Odtlej Alenka Artnik vse svoje misli in energijo namenja temu športu, v katerem je našla svoje življenjsko poslanstvo. V samo dveh letih je postala ena najboljših potapljačic na vdih na svetu. »To je zelo kompleksen šport. Tu ne gre zgolj za fizično rekreacijo, temveč tudi za mentalne, duševne podvige. Globlje ko se spuščaš, bolj in laže se povežeš s svojimi globinami ter prideš v stik s seboj,« pravi. Je lastnica štirih svetovnih rekordov v globinskem potapljanju, najgloblje pa se je potopila do 105 metrov, to je dosegla letos poleti na Bahamih. S potapljanjem si želi posredovati svoje življenjske izkušnje, svojo prepoznavnost pa izkoristiti za pomoč drugim.
Preden je odkrila potapljanje, se je znašla na življenjskem križpotju. »Nisem se znašla v šolskem sistemu, nisem si predstavljala, kaj bi počela v neki službi. Vedno je težko, če si drugačen in imaš drugačne poglede na življenje,« pravi. Čeprav je vedela, da je sposobna in talentirana, nikjer ni našla svojega mesta. »Po prvem potopu pa sem začutila tako močno telesno, čustveno in duhovno spremembo, da sem vedela, da moram s tem nadaljevati.« V naslednjih letih se je z vsem srcem predala temu športu, s katerim se danes ukvarja profesionalno. Naredila je velik korak in zapustila svoje prejšnje življenje. Vse se je poklopilo, pravi. Odtlej se predaja toku življenja, ki ga ne poskuša nadzorovati. V zelo kratkem času se je prebila med svetovno elito in velja pravzaprav za čudež. Skrivnost njenega meteorskega uspeha je prav gotovo v tem, da se je potapljanja lotila z veliko modrosti, globoko se je povezala s svojo dušo, hkrati pa posluša namige svojega telesa. »Kadar se spustim v globino, se popolnoma predam, zlijem se z vsem in takrat Alenka Artnik ne obstaja več, sem samo kapljica v oceanu, pa naj se to sliši še tako ezoterično. Izredno me motivira tako duhovni kot športni del potapljanja. Vedno sem bila športnica, rada treniram, rada imam napor. Potopi so povsem drugačni, če se potopim razumsko, ali pa kadar se povsem predam, oboje mi je všeč.« Pri potopu v globine moraš biti sproščen, rad moraš imeti morje, vodo, globina te mora zanimati.
Še vedno imam rezerve
Pred potopi ne čuti strahu, ker se potaplja preudarno in z rezervo. Sploh pa nima strahu pred globino, ki jo tako zelo zanima, zato jo raziskuje. »Kadar čutim, da nisem optimalna, in me prevzemajo čustva, trening prilagodim. Pri potapljanju je največja past, če se uloviš v lasten ego. Ko veš, da se moraš ustaviti, ego pa te žene naprej. Če ne poslušaš intuicije in greš z glavo skozi zid, se v našem športu to odraža kot 'black out', neuspeli potop, lahko celo skupiš kakšno poškodbo. Letos sem se dvakrat že skoraj dotaknila zlatega blišča, pa sem se ustavila. Vedela sem, da potrebujem več izkušenj. Poleg tega se ne identificiram z bliščem, to zame ni pomembno.« Morda je prav zato letos sredi sezone v Egiptu, pred najpomembnejšo tekmo, v nekem trenutku izgubila motivacijo. »Začutila sem pritisk, pričakovanja, zdelo se mi je, da me hočejo pospraviti v neki predal z rekordi, jaz pa tam nočem biti.« Vzela si je čas za premislek in zaključila, da lahko svoje rekorde in prepoznavnost pravzaprav izkoristi za višji namen. »Za sporočila, ki jih moram predati družbi.« Eno od teh je skrb za zapuščene živali. »Na Filipinih smo potapljači cele tri mesece gledali krdelo kužkov na plaži, bili so v groznem stanju.« Ker se nihče ni zganil, je vzela stvari v svoje roke. Organizirala je zbiranje denarja zanje in stopila v stik z neko skupino za zaščito živali, ki jih zdaj tudi redno hrani. »Spoznala sem, da lahko s svojo prepoznavnostjo opozorim ljudi na probleme v družbi. Zavedati se moramo, da nismo sami sebi namen in da bo naša duša zelo revna, če ne bomo dajali, ter bomo v končni fazi sami trpeli.« Ko je to spoznala, je dobila še večji zagon za nadaljnje treninge, ki pa so precej dragi. V nekem intervjuju je celo dejala, da je težje dobiti sponzorja kot postaviti svetovni rekord. Prvi dve leti je vse svoje treninge financirala sama. »To je bila investicija v mojo prihodnost, vase.« Z dobrimi rezultati in medijsko pozornostjo je lani dobila sponzorje, ti so ji omogočili tretjo in ji bodo tudi novo sezono. »Dober je občutek, če veš, da te država podpira. Glede na to, da sem deset mesecev v tujini in zato malo izgubim stik z domovino,je prijetno slišati, da imam podporo od doma in da ljudje vedo za moje rezultate.«
Vedno nove življenjske izkušnje
Vsaka sezona jo obogati z novimi življenjskimi izkušnjami, kar je dodatna spodbuda, poleg vedenja, da se še vedno potaplja z rezervo. »Če bi prehitro prišla do svojega vrhunca, bi se mentalno utrudila in bi težko nadaljevala. Pred vsako sezono razmišljam, kakšna nova orodja bi vključila v svoj trening, in to me spodbudi, da raziskujem naprej.« Torej je motivirana, disciplinirana in ima dovolj podpore, da se lahko športu popolnoma preda. »Ob vsem tem rezultat mora priti sam po sebi. Je pa tako, v življenju si lahko na vrhu ali na dnu. Včasih moraš pasti, da se lahko spet pobereš. Lahko se zgodi, da ne bom napredovala, ampak s tem sem se sprijaznila.« Če pa se ji bo uspelo potopiti še globlje, bo toliko bolj vesela, saj bo zaradi večje prepoznavnosti lahko naredila več za druge, tudi kot inštruktorica. Svoje življenjske izkušnje namreč želi posredovati naprej, saj verjame, da lahko ta dejavnost zelo pomaga pri reševanju osebnih čustvenih blokad. Tako kot je njej.
Ali lahko človek v globinah sreča samega sebe?
»Zagotovo. Potapljamo se z zadrževanjem zraka, že to je popolnoma drugačno stanje od tistega na kopnem, ki prisili naše možgane, da so varčni s kisikom, zato se naš um takrat ustavi. Opazila sem direktno povezanost: kadar je naše telo sproščeno – naše fizično telo in umski del –, se vrata globin dejansko odpro. Če je fizično telo preveč v krču, je pritisk okolja tako močan, da ne moreš globlje. Enako se zgodi, če je psiha preveč okupirana z mislimi – poglobi se blokada in ne moraš izenačiti pritiska in spet ne moreš globlje. Danes lahko naredim potop na osemdeset metrov, ni pa rečeno, da ga bom jutri lahko ponovila, ker morda ne bom tako sproščena. Zato je treba najti pravo harmonijo in zato sem tako presrečna, da sem našla šport, v katerem res spoznavam, kako pomembni so povezanost telesnega, duševnega in umskega dela, harmonija, zavedanje. Kadar sem spodaj, moji možgani drugače delujejo, tam ni racionalnega razmišljanja. Naš um tam spodaj deluje popolnoma drugače. Vsi, ki se iz globin vračajo navzgor, imajo radosten nasmešek na obrazu, kajti spodaj dejansko čutiš povezanost z vesoljem, in ta občutek pripadnosti je zelo prijeten. Poleg tega, da je spodaj zelo tiho, mirno, spokojno. Ampak da prideš do tega, moraš biti pripravljen, moraš veliko meditirati in imeti veliko potopov, potem se to avtomatsko zgodi.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
