Novice Svet24

Foto: Andrej Križ

Že dolgo opozarjajo, da so preobremenjeni. Glavna težava naj bi bilo predvsem pomanjkanje kadrov, zaradi česar praviloma delajo več kot osem ur na dan. Ker se stanje kljub opozorilom ni bistveno spremenilo, sta njihova sindikata (Sindikat poštnih delavcev ter Sindikat delavcev prometa in zvez Pošte Slovenije) za torek, 19.februarja napovedala stavko, vendar do zaključka redakcije še ni bilo znano, ali bo do nje dejansko prišlo. Poštni delavci med drugim zahtevajo boljše delovne pogoje in manj obremenitev. Dve poštarici, s katerima smo se pogovarjali, obe tudi stavkovni zaupnici, sta nam povedali, da je njun poklic sicer lep, a žal zelo naporen.

Brigita Kočevar: Delo je treba prilagoditi ženskam! 

»Delo poštarice je lepo, le hudo mi je, ker zaradi prevelikih delovnih obveznosti vse bolj izgubljamo socialni stik z ljudmi,« pravi Brigita Kočevar, ki je to delo začela opravljati pred štirimi leti. Začela je na vasi, kjer je pismonoša za nekatere starejše ljudi edini človek, ki ga vidijo v celem dnevu. Vedno se ga razveselijo in z veseljem z njim poklepetajo. Zaradi vedno večjih obveznosti pa je časa za te stike vedno manj, poudarja diplomirana tehnologinja poštnega prometa, ki je pred desetimi leti začela delati kot rezervna delavka za okencem na pošti, pravzaprav je nadomeščala manjkajoče delavce na različnih poštah. Po nekaj letih je zaradi reorganizacije mesto za poštnim okencem izgubila, hkrati pa dobila ponudbo za delo v dostavi. »Skrbelo me je, da tega ne bom zmogla, ker sem takrat že imela težave s hrbtenico,« priznava. Ne nazadnje so dotlej to počeli predvsem moški. Dodelili so ji dostavo z avtomobilom v odročni vasici na kočevskem koncu. »Nisem ravno najbolj suveren voznik, predvsem pa sem se spraševala, kako bom to pot zmogla pozimi, če zapade veliko snega. Po drugi strani pa je bilo lepo srečevati ljudi, ki se te vedno tako razveselijo. Tam živijo predvsem starejši ljudje, ki so še vedno zelo odvisni od pošte. Radi me vidijo, hkrati se pa sprašujejo, kako punca zmore to naporno delo.« Ženske imajo namreč popolnoma enake obveznosti kot moški, še uniforme dobijo moške, potem pa si jih iznajdljivejše predelajo, da so jim bolj prav. »Dostavljamo vse od straniščnega papirja, oblačil, knjig, steklenic do hladilnikov.« Zaradi previdnejše vožnje in dvigovanja paketov zaradi zdravstvenih težav težko dosega norme, ki so, kot pravi, preračunane na moške, zato se njena služba, ki sicer traja od sedmih zjutraj do treh popoldne, le redko tedaj tudi konča. Potem ko nekoč po tednu bolniške resnično ni mogla na teren zaradi snega, so jo premestili na drugo pošto, tam je dostavljala peš z vozičkom. Tu pa se ji je delo sploh upočasnilo in je redno delala čez predvideni čas. V tistem obdobju je postala tudi sindikalna zaupnica in začela opozarjati na neurejene stvari. Vmes so se ji zdravstvene težave poslabšale do te mere, da je danes invalidsko zaposlena za polni delovni čas s prilagojenim delovnim mestom. Vrnili so jo na dostavo z avtomobilom, trenutno preizkuša električni štirikolesnik.

Emancipacija tu žal ni mogoča

»Paketov je vse več, ljudje čedalje več stvari naročajo po internetu. V enem letu se količina poveča tudi za dvajset odstotkov. Včasih so pismonoše nosili pisma in položnice, zdaj pa dostavimo tudi po trideset paketov na dan. Dela je že za moškega preveč, kaj šele za nežnejše, drugače grajene ženske. Včasih je bilo poštaric zelo malo, od leta 2014 pa nas je vedno več. Vztrajajo v dostavi, ker jim je delo vseeno všeč, so pridne, pa tudi zato, ker jim ustreza dopoldanski delovni čas.« Je pa res treba še marsikaj urediti, poudarja. »Eden od naših stavkovnih pogojev je, da se delo za ženske uredi drugače kot za moške. Tu emancipacija zaradi fizičnih omejitev žal ni mogoča. Želimo si manj obremenjene terene, nadomestne delavce ob bolniških dopustih, pa ženske uniforme. Sicer pa ne vidim razloga, zakaj ženske ne bi z veseljem opravljale tega dela, službo gladko priporočim naprej, samo naj bo prej poskrbljeno za ženske.« Zadnjega pol leta je torej zaposlena v Invalidskem podjetju Pošte Slovenije. »Tu imajo drugačen pristop, poskušajo nam čim bolj ugoditi, moraš jim seveda zaupati svoje težave. Pred kratkim sem dobila celo žensko delovno uniformo,« pove veselo in dodaja: »Ponavljam, to je lep poklic, žal mi je samo, ker zaradi prevelikih zahtev in norm izgublja toplino in človečnost, ki ju je nekoč imel.« Danes pismonoše raznašajo vse drugo kot tisto, kar smo nekoč tako zelo nestrpno čakali – pisma. »Otroci danes verjetno sploh ne znajo več napisati pisma. Morda pa bi morali namesto pošiljanja mobilnih sporočil v šolah spet malo obuditi lepo staro navado pisanja pisem,« zaključi.

Irena Šoba: Dvakrat me je napadel pes

zarja št. 11, 12. 3. 2019

Irena Šoba iz Senovega se je na delovnem mestu poštarice znašla na podoben način kot Brigita. Ko je pred štirimi leti dobila odpoved na delovnem mestu rezervne delavke za poštnim okencem, je sprejela ponujeni izziv za delo v dostavi. »In od takrat sem poštarica na motorju,« pravi. Imela je smolo, ker je dobila zelo zgaran in dotrajan motor, ki, kot pravi, ni speljal v noben klanec in ga je morala pogosto riniti – z vso pošto, reklamami in paketi vred. Po letu in pol je dobila drug motor, ki pa ne gre več kot 25 kilometrov na uro, zaradi česar je počasnejša pri dostavi. Z njim vsak dan prevozi približno 36 kilometrov in obišče približno 410 gospodinjstev. V tem času je za povrh preživela že dva napada psov, pustila sta ji hude psihične posledice in velik strah pred psi. »Po drugem ugrizu lani sem potrebovala kar štiri mesece, da sem lahko spet normalno delala,« pravi. Zaradi pomanjkanja delavcev se tudi njej delovni dan pogosto podaljša, saj si morajo porazdeliti delo manjkajočih. »Ljudje ne zdržijo dolgo, pridejo, pa hitro grejo.« Kot stavkovna zaupnica si želi, da bi jim v vodstvu prisluhnili in upoštevali, da ženske pri tem delu pač ne morejo biti kos moškim, da bi jih oblekli v primerne uniforme, ki bi jim bile prav, zase pa si želi tudi, da bi imela morda vsaj strehico na svojem motorju in tako ne bi bila tako zelo izpostavljena vremenu. »Kakorkoli že je, mi je poklic poštarice všeč in ga rada opravljam, saj plača ne zamuja, delo je dopoldansko, tako da lahko popoldne preživim s svojim sinom, v kolektivu se razumemo ter držimo skupaj. Hvaležna sem strankam na terenu za prijaznost, dobrosrčnost in dobro voljo, ki mi jo izkazujejo. Vse to mi daje moč ter zagon za nadaljnje delo,« je optimistična. 

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.