Slovenija je po predčasnih parlamentarnih volitvah, ki so sledile odstopu tedanjega premierja Mira Cerarja, dobila 13. vlado. Prva manjšinska vlada v zgodovini samostojne države je pod vodstvom Marjana Šarca prve tri mesece kljub nekaterim napetostim v lastnih vrstah preživela brez večjih pretresov, pravi izzivi pa jo čakajo v prihodnjem letu.
Nova vlada je mandat nastopila 13. septembra, dobre tri mesece po predčasnih parlamentarnih volitvah. V teh dneh mineva prvih 100 dni njenega dela, ki pa vladi niso prinesli tradicionalnih 100 dni miru. Takoj po nastopu funkcije se je morala namreč lotiti pogajanj s sindikati javnega sektorja, ki so odmrznili stavko, ter uspela z njimi skleniti dogovor.
Prav tako se je v prvih treh mesecih dela z občinskimi združenji dogovorila za zvišanje povprečnin, odpravila zadnje varčevalne ukrepe pri socialnih prejemkih in se lotila skrajševanja čakalnih dob v zdravstvu. Trenutno pa največ napora vlaga v rebalans proračuna, saj mora glede na svoje obljube in sklenjene dogovore prilagoditi tudi proračunske dokumente.
Prvi meseci, prve napetosti
Prve tri mesece dela je vlada preživela brez večjih pretresov, čeprav je v pisani koaliciji, ki jo sestavlja kar pet strank, že prišlo do prvih napetosti. Počilo je pri sprejemanju novele zakona o izvrševanju proračuna, ki je v koalicijski partnerici SAB zaradi nižjega letnega dodatka upokojencem, kot je predviden v koalicijski pogodbi, sprva niso želeli podpreti, a so nato na vladi po ostrem Šarčevem nastopu predlog podprli vsi partnerji.
V tem času je prišlo tudi že do prve menjave v ministrskem kabinetu. Zaradi neprimerne komunikacije in vmešavanja v županske volitve v Komnu je moral oditi kohezijski minister Marko Bandelli. Odstopil je sam, ko ga je k temu pozval premier Šarec. Na položaju kohezijskega ministra ga nasledil Iztok Purič, ki prav tako kot Bandelli sodi v kvoto SAB.
Kljub omenjenim nesoglasjem pa vlada beleži naraščajoč trend podpore, saj jo v javnomnenjskih raziskavah podpira polovica vprašanih, kar politični analitiki pripisujejo predvsem nekaterim odločnim in všečnim Šarčevim potezam.
Mandat pa je vlada začela s precej nižjo javnomnenjsko podporo, ki je bila tudi posledica dolgotrajnih koalicijskih usklajevanj. Junijske parlamentarne volitve namreč niso prinesle jasnega zmagovalca, ki bi lahko brez težav sestavil vlado. Je pa takoj po volitvah s koalicijskimi pogajanji začel predsednik na volitvah drugouvrščene LMŠ Šarec, ki je na svojo stran pridobil še stranke SD, SMC, SAB in DeSUS.
Ker pa peterček v državnem zboru ni dobil absolutne večine, pač pa le 43 glasov, so sprva za sodelovanje v koaliciji snubili NSi. A so se v tej stranki, kljub napredku, ki so ga dosegli v koalicijskih pogajanjih, iz teh umaknili, saj so podvomili v stabilnost in trajnost koalicije šestih strank.
Peterček se je nato obrnil na Levico, ki je sodelovanje v koaliciji po nekajdnevnih intenzivnih pogajanjih prav tako zavrnila. So se pa v tej stranki odločili, da s koalicijskimi strankami parafirajo dogovor o sodelovanju. Tega sicer še vedno niso podpisali, med razlogi pa je bilo zlasti nasprotovanje Levice imenovanju Damirja Črnčeca za državnega sekretarja za nacionalno varnost v Šarčevem kabinetu ter prodaji NLB.
Koalicija tako v DZ nima absolutne večine in se mora večkrat usklajevati z Levico, s pomočjo katere je že sprejela nekaj zakonov, vladne stranke pa so podprle tudi nekatere njene predloge.
S pomočjo poslancev Levice je bil v DZ 17. avgusta Šarec tudi izvoljen za mandatarja. Slab mesec pozneje je bila imenovana prva manjšinska vlada v zgodovini samostojne Slovenije. Sestavljajo jo stranke LMŠ, SD, SMC, SAB in DeSUS. V parlamentu ima 43 glasov, sestavljajo pa jo štiri ministrice in 12 ministrov.
Vsi predsedniki koalicijskih strank na stolčkih
Ministrske stolčke so zasedli tudi vsi predsedniki koalicijskih strank, z izjemo predsednika SD Dejana Židana, ki je postal predsednik državnega zbora. Na tej funkciji je zamenjal predsednika NSi Mateja Tonina, ki so ga poslanci izvolili na ustanovni seji 22. junija, torej še v času, ko je kazalo, da bo NSi del prihodnje vladne koalicije.
Poleg Šarca kot predsednika vlade so ministrske funkcije zasedli predsednik SMC Miro Cerar, ki je postal zunanji minister, predsednica SAB Alenka Bratušek kot ministrica za infrastrukturo ter predsednik DeSUS Karl Erjavec, ki je znova zasedel stolček ministra za obrambo.
Šarec je bil sicer kot predsednik vlade izvoljen v drugem krogu iskanja mandatarskega kandidata, na predlog poslancev prihodnje koalicije. Predsednik republike Borut Pahor namreč v prvem krogu ni predlagal nikogar, saj si v tistem času ne Šarec ne predsednik relativne zmagovalke volitev SDS Janez Janša nista uspela zagotoviti zadostne podpore.
Ker je bila SDS relativna zmagovalka volitev, je sicer Pahor mandatarsko kandidaturo najprej ponudil Janši, a je ta ni sprejel, saj v DZ ne bi prestal glasovanja. Medtem ko so pripravljenost na koalicijske pogovore s SDS izrazili le v NSi in SNS, pa je Janša od preostalih parlamentarnih strank dobil košarico. Kar nekaj strank je namreč že pred volitvami zavrnilo morebitno koalicijsko sodelovanje s SDS z Janšo na čelu in so pri tem vztrajale tudi po volitvah.
Janši tako ni uspelo sestaviti vlade kljub zmagi SDS na parlamentarnih volitvah 3. junija. Tedaj je SDS prepričala 24,9 odstotka volivcev, v DZ pa je osvojila 25 sedežev. V DZ se je uvrstilo še osem strank: LMŠ z 12,6 odstotka in 13 sedeži, SD (9,9 odstotka, 10 sedežev), SMC (9,8 odstotka, 10 sedežev), Levica (9,3 odstotka, devet sedežev), NSi (7,2 odstotka, sedem sedežev), SAB (5,1 odstotka, pet sedežev), DeSUS (4,9 odstotka, pet sedežev) in SNS s 4,2 odstotka glasovi in štirimi mesti v DZ. SNS se je sicer v DZ vrnila po sedmih letih, ki jih je preživela kot zunajparlamentarna stranka.
V tem času je že prišlo do nekaterih sprememb v poslanskih vrstah. Tako se je nekdanji predsednik DZ Milan Brglez, ki so ga zaradi očitkov o nespoštovanju odločitev organov stranke izključili iz SMC, pridružil poslanski skupini SD, ki zdaj šteje enajst poslancev, SMC pa le še devet. V DZ pa se je vrnil odstavljeni minister Bandelli, a se že pojavljajo ugibanja, ali bo odstopil tudi s poslanske funkcije.
Že tretjič zapored predčasno na parlamentarne volitve
Letošnje parlamentarne volitve so bile že tretje predčasne zapored, do njih pa je pripeljal odstop tedanjega predsednika vlade Cerarja. Ta je s položaja odstopil 14. marca, le nekaj ur po objavi odločitve vrhovnega sodišča, ki je razveljavilo rezultate referenduma o drugem tiru. Cerar je odločitev označil kot kapljo čez rob poskusom različnih skupin, ki da želijo ustvariti vtis, da je v državi vse narobe.
Mandat je Cerarjevi vladi prenehal 20. marca, do nastopa nove pa je opravljala tekoče posle. Ker se je tako ali tako bližal konec mandata in hkrati redne volitve v državni zbor, ne Pahor ne poslanci niso predlagali kandidata za novega mandatarja, predsednik republike pa je nato razpustil parlament in razpisal predčasne volitve.
