Dejstvo je, da slovenska Rimskokatoliška cerkev ni na najboljšem glasu. V preteklosti so jo namreč pretresale številne afere, ki so ji naredile veliko slabega, in zato vsaka taka slaba poteza s stališča Cerkve z odnosi z javnostjo naredi še več škode. Številni duhovniki v Sloveniji se zavedajo pomena darov, ki jih verniki darujejo pri mašah ali drugih obredih. Zaradi teh darov slovenske cerkve ne propadajo, ampak so številne izmed njih kulturni in zgodovinski spomeniki.
Večino cerkva obnovijo verniki
Javnost je glede Cerkve in denarja še posebej občutljiva po propadu finančnega imperija mariborske nadškofije. Ne glede na vse se je ihanski župnik Andrej Poznič odločil, da pred veliko nočjo izda razglas, naj tisti, ki gredo v cerkev le ob velikih praznikih, darujejo po 50 evrov, vsaj toliko. »Na ta dan ne mečemo bakrenih kovancev, kakor to delajo mnogi pri pogrebih v svojo sramoto. Vsak naj daruje po svojih močeh, vendar toliko, da ga ne bo sram, če bi komu moral povedati, koliko je vrgel! Vrzi, kolikor moreš, kolikor te vsaj malo zaboli in – v nespameti govorim – če se že hočeš pohvaliti, toliko, da bi te drugi občudovali,« je zapisal Poznič. Njegov argument naj bi bila pravičnost.
Njegov poziv je dosegel negativne posledice. Ljudje so na družbenih omrežjih spet začeli pisati o »požrešni Cerkvi«, da ne gre Katoliški cerkvi za nič drugega kot za denar in podobno.
V ljubljanski škofiji razumejo Pozničev poziv. »Omenjeno izjavo razumemo kot spodbudo, naj verniki tudi s prostovoljnimi darovi podprejo delovanje svoje župnije. Na splošno velja, da so verniki povabljeni, naj podpirajo dejavnosti Cerkve. Še prav posebej njeno pastoralno (verouk, različne župnijske skupine in tako dalje), socialno (Župnijska karitas in Slovenska karitas) in kulturno dejavnost (vzdrževanja in obnova župnijskih cerkva, podružnic ter drugih kulturnih spomenikov),« so pojasnili.
Tarife niso pravo sporočilo
Da je poteza Pozniča netaktna, pa menijo številni župniki po Sloveniji. Marsikateri župnik, s katerim smo danes govorili, je prepričan, da se prostovoljnih prispevkov za cerkev ne bi smelo nabirati s tarifo.
Nekaj podobnega je pred leti naredil koprski škof Jurij Bizjak, ki je od faranov zahteval 3,5 odstotka mesečnih dohodkov. To so celo zapisali v brošuri. S priporočenimi minimalnimi prispevki za Cerkev ni bilo po Bizjakovem mnenju nič narobe. Priporočila glede prostovoljnih prispevkov Cerkvi je napisal v času gospodarske krize. »Marsikdo me danes vpraša, ali ne bi bilo zaradi krize boljše počakati, jaz pa mislim, da nam lahko med čakanjem marsikaj uide,« je takrat pojasnjeval.
Denar zamajal ugled Cerkve
Čas za take pozive je bil napačen. Bila je kriza, na plano so prihajali nasedli projekti mariborske nadškofije. Številni duhovniki trdijo, da brez prostovoljnih prispevkov vernikov pri obredih ne bi zmogli obnavljati cerkva in drugih stavb, ki ostanejo faranom, ko se župnik poslovi. A tisti, s katerimi smo govorili, so do Pozničevega načina kritični. Mnogi imajo glede financiranja projektov raje manj govorjenja, predvsem pa manj obsojanja, še posebej pred prazniki.
Praznični čas, napačna sporočila
Jožef Rogač, župnik v Podčetrtku, je denimo povedal, da sam česa takega kot Poznič ne bi nikoli naredil. »Še posebej pa ne v teh lepih prazničnih dneh, ki so pred nami. Tega mu res ni bilo treba narediti.« Rogač se tako kot ostali naši sogovorniki zaveda, da je imel po vsej verjetnosti Poznič dober namen, a vsi po vrsti poudarjajo, da sami česa takega ne bi naredili. Rogač celo pojasni, da je marsikje za veliko noč velika nabirka, a do zdaj še nikjer ni videl, da bi kak župnik glede tega »delal neko kampanjo«.
No, glede financ ima zelo ostro mnenje papež Frančišek, ki je večkrat poudaril, da se zavzema za revno Cerkev. Morda bo tudi Poznič spremenil mnenje in bo kot številni drugi župniki v Sloveniji vesel tistega, kar bo dobil. Vendarle gre za prostovoljne prispevke.
Kot so še pojasnili na ljubljanski škofiji, je v Sloveniji delovanje Cerkve, posebej po župnijah, odvisno predvsem od prostovoljnih darov vernikov. »Ti darovi pri nabirki so torej uporabljeni predvsem za župnijsko občestvo, za cerkvene stavbe, in ne za duhovnika samega.« No, to je jasno, vendar je vprašanje, ali je način, na katerega stavi Poznič, pravi.
