Najboljši, najbolj radosten, najbolj zadovoljen je bil tale tvit: »Čestitam za iznajdbo ploskanja 'jebi se'.« Ameriški predsednik Donald Trump se je s šefinjo spodnjega doma kongresa Nancy Pelosi že nekaj tednov šel vznemirljivo igrico kdo bo koga. In izgubil. Monumentalno, spektakularno pogorel. Če smemo malce prikrojiti Prešernov opis dogajanja, bi lahko povzeli takole: jo najde nazadnje, ki b'la mu je kos.
Nancy Pelosi, ženska, ki je z Donaldom Trumpom pobrisala tla.
Nekdo drugi je tisto poimenoval »ploskanje berem tvoje tvite«, tretji je izračunal: »Več tednov bi lahko napajali Cleveland s to energijo čistega sarkazma.« Kaj je vendar ubogi Donald že spet ušpičil takega? Tole: prejšnji torek je imel govor o položaju v državi, vsakoletni nagovor ameriškega predsednika svojemu ljudstvu, in v njem se je zavzemal za vse tiste stvari, na katere se sicer pri svojem predsednikovanju požvižga. »Zavrniti moramo politiko maščevanja, odpora in povračila ter sprejeti neskončni potencial sodelovanja, kompromisa in skupnega dobra.« Donald je to rekel, res? Ni čudno, da se je Nancy Pelosi, vsa v belem, tako kot vse druge demokratske kongresnice, voljno predala svojemu notranjemu bogu sarkazma. In seveda je bila tudi tista nedolžna belina sporočilo: demokratske poslanke spodnjega doma so se dogovorile, da bodo vse v belem (še pomnite, tovarišice, lani so bile vse v črnem), »sufražetsko bela« naj bi to bila, v podporo pravicam žensk. Melania – vemo, da boste vprašali – ki je bila lani v belem, se je letos odela v črnino. Ni razumela ali pa ni hotela razumeti.
»Od zgoraj so bile videti kot kos poročne torte na temnem prtu,« je poročal vedno pesniško razpoloženi New Yorker. Je Trump sporočilo tistega zelo bojevitega kosa poročne torte sploh razumel? Ne vemo. Zagotovo pa je razumel, kaj mu je s ploskanjem sporočala Nancy Pelosi.
Hvala, nisem zvočnik
Nancy Pelosi, ki bo konec marca dopolnila 79 let, je v politiki že vse svoje življenje. Nekdanja Nancy Patricia D'Alessandro, letnik 1940, je hči poslanca in poznejšega župana Baltimora, tudi eden od njegovih sinov in Nancyjin brat je bil župan Baltimora. Nancy, najmlajša od sedmih otrok (in edina deklica) italijansko-ameriške družine, zdaj služi že svoj sedemnajsti poslanski mandat. In vedno, vedno je na volitvah zmagala brez posebnega truda, samo dvakrat je bila izvoljena z manj kot osemdesetimi odstotki glasov. Že od leta 2003 vodi demokrate v kongresu – prva voditeljica stranke, katerekoli stranke, v kongresu – in januarja letos je že drugič postala »speaker of the house«. Ne sprašujte Google Translate, kaj je to, ker vas bo skušal prepričati, da to pomeni »zvočnik hiše«, ampak Nancy Pelosi ni noben zvočnik, je šefinja spodnjega doma ameriškega kongresa, nekaj takega, kot je pri nas predsednik državnega zbora. Speaker of the United States House of Representatives, tak je njen uradni naziv, je tretji najmočnejši človek ZDA – če se kaj zgodi predsedniku in nato še podpredsedniku, ki za njim prevzame vajeti, potem do naslednjih volitev Ameriki vlada speaker. Izvolijo ga izmed članov tiste stranke, ki ima večino v spodnjem domu, in od januarja so to spet demokrati. Mandat traja dve leti, lahko pa se ga večkrat podaljša.
Pelosijeva je kladivce – pravzaprav je kar konkretno kladivo, praktično macola – vodje poslanskega doma v rokah držala že v letih 2007–2011 (in je bila takrat prva ženska s kladivom v kongresu), z letošnjim januarjem pa je postala drugi človek v zgodovini, ki je to funkcijo zasedal dvakrat. In ni bilo lahko, v stranki je že tako dolgo, da mnogi, predvsem mlajši, menijo, da je čas, da svoje mesto prepusti novi generaciji. Da bi pomirila upornike v svoji stranki, je morala najprej obljubiti, da na položaju ne bo ostala dlje kot štiri leta, šele potem so jo bili pripravljeni podpreti. Ampak, pravijo, obljuba, da kladiva ne bo vihtela dlje kot štiri leta, je verjetno ni veliko stala: čez štiri leta, računajo, bo imela dvainosemdeset let in bo morda končno pripravljena, da se upokoji. Do takrat pa bo, upamo, res upamo, še naprej grenila življenje Donaldu Trumpu.
Ne grem, ker sem najboljša
Nekoč, ko so jo njeni demokrati že kdovekolikič spet metali ven, in so jo novinarji potem vprašali, zakaj še kar ostaja, jim je povedala: »No, sem mojstrska zakonodajalka, sem strateška, politično prekaljena voditeljica. Moje vodstvo priznavajo mnogi v deželi in zato dobivam podporo, ki jo imam.« Skromnost, kot ste morda opazili, ni ena njenih prevladujočih lastnosti.
Po drugi strani pa to, kar je rekla, povsem drži. Je izkušena političarka, ki je spletla široko mrežo koristnih poznanstev. Vseeno ji je, kaj si mislijo o njej (in republikanci ne mislijo nič dobrega), seveda zna biti neprijetna, zelo neprijetna, ampak taki so pač močni, jekleni ljudje: niso crkljivi mucki. Njeni privrženci jo pogosto opisujejo kot »železno žensko«. In celo nasprotniki ne morejo skriti spoštovanja. Ne marajo je, nekateri je zelozelozelo ne marajo, celo med demokrati je kar nekaj takih, vendar jo spoštujejo. Celo Donald Trump, ki ni prijatelj žensk, spoštuje Nancy Pelosi. Preprosto ne ve, kaj bi z njo, pravijo poznavalci razmer v Beli hiši. S svojimi moškimi nasprotniki ponavadi opravi tako, da jih osmeši in poniža, da jim obesi posmehljive vzdevke, nad ženske se praviloma spravi z žalitvami njihovega videza – da so grde, jih zmerja, da so vešče, sove – videza gospe Pelosi pa ni še nikoli komentiral, tudi posmehljivega vzdevka (à la Crooked Hillary) ji še ni prilepil. Pravzaprav ji je bil nekoč naklonjen, ko je prvič postala voditeljica spodnjega doma, ji je čestital in podaril denar njeni stranki.
Pelosijeva se zavzema za ohranitev državljanskih svoboščin in človekovih pravic, za pravice gejev in lezbijk, ona je bila tista, ki je predsedniku Obami pomagala spraviti skozi kongres njegov zdravstveni zakon obamacare – ko je sprva naletel na veliko nasprotovanje in je Obama hotel popustiti ter sklepati kompromise, je bila Pelosijeva tista, ki ga je prepričala, naj vztraja. In zdaj je treba njenim dosežkom pripisati še enega: to je tudi ženska, ki z lahko pomete z Donaldom Trumpom. In potem z njim še pobriše tla. Ali kot je rekla njena lastna hči, »odrezala ti bo glavo, pa še opazil ne boš, da krvaviš«.
Kako ukrotiš svojega zmaja
Petkratna mama in devetkratna babica z ameriškim predsednikom – ki je samo šest let mlajši od nje – dela kot z razvajenim pamžem, ki je pravkar dobil napad trme. Naj še tako vrešči in se meče ob tla, ona samo zavije z očmi in ga ukori z nekaj izbranimi besedami. V protitrumpovska srca pa se je neizbrisno zapisala letošnjega januarja ob političnem spopadu s predsednikom, ki iz maščevanja, ker mu demokrati v spodnjem domu niso hoteli odobriti 5,7 milijarde dolarjev za njegov najljubši projekt, zid ob meji z Mehiko, ni podpisal zakona, ki bi omogočil financiranje javnih služb. In je tako 800.000 ljudi ostalo brez plač. Dežela se je sesuvala sama vase, on je pa trmoglavil in skušal – neuspešno – krivdo za vse zvaliti na demokrate. Pelosijeva je to opisala kot »predsednikov napad trme. Sem mama petih otrok, babica devetih vnukov, znam prepoznati napad trme, ko ga vidim.«
Potem je udarila po njegovi nečimrnosti: predsedniku, ki na moč ljubi postavljanje pred televizijskimi kamerami, je poslala strahovito vljudno, a v resnici precej brutalno pismo, v katerem mu je namignila, da bi bilo bolje, če bi imel svoj letni nagovor narodu, ki je vedno v kongresu, letos kje drugje, ker mu v kongresu ne morejo zagotoviti varnosti. Ali z drugimi besedami, prepovedala mu je vstop v svoje kraljestvo. Ja, to lahko naredi. Besni Trump je govor odpovedal. In se poskusil maščevati – delegaciji, v kateri je bila tudi Pelosijeva, ni hotel dati vojaških letal za obisk vojnih območij. Mislite, da je to njegovo maščevanje, so jo vprašali. »Upam, da ne,« je rekla z nezgrešljivo ironijo, »ne verjamem, da bi bil predsednik lahko tako malenkosten, pa vi?«
Saj.
Biki redko zmagajo
Popustil je po petintridesetih dneh. Nancy ni popustila niti za milimeter. Niti za cent. Denarja za zid ni dobil, vendar je svoj poraz, kot vedno, predstavil kot zmago. Odrezala mu je glavo, pa niti opazil ni, da krvavi. Po družabnih omrežjih je zmagovito zavaloval ključnik #kraljicaPelosi. Se ji kaj fino zdi, so jo vprašali. Pa se je samo zasmejala. Tole je treba reči v njen prid: ni maščevalna, in če se kdaj naslaja nad Trumpovimi vse številnejšimi porazi, tega nikoli ne počne javno. No, razen seveda prejšnji torek.
Trump je imel svoj govor v kongresu z večdnevno zamudo, vendar sta mu tista odločna množica žensk v belem in posmehljivo ploskanje, ki sta ga Amerika in svet verjetno povsem pravilno razumela kot »j..i se«, zagotovo temeljito pokvarila veselje. Bodo zdaj, ko so demokrati zavladali predstavniškemu domu, končno sprožili tako dolgo zaželeno in pričakovano ustavno obtožbo predsednika, zloglasni impeachment? Ne, pravi praktična poslanka, vsaj za zdaj še ne. Saj jim tudi ne bi nič pomagalo, kajti poslanci lahko samo sprožijo postopek, o usodi predsednika pa na koncu odloča zgornji dom kongresa, in ta je še vedno v rokah republikancev. Bodo pa zato demokrati budno sledili preiskavam Trumpovih nečednosti in neutrudno postavljali komisije, ki bodo z močno lučjo posvetile v vsak kotiček njegovih temnih lumparij. Dolgoročno bo to Trumpu škodovalo veliko bolj kot ustavna obtožba, ki je, vsaj za zdaj, obsojena na neuspeh. Trumpa naj bo strah, napovedujejo poznavalci. Zelo zelo naj ga bo strah.
Medtem pa bo njegova osebna boginja maščevanja, predvidevamo, zelo uživala, ko ga bo vešče dražila in špikala, zdaj tu, zdaj tam. Ali z besedami nekega profesorja politologije, »ona je matador, on je bik«.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
