Medtem ko kurimo sami sebe, je izgorelost Svetovna zdravstvena organizacija uvrstila med bolezni, dan kasneje pa to razglasila za pomoto. Nekateri so zlobno pripomnili: včeraj bolan, danes že zdrav.
Prof. dr. Renata Salecl raziskuje sodobne družbene pojave, predava povsod po svetu ter z vodilno raziskovalko o blaginji družbe, profesorico Henrietto Moore, pripravlja nove raziskave o družbi prihodnosti.
V gomili vsega, kar preberete in preštudirate, ste opazili še eno težavo sodobne družbe – osamljenost. Kje smo pihnili mimo?
Osamljenost se v razvitem svetu zelo povečuje. Sodobna družba povzdiguje posameznika, ki mora najprej skrbeti zase. Posameznik je tisti, ki izbira smer življenja in je lahko precej neodvisen od drugih. Tudi osebni odnosi so postali predvsem stvar izbire, medtem ko smo bili včasih bolj vpeti v okolje, tudi v družino, razširjeno družino. Čeprav se danes družinsko življenje ni radikalno spremenilo, se ljudje selimo, iščemo druge priložnosti, izzive in prihaja do razpada vezi, ob čemer se povečuje občutek osamljenosti. Zaposleni pa večino časa preživijo na delovnem mestu, tudi tisti, ki delajo doma, so pod izrednim pritiskom delati več in učinkoviteje. Zmanjkuje nam časa za ohranjanje stikov.
V ZDA in Veliki Britaniji fenomen osamljenosti dojemajo kot krizo zdravstva.
Da, ker je medicina pokazala, da osamljeni ljudje težje ozdravijo oziroma dlje okrevajo po operacijah. Psihično stanje vpliva na telo. Ljudje so družbena bitja in zahodni svet v osamljenosti vidi novo krizo sodobne družbe, ki ima zelo negativne posledice na mentalno in fizično stanje prebivalstva.
Kako bi se lahko borili proti temu tako na individualni kot na sistemski ravni?
Na sistemski ravni nas poveličevanje produktivnosti in dolgih delovnikov dejansko vodi v pogubo. Zelo se strinjam s krajšanjem delovnika, in poskusi, ko so ljudje imeli tri proste dni na teden, so se izkazali za zelo dobre. Prav zato, ker so jih čakali trije prosti dnevi, so dejansko delali več. Če bo družba pametna, bo teh poskusov skrajševanja delovnega časa za delo, ki ga ljudje opravljajo zaradi preživetja, vedno več. To bo eden ključnih ukrepov, ki bo potreben tudi zaradi vse večje avtomatizacije delovnih procesov. Lahko si predstavljamo, da bo zaradi tega v prihodnosti precej poklicev nepotrebnih, nastale bodo nove skupine brezposelnih in potrebna bo reorganizacija dela kot takega. Razmišljati bo treba tudi o tem, da se bodo oblike skrbstvenega dela – skrb za družinske člane, otroke, ostarele, bolne – ravno tako ovrednotile kot družbeno koristno delo. Brez skrbstvene strukture namreč posameznik ne more biti uspešen na (tradicionalnem) delovnem mestu.
»Poveličevanje produktivnosti in dolgih delovnikov nas vodi v pogubo.«
V vašem zapisu o izgorelosti ste nedavno izpostavili, da smo izgoreli ne zaradi preveč dela, ampak zaradi slabih odnosov na delovnem mestu, bolj natančno: oblik poniževanja, sporočil o popolni zamenljivosti in o tem, da nas lahko kadarkoli odpustijo.
V tej zelo individualizirani družbi je prišlo do nekega dovoljenja za nove oblike nasilja – to ni fizično, ampak nasilje v obliki psiholoških manipulacij, še posebej poniževanja. To je tisto, kar najbolj vpliva na to, da se na mnogih delovnih mestih ljudje čutijo izgorele. Ni torej nujno, da so ljudje tako zelo fizično obremenjeni z delom, ampak so mentalno izčrpani. Odziv na moj zapis je bil izjemen, dobila sem ogromno pisem in elektronskih sporočil ljudi, ki so se našli točno v teh mojih besedah o nespoštovanju, poniževanju, da so nenehno pod vtisom popolne zamenljivosti, ničvredni in ves čas zastraševani. Ljudje pravijo, da so včasih fizično delali celo več in tudi nevarnejše stvari, danes pa se čutijo bolj izčrpane zaradi psiholoških pritiskov. Zelo šokantno mi je bilo brati in poslušati zgodbe iz relativno uglednih institucij, kjer se ljudje, stari okoli 50 let in po vseh kriterijih uspešni, sedaj čutijo, kot da so popolnoma za na odpad. Saj te pri tej starosti ja nihče več ne bo zaposlil. Druga teza je bila, da so šefi večinoma izbrani med zelo mlado populacijo. V nekaterih podjetjih velja, da če nisi šef do 35. leta, si zguba. Da postaneš šef, moraš biti do določene mere krut, lastniki morajo imeti občutek, da znaš zaposlene odpustiti. Tako tisti, ki sicer nimajo psihološkega veselja biti kruti, postanejo takšni zaradi pritiskov in strahu. Znašli smo se v položaju, ko ne moremo več reči, kdo vnaša zlo, ampak se je v družbi oblikoval model komuniciranja, ki dovoljuje nespoštovanje in krutost. Že iz zelo starih socioloških raziskav pa vemo, da je za ljudi spoštovanje in to, da je njihovo delo prepoznano ter cenjeno, več vredno kot materialno nadomestilo za delo. Občutek, da je tvoje delo vredno, da ga drugi prepoznajo in da se v kolektivu dobro počutiš, je ena ključnih stvari za trud in veselje na delovnem mestu.
Je ta brutalnost še posebej značilna za Slovenijo?
Vsekakor je to del neoliberalnega kapitalizma – ideja, da zmagovalec dobi vse, da moraš prehiteti drugega, prevzeti nekomu delovno mesto; je pa v Sloveniji specifično, da smo to tako zelo pograbili in opustili ideje iz prejšnjih desetletij, ko smo bili vzpodbujani k solidarnosti in pomoči na delovnem mestu in šoli. Zdaj pa že v šoli otroci dobivajo sporočilo, da morajo poskrbeti zase. Strah me je, da je ta krutost postala del tkanine, ki prepleta medosebne odnose.
Nekateri imajo vtis, da je v Sloveniji na delovnih mestih kolikor hočeš slabih odnosov.
Res se mi zdi, da smo v Sloveniji zelo visoko med državami, kjer je nespoštovanje na delovnem mestu tolerirano ali celo spodbujano.
Zakaj? Od kod nam to?
Mislim, da je v nas precej nakopičenega nezadovoljstva in agresije, ki se včasih kanalizira skozi agresijo v prometu ali agresijo do samega sebe (samomori, samopoškodovanje, zasvojenosti ...). Tudi poniževanje na delovnem mestu je ena od oblik agresije.
Tako zaželena fleksibilnost na trgu delovne sile in posledična negotovost, nestabilnost zaposlitev nas tudi pehajo v izgorelost?
Prekarne oblike zaposlitve absolutno izčrpavajo ljudi, to je nenehen boj za preživetje, zaznamovan s slabim plačilom, ljudje za osnovno ekonomsko eksistenco porabljajo ogromno energije. To jim jemlje prepotreben čas za otroke, družino. Zato lahko vidimo ogromno družin v krizi, otrok pod pritiskom uspeha. Šolstvo je prav tako zelo storilnostno naravnano, že od malega otroci zbirajo točke in tekmujejo za mesta na dobrih srednjih šolah. Ideja čimprejšnje promocije je postala del socializacije.
O optimalnem razvoju družbe: »V mislih moramo imeti razvoj tudi izven kalupov finančnega uspeha družbe. Mora se začeti meriti zadovoljstvo in solidarnost med ljudmi, ne pa izključno samo družbeni bruto proizvod. Za vratom nam visijo raznovrstne ekološke katastrofe in v prihodnosti se bomo gotovo soočali z migracijami kot posledico. Pri razvoju družbe pa je nujno razmišljati, kako ohraniti demokracijo, človekove pravice, dostojanstvo posameznika, njegovo zadovoljstvo in vpetost v družbena razmerja (družina, okolje ...).« CITAT: »Današnji kapitalizem nenehno strelja samega sebe v koleno. Delavec, ki je ves čas nezadovoljen in izčrpan, bo tudi manj produktiven. Če je ideal neoliberalnega časa čim večji profit, je to paradoksalno.«
Imate kakšen nasvet ali idejo, kako krepiti tovarištvo v šoli?
Starši že lahko vzpodbujamo otroke, da drug drugemu pomagajo, vendar je v tem tekmovalnem vzdušju na šolah in v družbi zelo težko kaj narediti. Ko se bo spremenilo vzdušje in ko bodo tudi v šoli ljudje pozornejši na čustveno stanje tako učencev kot učiteljev – tudi ti so pod izjemnim pritiskom, veliko je družbene kritike in nespoštovanja –, šele potem bo bolje. Vse je preveč storilnostno naravnano – celo šport je iz sprostitve in razvedrila postal tekmovalna obveznost. Na žalost pri tem sodelujejo tako klubi kot starši, zato se mi včasih otroci prav smilijo.
Če smo danes zadovoljni s svojim povprečnim življenjem – da si lahko s plačo pokriješ položnice in greš enkrat na leto na počitnice, ne hlepimo po napredovanju in ne delamo na osebnostni rasti – smo že označeni za čudake?
To je redkost ravno zaradi družbenega pritiska. Saj moraš nenehno delati na sebi – na svojem telesu, lepoti, kakšen starš oziroma partner si ... To so še dodatni pritiski, ki so del neoliberalne, potrošniške družbe. Vse to namreč odpira celo področje novih poslov in zaslužkov raznim trenerjem, ki nam svetujejo, kako biti lepši, bogatejši in uspešnejši. Oblikovala se je industrija, ki temelji na slabem počutju ljudi ter na tem, da se imajo drugi bolje in moramo zato izboljšati svoje življenje. Ideja biti zadovoljen z nekim povprečnim življenjem postaja za ogromno ljudi nemogoča. Na delovnem mestu so v strahu, v zasebnem življenju pa so prav tako polni občutkov krivde. Psihologi zato opažajo porast perfekcionizma in samokritike. Obstajajo celo terapevti, ki pomagajo preveč perfektnim ljudem – da bi ti postali manj perfektni. Situacija je precej absurdna.
Pravite, da posameznik kuri samega sebe ...
Nedavno sem dobila zanimivo pismo nekdanjega metalurga, ki je včasih delal v visoki vročini, vendar mu je bilo delo v užitek. Zdaj dela v primernejših temperaturah, a je bolj skurjen, saj je njegovo delovno okolje manj emocionalno prijetno in delo manj spoštovano. Odnosi so veliko slabši kot prej.
Mar zadovoljni delavci oziroma zaposleni niso nikomur več v interesu?
To je krasno vprašanje! Vidimo, da današnji kapitalizem nenehno strelja samega sebe v koleno. Delavec, ki je ves čas nezadovoljen in izčrpan, bo tudi manj produktiven. Če je ideal neoliberalnega časa čim večji profit, je to paradoksalno. Ljudje, ki se na neki točki sesujejo, delajo manj ali popolnoma odpovedo. Zato ni čudno, da je zaradi izgorelosti toliko bolniških odsotnosti. Kako naj bodo zakrčeni in izčrpani ljudje uspešni? Torej je pomembnost uspeha zgolj floskula?
V družbi, kjer poveličujemo srečo, jo vi doživljate zelo zanimivo. Ne kot blaženo dolgotrajno stanje, ampak bolj kot trenutno občutje?
Koncept sreče jemljem kot še enega od elementov ideologije izbire, neoliberalnega glorificiranja uspeha in radikalnega individualizma. Vsa ta ideologija sreče, ki tako zelo prevladuje v javnosti, je pri mnogih povzročila veliko nezadovoljstva. Idealom sreče se namreč ne moremo zlahka približati. Sreča je nekaj trenutnega, zelo lepega; ko se ti v trenutku nekaj krasnega zgodi. Sreča ne more trajati in ne moreš si je zastaviti kot cilj, je bolj stranski produkt tega, kar počneš v življenju, kakšne odnose imaš z drugimi. Gre bolj za presenečenje, ne pa cilj, h kateremu bi stremeli.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
