Naša največja bolnišnica, ljubljanski univerzitetni klinični center (UKC), je del slovenskega javnega zdravstvenega sistema, v katerega večji del politike ne želi ali ne upa poseči, čeprav je bilo že večkrat dokazano, da je sistem nevzdržen, da je ogromno nepravilnosti in se na leto pokrade ogromno denarja oziroma se ta po nepotrebnem porablja in podobno.
Srčna kirurgija
Klinični center ni imun na nobeno past slovenskega javnega zdravstva in zadeve so prišle tako daleč, da zdravniki odhajajo in so pod vprašajem programi UKC. Vsem je znano sesutje otroške srčne kirurgije, ki sta jo poskušala reševati vodstvo UKC in država. Seveda vsak posebej. Dobili smo Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni (NIOSB), ki je, še preden je začel dobro delovati, že ukinjen. V tem primeru se je zdaj že nekdanje vodstvo UKC izkazalo za sposobnejše od države, saj po svoje rešuje težave, ki so nastale po kolapsu otroške srčne kirurgije. Sistem še vedno ni idealen, je pa stanje boljše in niso več ogrožena otroška življenja. Tu povejmo, da so zaradi nevzdržnega stanja na pediatriji odšli številni zdravniki, ki so sodelovali v programu otroške kardiologije.
Spor med Klokočovnikom in kolegi
Vrnimo se h Klokočovniku. V UKC, ki je še vedno brez pravega vodstva, se je že dolgo vedelo, da obstaja velika verjetnost, da Klokočovnik odide. Nesporazumi s kolegi in očitki o tem, katere materiale uporablja pri delu, so bili nekajkrat na tapeti in vse je prišlo tako daleč, da je Klokočovnik že februarja napovedal, da bo po skoraj 35 letih dela v kliničnem centru zapustil to ustanovo.
Kolegi kirurgi so Klokočovniku pred časom očitali slabe delovne razmere, neplačane nadure, prevelike obremenitve in neracionalno porabo sredstev.
Od naših virov v UKC smo izvedeli, da je kirurg, ki ga imajo nekateri sodelavci sicer za diktatorskega, predlagal, da bi še vedno sodeloval z našo univerzitetno bolnišnico v prestolnici. Ena možnost je bila, da bi sodeloval pogodbeno in opravil okoli 200 najzahtevnejših operacij na leto. Drugi njegov predlog je bil, da bi razdelili klinični oddelek za kirurgijo srca in ožilja na dva oddelka, sam bi vodil enega, ostali kirurgi in anesteziologi pa bi se lahko sami odločili, kje bi delali. Njegov tretji predlog je bila ustanovitev oddelka za minimalno invazivno srčno kirurgijo, ki bi ga vodil in hkrati učil teh operacij slovenske in tuje mlade kirurge.
Vodstvo kliničnega centra po Klokočovnikovih besedah ni bilo naklonjeno nobeni ideji, zato bo odslej zgoraj našteto počel na Dedinju v Beogradu. V Sloveniji pa bi znova lahko nastale težave na področju srčne kirurgije oziroma bi stopili korak nazaj. V kliničnem centru sicer trdijo, da se Klokočovnikov odhod pri srčni kirurgiji ne bo poznal.
