nekaj skupnih koncertov, nazadnje ob zaključku beograjskega letnega festivala BELEF 2019, kjer smo bili deležni stoječih ovacij.
Veliko nastopate tudi v tujini, predstavili ste se že na koncertih na Univerzi Harvard v Bostonu ter veleposlaništvu v Washingtonu. Ne nazadnje ste nastopili tudi v osrednji dvorani Združenih narodov v Ženevi kot prva slovenska skupina ob zaključku slovenske misije pri OZN za človekove pravice. Za to priložnost ste napisali tudi novo skladbo z naslovom Bolečina. To je bila zagotovo nepozabna izkušnja?
Z iztekom preteklega leta se je končalo tudi triletno slovensko članstvo v tem organu in ob tej priložnosti je Slovenija drugim članicam predstavila del svoje kulture. Druge so navadno pokazale predvsem svojo folkloro in tradicionalno kulturo. Zato sem bil zelo počaščen, da so izbrali mene kot bolj modernega umetnika, ki nisem tipično slovenski, da bi se pohvalili z našim delom v Švici. Tam smo tudi krstno izvedli skladbo, ki sva jo ustvarila z Iztokom Mlakarjem. Pesem govori o razmerah po svetu, o krivicah in pomanjkanju uravnovešenosti.
Zakaj ste se odločili, da bo ravno harmonika vaš inštrument?
Za to je zaslužna mama. Pri šestih letih mi je kupila harmoniko in mi rekla: »'Šparala' sem za krznen plašč, pa sem ti zdaj kupila harmoniko. Mulec, glej, da boš vadil.« Najprej nisem bil ravno najbolj navdušen, potem pa sem z leti to sprejel. Harmonika je res tak inštrument, na katerem lahko igraš barok, lahko igraš tango, lahko igraš od Bacha do Galliana, ljudsko glasbo iz Francije, Italije, Rusije, Srbije, Južne Amerike, tudi Finske. Občudujem to njeno mnogostranost.
Mediji so vas označili za boemsko občutljivega rokerja s harmoniko. Se strinjate?
Sem entuziast, oboževalec glasbe, skratka oboževati jo moraš do te mere, da to navdušenje prenašaš na ljudi. Najbolj sem vesel, če vidim nasmejane in zadovoljne obraze. V tem vidim pravo poslanstvo vsakega umetnika.
