Številni zobotehniki zasebniki ponujajo storitve tudi javnim zavodom in mnogi javni zavodi raje, kot da zaposlijo zobotehnika, naročijo storitve pri zasebnikih. Tu se zobotehniki ujamejo v past, iz katere se je težko izkopati.
Javni zavodi pogosto izkoristijo dvomesečni rok za plačilo zobotehnikom, ki ga imajo po zakonu, kar številne zobotehnike spravlja na rob obupa in bankrota. Zobna protetika se namreč izdeluje iz dragih materialov in zasebnik mora material plačati sam, v 8–15 dneh. Do težave pride, ko javni zdravstveni zavodi storitev plačajo šele čez dva meseca, tehnik pa mora material, stroške, prispevke plačati v tekočem mesecu.
Stanovska organizacija zobotehnikov je različne vlade pozivala k spremembam, dosegli niso nič.
Ministrstvo za zdravje je s temi razmerami seznanjeno, a ne more storiti nič. »Ministrstvo za zdravje ni ustanovitelj zdravstvenih domov (ustanoviteljice so občine, o. p.) in posledično nima zakonske podlage spremljati poslovanja zdravstvenih domov ter njihovih plačilnih rokov,« pojasnijo in dodajo, da takih praks ne podpirajo, a da je treba upoštevati zakonodajo glede plačil. Takšne plačilne roke pa omogoča zakon. Kot poudarijo v Združenju laboratorijske zobne protetike Slovenije, so že velikokrat želeli pri različnih vladah odpraviti to pomanjkljivost, predlagali so celo pogajanja, a do sprememb ni prišlo, čeprav so mnogi ministri, pa tudi premierji, imeli v ustih izdelke, ki so jih naredili zobotehniki.
Druga težava, s katero se soočajo zobotehniki, pa so prenizka izplačila. Poglejmo primer. V javnem zdravstvu neko storitev zobne protetike plača Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Javni zavod naroči storitev zobotehniku, zobotehnik jo opravi, ZZZS nakaže javnemu zavodu denar za zobotehnika in javni zavod bi moral s tem namenskim denarjem plačati zobotehnika. Na koncu zavod to stori, mnogokrat z zamikom, čeprav ZZZS nakazuje denar sproti. Javni zavodi pa od denarja, ki ga ZZZS da izključno za zobotehnika, v večini primerov nekaj denarja obdržijo.
Poglejmo kako: zobotehnikovo delo se obračunava po točkah. Recimo, da je navadna zobna proteza vredna 100 točk in ZZZS za to protezo nameni 300 evrov, ker vrednoti eno točko na tri evre. Javni zavod dobi 300 evrov za delo zobotehnika, a mu izplača 200 evrov, ker sami določijo vrednost točke, ki je lahko drugačna od tiste, ki jo določi ZZZS. Ostane jim 100 evrov. Ja, javni zavodi spreminjajo po svojih željah, koliko bodo plačali zobotehniku, ne glede to, da ima zdravstvena zavarovalnica postavljene tarife.
Zobotehniki dobivajo za svoje storitve v mnogih primerih denar šele po dveh mesecih, saj se javni zdravstveni zavodi radi držijo skrajnega zakonskega roka za plačilo. Tehnik pa mora prispevke državi, tudi zdravstveno zavarovanje, plačati takoj.
Ministrstvo je seznanjeno tudi s to prakso, a ker so ustanoviteljice zdravstvenih domov občine, ne morejo nič. Povedo, da so za poslovanje odgovorni direktorji javnih zavodov, in »če je izpostavljeni zobotehnik sklenil tako pogodbo, pomeni, da se je strinjal s pogodbenimi določili«. Enako menijo v združenju laboratorijske zobne protetike, kjer so na to že opozarjali, zgodilo pa se spet ni nič, a dodajajo, da gre na koncu za pogodbo, ki jo obe strani podpišeta, se pravi, da se tehnik strinja s takimi pogoji.
To je res, kakšno pogodbo podpišeš, takšno imaš plačilo, pa vendar je treba vzeti v obzir, da mnogi zobotehniki, ki nimajo veliko drugega dela, morajo sprejeti pogoje javnih zavodov, če želijo delati. In tu bi lahko ukrepala država, da se tudi zunanjim sodelavcem zagotovi pošteno plačilo, pravzaprav plačilo, kot ga vrednoti državna zdravstvena zavarovalnica.
