Zgodbe brezdomnih oseb, ki jih piše neizprosno življenje

V sklopu programa Kamra je letos poleti na Ptuju vrata odprlo zavetišče za brezdomne osebe. To je očitno ne le mestu, ampak celotni regiji še kako potrebno. Skupaj imajo kar 77 uporabnikov, od tega 25 stalnih.

Gre za zavetišče odprtega tipa, saj se ukvarjajo tako z namestitvijo brezdomcev kot s posamezniki.

Vsak med brezdomci ima svojo težko življenjsko zgodbo, vse pa povezuje želja po boljšem življenju. Najti svoj košček pod soncem je osnovni namen vseh naših sogovornikov, ki so za javnost odprli vrata svojega trenutnega domovanja in iskreno predstavili življenjske okoliščine, ki so jih pripeljale do brezdomstva. Posamezniki, ki se iz različnih razlogov znajdejo na robu družbe, včasih za preobrat na bolje potrebujejo le spodbudo, občutek sprejetosti in nekoga, ki mu lahko zaupajo. Tudi tej vrsti pomoči je med drugim namenjena Kamra, program za celovito podporo brezdomnim osebam. Ta na Ptuju sicer deluje od lanskega leta, zavetišče pa je svoja vrata odprlo letos poleti. Gre za zavetišče odprtega tipa, saj se ukvarjajo tako z namestitvijo brezdomcev kot s posamezniki, ki obiskujejo le dnevni center in potrebujejo občasno podporo na različnih življenjskih področjih. Program sofinancirata Mestna občina Ptuj ter ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Te dni v Kamri nastaja prav poseben projekt, ptičje hišice, ki bodo krasile mestni park.

Mesečni strošek bivanja je 80 evrov

Kljub pomislekom, ki so se porodili predvsem zaradi skrivnostnega načina urejanja in odprtja centra, doslej kakšnih večjih težav ni bilo. To potrjujejo tudi okoliški stanovalci, ki so imeli kar nekaj pomislekov, saj jim je bilo predstavljenih premalo informacij o samem projektu. Kakorkoli, zavetišče zdaj deluje polne tri mesece. Svoje prve vtise so zaposleni in uporabniki z veseljem predstavili tudi javnosti. Od odprtja do danes je pomoč potrebovalo 77 uporabnikov, od tega 25 stalnih, preostali le občasno. Doslej je 15 oseb prenočilo v nastanitveni enoti v prostorih na Zadružnem trgu, kjer deluje Kamra, skupaj so imeli več kot 175 nočitev. Mesečni strošek bivanja znaša 80 evrov po osebi, gre praktično za pokritje dela stroškov, do tri noči je nastanitev brezplačna. Kot je bilo pojasnjeno ob odprtju, naj bi tam bivali do tri mesece, v tem času pa bi se uredila glavnina njihovih težav. A praksa kaže drugače. Zaradi bolezni in drugih omejitev številni za urejanje pogojev za boljše življenje potrebujejo več časa. Amadeja Kokot, vodja programa Kamra, pojasnjuje, da jim iz različnih razlogov po potrebi tudi podaljšajo bivanje. »Vsekakor pa jih spodbujamo, da varčujejo, da se potem lažje znajdejo. Ni pa nujno, da bo vsak uspel v svojem namenu. To so težke življenjske zgodbe, ki po navadi izvirajo iz matičnih družin,« ugotavlja Kokotova.

fb

Vodilni pri programu Kamra, pojasnjujejo, da gre za težke življenjske zgodbe, ki po navadi izvirajo iz matičnih družin.

20-letno dekle, ki je bilo dobesedno pod mostom

Od začetka delovanja centra do danes imajo sicer le enega uporabnika, ki je vključen ves čas. V tem času so pri njih bivale tudi tri ženske, stare med 20 in 40 let. Mlado dekle, ki se je dobesedno znašlo pod mostom, pa ni želelo iskati pomoči drugih institucij, so sprejeli z odprtimi rokami. K sreči se je hitro postavila na noge. Ženske po navadi pridejo zaradi nasilja v družini, moške tja pripeljejo težave z odvisnostjo, prepovedi približevanja, invalidnost, nekateri pa tam najdejo rešitev za čas čakanja na upokojitev.

»Vsakega, ki pride k nam, sprejmemo z vsem, kar imamo. Tu smo vsi enakopravni. Nikogar ne obsojamo, občutek varnosti, topline in prijaznosti je tisto, kar potrebuje vsak posameznik. Po navadi je to tisto, kar jim manjka. Menim, da jasna pravila in prav ta naš odnos prispevajo k temu, da doslej nismo imeli težav ne z nasiljem ne s prekomernim pitjem v zavetišču,« pravi Kokotova. Dober odnos, ki ga imajo med seboj, pa tudi z delavci in prostovoljci, izpostavljajo tudi uporabniki oziroma brezdomne osebe.

Zavetišče in dnevni center

Kokotova poudarja, da ne želijo kaj preveč kopati po preteklosti uporabnikov, da pa ti sami pogosto čutijo potrebo, da se nekomu odprejo in izpovedo. »Naša posebnost je tudi v tem, da smo hkrati zavetišče za brezdomne in dnevni center, kjer imajo uporabniki možnost prenočevanja, čez dan pa možnost vključevanja v dnevne aktivnosti (individualni pogovori, družabna druženja, skrb za osebno higieno), ki posameznike opolnomočijo in jim dajejo možnost ohranjanja dostojanstva. Nekateri uporabniki so z izkazano pripravljenostjo sodelovati postali sodelavci v programu, prostovoljci, nekateri pišejo pesmi in misli, ki jih objavimo v časopisu Kralji ulice, drugi so se našli v izdelovanju ptičjih hišic, s katerimi bomo ponudili varnost in zavetje pticam v ptujskem mestnem parku.

Velikokrat so to »institucionalni« otroci

Lokacija na Zadružnem trgu se je izkazala za primerno. Za možnost za nov začetek, ki jim je dana v sklopu tega programa, se bodo uporabniki zahvalili s posebnim projektom. Ustvarjajo ptičje hiške, ki so zahvala za vse donacije. Večina uporabnikov prihaja s Ptuja in okolice, občasno tudi iz Maribora, Murske Sobote, Radencev, Ormoža in drugih bližnjih krajev, kjer nimajo takšnih centrov.

»Tu jim damo občutek domačnosti, želimo jim ponuditi priložnost, da si ob naši pomoči uredijo dostojno življenje. Velikokrat so to 'institucionalni' otroci, ki težko uidejo preteklosti in zgodbi, zaradi katere so bili na robu,« meni vodja Kamre. Poleg nje sta zaposlena še dva javna delavca in okrog 15 prostovoljcev. Brez njih, pravijo, ne bi zmogli in v veliko pomoč bi jim prišel dodaten strokovni kader. »Pomemben je pozitiven nazor. Včasih se kdo preprosto ne zmore sam pobrati. Je pa to po navadi lažje mladim, ki so zdravi, najtežje je starejšim, invalidnim osebam. Nekaj naših uporabnikov je bilo na cesti, nekateri so spali v avtomobilih, zapuščenih starih hišah. Številni imajo finančne težave, so zdravstveno omejeni. Prav vsak ima svojo zgodbo. Brezdomstvo kot pojav ni nekaj, česar bi se morali bati, a ga kljub temu moramo kritično sprejeti kot odraz sistemskega 'reševanja' konkretnih problemov posameznikov v stiski. Vsak med nami se lahko znajde v tem položaju, saj nikoli ne veš, kaj ti prinese življenje,« še pove Kokotova in doda, da program Kamra kot tak krpa sistemske pomanjkljivosti.

_______________________________

Zgodbe uporabnikov

UPORABNIK R., 44 LET

Po ločitvi staršev je najprej živel z mamo, a je že pri devetih letih pristal v vzgojnem domu, kjer je bil do 14. leta. Nekaj časa je nato živel pri očetu, a ker se nista razumela, je šel od doma. Bivanje si je v zameno za delo našel na dveh kmetijah. "Tam sem bil kot hlapec, garal sem od jutra do večera, zato sem si poiskal drugo delo in začel hoditi v službo," se spominja. Pri 37 letih se je ponesrečil, zaradi padca s strehe je invalid. Po rehabilitaciji v Soči je stanje sicer boljše, a kaj dosti delati ne more.

UPORABNIK B., 62 LET

»Bil sem lačen, na cesti, tu pa mi je lepo. Želim si le majhno sobico, ki bo moja, takšno, za katero bom plačeval skromno najemnino. Prej po deset dni nisem jedel, bil sem brez dokumentov. Po 36 letih delovne dobe sem ostal brez vsega.«

UPORABNIK V., 49 LET

V nasprotju s številnimi drugimi uporabniki pa ima uporabnik V. svoje lastno stanovanje. Kljub temu je redno uporabnik centra Kamra, obiskuje ga skorajda vsakodnevno. Pogovor z zaposlenimi in uporabniki mu pomaga, da se odvrne od alkoholizma, s katerim se bori že več let.