Kako je mogoče, da v Sloveniji nimamo zdravnikov? Laiki, ki jim ni mar za zdravniške in politične razprtije, razmišljajo po domače: »Imamo dve medicinski fakulteti, katerih kapacitete so enake že desetletja, Slovencev nas je okoli dva milijona že več desetletij, kako je torej mogoče, da čez noč zdravnikov primanjkuje, včasih pa jih je bilo dovolj?«
Zakaj premalo zdravnikov
Po mnenju Dušana Kebra, nekdanjega ministra za zdravje, je problem večplasten: »V Sloveniji smo po številu vseh zdravnikov na prebivalca na samem repu evropskih držav. Mislim, da sta za nami zgolj dve državi. In v takih razmerah se vsaka sprememba v preferencah dela pri zdravnikih hitro pozna. Tako se danes zdravniki raje odločajo za specializacije kot za družinsko medicino in raje delajo v mestih kot na periferiji.« A zakaj imamo malo zdravnikov? Razlogi so se nabirali skozi leta, strokovnjaki pa menijo, da so svoje prispevali omejitev študija na obeh medicinskih fakultetah, podaljšanje dobe študija, odhod zdravnikov na druga delovna mesta, bodisi v javni upravi in menedžmentu bodisi v farmaciji, ter odhod mladih zdravnikov v tujino. Ob tem strokovnjaki opozarjajo, da se zdravnik, ki ne prakticira medicine več let, le stežka vrne v svoj poklic.
Je zdravnikov res premalo?
Odvisno, koga vprašate. Bivši minister Samo Fakin je vztrajno trdil, da razmere niso tako kritične in da je zdravnikov dovolj, ter s svojimi besedami in dejanji posredno povzročil, da smo le mesec ali dva oddaljeni od kolapsa družinske medicine. Jedro spora so tako imenovani glavarinski količniki. Če se jih zviša, je zdravnikov dovolj, če se jih niža, jih je premalo. Ker se v naši državi težave primarnega zdravstva že od osamosvojitve rešujejo parcialno in javna mreža primarne zdravstvene dejavnosti nikoli ni bila vzpostavljena, kot bi morala biti, država v resnici ne ve, koliko zdravnikov potrebujemo. Leta 2017 je Milojka Kolar Celarc podpisala dogovor o prekinitvi stavke s sindikatom Fides, v katerem je zapisano, da je maksimalni glavarinski količnik na izbranega zdravnika primarne ravni 1500.
Številke gor, številke dol
Nekdanji minister za zdravje Dušan Keber pojasnjuje, da je ta količnik le eden od dejavnikov, ki pacientu zagotavljajo varno in strokovno obravnavo: »Zdravniki so imeli v preteklosti tudi po 2500, 3000 pacientov, pa so normalno delali, in tudi danes jih imajo nekateri še vedno toliko in so za to tudi nagrajeni. Zdravniki oziroma, bolje rečeno, sindikati so izborili količnik 1500 in zdaj je jasno, da zdravniki hočejo, kar jim je bilo obljubljeno. A če bi to uveljavljali čez noč, pomeni, da nam manjka 400 zdravnikov. In kje jih bomo dobili?«
Preobremenjeni
Medtem ko tako Keber kot Fakin uradne številke tolmačita na način, da je znotraj sistema še dovolj rezerve za zagotavljanje primerne zdravstvene oskrbe na primarni ravni, zdravniki obupujejo, da so preobremenjeni. Na eni strani naj bi jih dušilo administrativno delo, na drugi vedno več bolnih Slovencev. Na očitke o povečanju administrativnega dela Keber odgovarja, da meni, da je težava prehodna: »Kjerkoli po svetu sem bil, se je izkazalo, da je uvajanje informacijskih tehnologij ljudem delo olajšalo. Težave, ki jih imajo zdravniki in ostalo osebje z novimi sistemi, so po mojem mnenju zgolj prehodne. Ko se bodo na računalnike in programsko opremo navadili, bo veliko lažje.«
