Prireditve so se udeležila mnoga znana imena iz sveta umetnosti, prišel pa je tudi predsednik vlade in Cavazzov študent na AGRFT Marjan Šarec.
V Borisovo čast so nastopili člani zasedbe D Drams (Matija Rozman, Jože Šalej, Jurij Zrnec in Bojan Emeršič – slednja sta poskrbela tudi za nadvse duhovito povezovanje večera) ter igralca Janez Škof in Nina Valič, slavljencu pa so zapeli oziroma zaigrali še Iztok Mlakar, njegov sosed in pivski drug Janez Bončina - Benč, njegova sošolka z AGRFT Svetlana Makarovič, zasedba Pliš in Primož Vitez. Na posnetih intervjujih pa so o njem spregovorili kolegi: Silva Čušin, Saša Pavček, Marijana Brecelj in Dare Valič ter prijatelji.
Slavljenec je bil nad izraženo naklonjenostjo vidno ganjen. Ker še ni povsem okreval po bolezni, se sicer ni udeležil druženja po koncertu, tako da nam z njim ni uspelo izmenjati kakšne besede, so pa zato o zvezdi večera spregovorili drugi.
Borisu Cavazzi je predsednik Republike Slovenije leta 2018 podelil najvišje državno odlikovanje, zlati red za zasluge za izjemen ustvarjalni opus, s katerim je v zadnjih petih desetletjih zaznamoval slovenski gledališki in filmski prostor, in za predano pedagoško delo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Cavazza je prejel za ustvarjanje doma in v tujini skoraj štirideset nagrad, priznanj, odličij in odlikovanj, med drugimi Prešernovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada, Borštnikov prstan, štiri Borštnikove nagrade za igro, nagrado občinstva Borštnikovega srečanja in Borštnikovo odličje. Je prejemnik Severjeve nagrade, dveh Sterijevih nagrad, dveh zlatih lovorjevih vencev festivala Mess, Župančičeve nagrade, vesne, tantadruja za življenjsko delo in berta za življenjsko delo na področju filmske igre; bil je žlahtni režiser in dvakrat žlahtni komedijant na Dnevih komedije v Celju.
»Z Borisom sva se spoznala na snemanju filma Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica leta 1982, se pravi, da sva prijatelja 37 let. V njegovi družbi se mi je zgodilo veliko lepega. Precej stvari sem se naučil od njega, recimo tega, da se je treba za stvari, ki si jih zelo želiš, boriti do zadnje kaplje krvi. Srečevala sva se ob različnih priložnostih. Večkrat sva skupaj žurirala, se videvala v gledališču in v kinu, tudi po bivši državi, ko je kaj snemal, jaz sem imel pa tam koncert. Delal sem tudi glasbo za filme, ki so posneti po njegovem scenariju. Enkrat smo pri njem doma dva cela dneva prepevali pesmi iz filma Cigani letijo v nebo in razbijali kozarce, tako kot so to počeli v filmu. Razmišljali smo celo o tem, da bi imeli bend, ki bi prepeval ciganske pesmi, ampak nismo zdržali niti do prve vaje. Vsi smo bili namreč preveč zasedeni. Bili smo trio: Vlado Kreslin, Boris Cavazza in jaz. Moram reči, da so mu danes naredili krasno zabavo. Jaz sem ga gledal v dvorani in je zelo užival. Ta njegova življenjska energija je res enormna. Imel je res zelo težko življenje, dogajale so se mu velike tragedije, vendar je ostal pokončen. Takšnih ne delajo več. Ko sem bil operiran na srcu, je bil eden od prvih ljudi, ki so me prišli pogledat, ker je bil on dve nadstropji nižje (je imel eno operacijo na hrbtenici). Zdaj mu želim čimprejšnjega okrevanja in si želim, da bi lahko pel na njegovi 90-letnici, ko bo imel takšen žur kot danes,« nam je dejal kantavtor Zoran Predin.
Kolegica Marijana Brecelj se je imela z zvezdo večera med nekim večdnevnim druženjem tako fino, da se ji je perilo v bobnu posušilo, ker ga ni utegnila obesiti. Z Borisom se sicer poznata že več kot 50 let, saj sta skupaj gulila akademske klopi. »Očitno smo nekako začutili, da smo za skupaj. Še vedno se družimo. Imamo toliko skupnih spominov, ki nas vežejo … so stvari, ki človeka povežejo za zmeraj, in upam si trditi, da je to najino prijateljstvo nekaj takšnega. On je dejansko del mojega življenja. Je pa vse. Zna biti divji, raznežen, zoprn, duhovit … cela paleta življenja je v njem. Enkrat je prišel k meni in mi rekel, da me bo zasedel v eno predstavo Zaigraj še enkrat, Sam, zraven se je pa tako neizmerno smejal, kakor da je naredil največjo neumnost v življenju. In jaz nisem vedela, ali naj bom vesela ali užaljena (smeh), no, predstava je bila potem zelo dobra,« se spominja Marijana. Svojemu prijatelju pa ob 80-letnici želi, da bi bilo vse to, kar ga še čaka, vsaj znosno, če že ne fino.
Igralka Tanja Ribič o Cavazzi pravi, da je skromen genij: »Boris v sebi nosi radost in spontanost in to prinese na oder. To je kot zdravilo za slovenski prostor in za slovensko umetnost, saj smo mnogokrat preveč zategnjeni in mislimo, da se umetnost lahko rodi samo iz hude muke – ne rečem, da ni potrebno garanje – on je garač, ampak ni nujno, da pride iz trpljenja. Lepo se rodi iz lepega. Nikoli ne bom pozabila predstave Smrt trgovskega potnika. V dvorani sem obsedela še dolgo po njej, tako zelo me je presunil … vsak bi se razjokal, da bi prišel do sočutja pri gledalcu, on pa nam je dal samo steklene oči, na robu joka, in to me je presunilo dosti bolj kot kakšno patetično jokanje. Takšno decentno doziranje in tako velika čustva … on je res genij. Želim mu, da bi trajal v vedrosti in ustvarjanju, ker je to dobro zanj in za Slovenijo.«
Ustvarjalni opus Cavazze šteje skupno okoli 100 gledaliških vlog, 25 gledaliških režij, 70 filmskih in televizijskih vlog in 5 avtorskih scenarijev. Delal je v vseh slovenskih poklicnih gledališčih, v SSG Trst, v Cankarjevem domu, v Eksperimentalnem gledališču Glej, v HNK Ivana pl. Zajca na Reki, v Stadttheatru v Celovcu, v Kazalištu Ulysses, v okviru festivala Splitsko ljeto, z Umetniškim društvom OSUM in tudi v Operi in baletu SNG Ljubljana.
Igralec in ravnatelj SNG Drama Ljubljana Igor Samobor je z Borisom veliko delal, prvič pa še kot študent. »Igral sem v predstavi Milo za drago. Režiral je Georgij Paro. Cavazza je takrat igral enega od knezov, jaz sem bil pa dvorni norec. Spomnim se te njegove pregovorne energije, odprtosti in preprostosti. Nikoli nisem imel občutka, da sem študent, zmeraj sem imel občutek, da sem kolega, da sem enakovreden sodelavec. Veliko sva delala skupaj. Med drugim je on režiral Don Juana, v katerem sem igral, igral pa sem tudi v njegovem filmu Kormoran. Zmeraj sva se imela fino. Težko rečem, da bi bila te vrste prijatelja, ki ves čas skupaj tičita, vem pa, da je neka povezava in da bi se, če bi ga poklical, najbrž imela kaj pogovarjati,« je prepričan Samobor, Borisu pa ob jubileju želi predvsem zdravja.
Igralec Jurij Zrnec je imel z Borisom prvi osebni stik, ko je opravljal sprejemne izpite za AGRFT, z leti pa sta se zelo zbližala. »Zelo ga imam rad, veselim se z njim, jokam z njim, pogrešam ga … ne morem tega opisati z besedami. Danes sva govorila, preden je prišel sem. Sem ga malo pripravil, pa sem potem Aleksandri rekel: 'On je en tak moj oči. Tako ga imam, no, kot enega očija. Vse zanj.' Enkrat sem ga tudi režiral. To je bila zelo posebna izkušnja. Sem mu dejal: 'Veš, kaj, jaz bi rad tako, ampak ti naredi tako, kakor veš, da je prav.' Čeprav je bilo težko reči potem: 'Boris, daj tu malo skrajšaj.' 'A lahko to rečem?' 'Oprosti.' 'Mislim, saj ne vem.' 'Ampak, saj je vedno super,'« se svojega režiserskega podviga spominja Jurij. Svojemu 'očku' pa želi, da se postavi na noge, in še naslednjih 80 let. »Za 90-ko smo že bukirali datum – sem mu že povedal, kdaj jo ima,« nam je za konec še razkril Jurij.
Objavljeno v reviji Vklop št. 10, 7. 3. 2019.
Galerija
Poglej vse fotografije (6)
