Novice Svet24

Nedavno so v TV-oddaji Tednik predstavili zgodbi dveh invalidsko upokojenih gospodov, ki jima je poleg okrevanja po možganski kapi skupno to, da jima država, natančneje ZPIZ, kljub pravnomočnosti odločbe o denarnem nadomestilu tega preprosto še ne nakazuje. Že nekaj dolgih mesecev ne. Brez pojasnila in, glej ga zlomka, tudi poračuna za nazaj ne bo. Denar, ki ti uradno, s pravnomočno odločbo, pripada, ti država, če vse skupaj prav razumem, lahko torej tako rekoč legitimno ukrade?

V omenjenem prispevku v Tedniku se je predstavnico ZPIZ-a dalo razumeti, da je glede na zapletenost zakonodaje takšnih primerov pravzaprav še malo. Ker da oni se pa itak trudijo. Zvenelo je zelo neprizadeto. Nič o tem, da bi bilo zaradi takšnih zares  nehumanih zapletov treba zakonodajo poenostaviti. Ali o tem, da je tudi en sam tak primer – primer preveč. Seveda me je vse skupaj še bolj zmotilo in ujezilo tudi zato, ker sem tudi sama eden takšnih »primerov«.

Čakajoč na odločbo

O tem sem na straneh te revije v članku Moj boj z birokracijo pisala sredi avgusta. Takrat sem čakala na odločbo o pravnomočnosti odločbe o priznani polovični, torej štiriurni invalidski upokojitvi. Invalidska komisija mi jo je priznala od 21. junija. ZPIZ me je o tem z odločbo, ki pa še ni bila pravnomočna, obvestil šele dober mesec pozneje, 31. julija. Med čakanjem na tisto »ta pravo« odločbo sem torej napisala omenjeni članek, nekaj pozneje pa tudi poklicala na ZPIZ. Mili glas je prijazno zamrmral: »Ups, a res niste dobili? Bom rekla kolegici, da je urgentno.« Trajalo je še en teden, potem sem res dobila odločbo (izdana je bila 4. septembra), s katero so me obvestili, da je odločba ZPIZ-a o moji polovični invalidski upokojitvi »postala dokončna« 18. avgusta. Pa še, naj jim pošljem številko računa, na katerega mi bodo nakazovali invalidsko nadomestilo, ki mi pripada. Odločba o višini nadomestila sledi, je pisalo.

Datum v odločbi, 18. avgust, je pomemben, zato ker sem do takrat prejemala bolniško nadomestilo (prihajalo je redno, to je treba povedati), od 19. avgusta pa mi pripada invalidsko nadomestilo. Si je pa za izpolnitev te svoje pravice seveda treba na ZZZS osebno urediti novo zavarovanje.

Znajdite se, kakor veste in znate

Na ZZZS svoje stranke z velikim napisom obveščajo, da je zavarovanja po novem mogoče urejati samo in izključno po elektronski poti. (Pri tem očitno nikogar ne zanima, kako se bo znašel nekdo, ki nima delujočega računalnika ali si ne zmore plačevati internetne povezave; pa tisti, ki ga zaradi stiske ali bolezni že tako izdajajo telo in živci, da preprosto ni kos izpolnjevanju zapletenih obrazcev, niti nima nikogar, ki bi mu pomagal ...) Če ste vendarle dovolj sitni in se ne pustite odgnati zgolj z nemim in neosebnim pisnim obvestilom, vam vendarle navržejo, tako kot meni, da za spremembo zavarovanja potrebujete obrazec M3. Pa da ga dobite na AJPES-u, če ste, je bilo razumeti med vrsticami, očitno toliko butasti, da ga ne znate sami najti na spletu.

Ko vas imajo za butastega

Na AJPES-u sem nato (ne prvič) slišala, da oni niso tam za vsebinske stvari, ampak jih obvladujejo zgolj tehnično. Torej vodijo evidence, vpisujejo izpolnjene obrazce, ampak izpolniti jih pa oni, tako sem pač razumela, ne znajo. Ja, za »spremembo podatkov o obveznih socialnih zavarovanjih« je res potreben obrazec M3, so mi potrdili, ampak kako ga je treba izpolniti – ne, s tem se pa oni čisto zares ne ukvarjajo.

Da torej povzamem – na ZZZS vam ne dajo informacij, na AJPES-u vam jih ne znajo dati, na ZPIZ-u jim jih vam ni treba dati … Kako hudiča naj človek potem ve, kaj naj naredi oziroma kaj, kje in kako naj izpolni, da bo prišel do tistega, kar mu pripada?! Gospa na oni strani okenca na AJPES-u – bila je »ta dolga« uradna sreda in razen mene prav nikjer nikogar, ki bi motil njen uradniški mir – se me je le usmilila, vzela mojo odločbo ZPIZ-a, odprla računalniški obrazec (za katerega se je izkazalo, da je pravzaprav šele vloga za izdajo obrazca) in – poklicala, vsaj slišati je bilo tako, na ZZZS ter vprašala, kako naj ga izpolni. S sogovornikom sta bila na ti in »tale gospa pa tudi ni … no, ne zna prav dobro povedati, kaj bi rada« sem poslušala, kako se nad butasto stranko, torej mano, pritožuje uradniškemu sotrpinu. Vas bodo že poklicali, da popravite, če bo kaj narobe, mi je rekla, ko se mi je zdelo, da vpisuje napačne podatke, in ni bilo videti, da si to, da državljanom v morebitni stiski (s.p.-jevec s statusom polovičnega invalida, na primer) razvejana birokracija in (vsaj meni) vzvišeni birokrati jemljejo čas, energijo in ne nazadnje denar, kakor koli žene k srcu.

Ali kot je rekel pravnik Andraž Teršek, ki sem ga citirala že v prvem članku: »Problem so na eni strani ljudje, ki v sistemu javne oblasti, organov in institucij sprejemajo odločitve in jim je malo mar za logiko, razum, za pravilnost, za obče dobro, za empatijo in za kakovost dnevnega življenja državljanov in drugih prebivalcev.«

Revija Zarja

Mantra sodobnega slovenskega birokrata

Z AJPES-a sem, butasta državljanka oziroma stranka, torej odrenčala s tistim, kot se je pokazalo, površno izpolnjenim obrazcem in šla po tolažbo in nasvet k računovodkinji. Z mojim (uradnim pisnim) pooblastilom se je še ona spopadla z izpolnjevanjem prej omenjenega obrazca M3 oziroma vloge za njegovo izdajo. Zaradi svojega dela ima pooblastila, orodja in izkušnje, kako krmariti po e-svetu državne birokracije, in omenjeno vlogo ji je res uspelo izpolniti – trajalo je tri ure, trikrat je morala začeti od začetka, ker jo je program »vrgel ven«, in trikrat tudi ugasniti in znova zagnati računalnik. Ni nepomembno, da je bila vloga, ki jo je izpolnila ona, izpolnjena pravilneje od tiste z AJPES-a.

To je bilo 6. septembra. 25. oktobra so mi poslali odločbo o višini nadomestila za mojo polovično invalidnost. Če prav razumem priloženo kopijo dopisa, poslanega FURS-u, je izplačilo nadomestila odvisno od tega, ali poravnavam svoje s.p.-jevske obveznosti. Brez plačanih davkov ni invalidskega nadomestila. Brez nadomestila pa morda ni denarja za davke … Bolan s.p.-jevec ni prav velik zaslužkar, kot si lahko mislite. Finančni začarani krog, ki tistih, ki odločajo o tem, ne zanima prav dosti. Zakon je pač zakon, predpis pa predpis, to je mantra sodobnega slovenskega birokrata, uslužbenca države, ki, z besedami pravnika Terška, »vse bolj deluje, kot da bi bili ljudje njeni sovražniki. Z njimi ravna skoraj kot s kriminalci, ko prosijo za pravico, ki jo očitno imajo.«

Odvisni od dobre volje države

Zarja št. 49, 4. 12. 2018

Pa ne jamram, res ne. Renčim pa. Renčim, ker se država (torej njeni birokrati) pri pravicah državljanov obračajo tako počasi in togo (poglejte na primer datume odločb v moji zadevi ali, še daleč huje, zgodbi gospodov iz uvoda), glede naših davkoplačevalskih dolžnosti pa je sistem hiter kot blisk. Dober zgled sem tudi pri tem kar sama: s plačilom prispevkov sem, priznam, zamujala. Dva tedna, ne več, in znesek je bil manjši od sto evrov. Pa še krompirjeve počitnice so bile vmes, ko uradi in banke delujejo bolj na pol; če plačam 5. novembra (namesto 20. oktobra), bo še čisto v redu, sem si mislila. Pa ni bilo, zaradi pičlih 57 evrov davčnega dolga je FURS v soboto, 3. novembra, že naročil ZZZS, da mi omejijo pravice iz zdravstvenega zavarovanja. Nič predhodnega opomina, zgolj odvzem pravic.

Bi bili lahko, prosim lepo, tako hitri tudi pri izpolnjevanju mojih pravic? Pa pravic onih dveh gospodov iz uvoda ter vseh drugih državljanov, ki se nemočni lovijo v blodnjakih birokratskih zank in vozlov, s katerimi nas sistem spravlja v obup, težave, stiske ... in, z besedami pravnika Terška, z nami »ravna skoraj kot s kriminalci« in nam daje občutek, kot da »prosimo za miloščino«?

Država nam s svojim delovanjem sporoča, da smo »povsem odvisni od njene dobre volje«. In s takšno državo državljani nismo zadovoljni, res nismo, kajti tako butasti  pa spet nismo, in če bomo dovolj pogumno, močno in glasno renčali nanjo, bo sistem (torej vsi tisti, ki ga ustvarjajo in izvajajo) prej ali slej le začel delovati za nas in ne proti nam. Zarenčite torej v bran svojih pravic.