Katja je na vozičku zato, ker se njena hrbtenica ni zarasla, čemur se strokovno reče spina bifida. »Zaradi tega ne čutim nog od kolen navzdol. Ni nas prav malo s takšno diagnozo. Ko sem bila mlajša, sem še hodila z opornicami in hoduljo, od približno 12. leta sem samo še na vozičku. Težave imam tudi z desno roko, ker imam ukleščen živec v vratnem delu. Po tistem, ko sem septembra lani imela prometno nesrečo, se je stanje z roko še poslabšalo,« je povedala in dodala, da je imela takrat res smolo, saj je bila na sovoznikovem sedežu, ko je voznik s kombijem trčil ravno v tisti del vozila, kjer je sedela.
KLINIČNO MRTVA
Njeni spomini na otroštvo so zelo lepi, ima ljubeče starše in starejšo sestro, s katero se zelo dobro razumeta. Poudarila je, da je bila zelo zaželen otrok. »Ko sem se rodila, so zdravniki staršem rekli, da ne bom doživela niti dveh let. Nekdo je celo pripomnil, da bi bilo bolje, če me ne bi bilo. Vendar sem si zelo želela živeti in pri dveh letih se je res zgodilo, da sem bila klinično mrtva, a sem preživela.«
Danes je njeno življenje podobno tistemu, ki ga živijo njeni vrstniki. »Letos sem naredila izpit za avto, dva meseca ga že imam.« Katja se zdaj lahko sama vozi naokrog.
TEŽAVE NA PLOČNIKIH, VLAKIH
Kot drugi invalidi na vozičkih ima vsak dan veliko izzivov, saj marsikje ni urejenih klančin s pločnikov, dvigal, lokali nimajo toaletnih prostorov za invalide ... Da bi lažje razumela, mi je opisala obisk URI Soča z javnim prevozom. Ko se je z vlakom odpravila v Ljubljano, sta jo v Dobovi na vlak dvignila oče in strojevodja. Glavno železniško postajo v Ljubljani so morali obvestiti, da prihaja, in tam jo je pričakalo posebno dvigalo. A to še ni vse, tudi od železniške postaje do Soče je morala naročiti poseben taksi, kajti v vsakega ne bi spravili njenega invalidskega vozička.
»Ni ga mogoče dovolj zložiti in zanj je potreben kar konkreten prtljažnik. Tudi ko grem kam sama z avtomobilom, potrebujem pomoč, da mi voziček, ki tehta 18 kilogramov, nekdo namesti v avto in ga vzame iz njega. Ljudje vedno pomagajo, ko jih prosim. Sicer se včasih zgodi, da ravno takrat, ko se pripeljem pred trgovino, tam ni nikogar, da bi ga prosila, a po 10 ali 15 minutah čakanja vedno pride kdo mimo.«
Z VOZIČKOM ČEZ PRSTE
Že zgodaj se je naučila postaviti zase. Ko je začela hoditi v osnovno šolo, vsi sošolci niso imeli posluha zanjo. »Nekateri so me razumeli, nekateri ne, klicali so me celo 'kripelj'. A da se je to dogajalo, so bili krivi njihovi starši, ki jih niso poučili o tem, da obstajamo tudi invalidi. Ko so me otroci žalili, sem se branila tako, da sem jim z vozičkom zapeljala čez prste na nogi. Doma nisem povedala, da me žalijo, zato je mama izvedela za vse skupaj šele takrat, ko je razredničarka sklicala poseben sestanek, na katerem se je pogovorila s starši o moji invalidnosti. Po tistem je bilo konec zmerjanja in smo se s sošolci lepo razumeli.«
IZDELUJE NAKIT
Zdaj v prostem času rada izdeluje nakit (uhane, ogrlice …), obeske za ključe in druge uporabne oziroma dekorativne predmete, v zadnjem obdobju s prijateljico izdelujeta angelčke iz perlic. Veliko se ukvarja s svojim osemletnim psičkom Benijem, ki je mešanec s koker španjelom.
TRI MEDALJE V ENEM DNEVU
Posebno mesto v njenem življenju ima šport. Nastopa na atletskih tekmovanjih v tekih na 100, 200, 400 in 800 metrov in v metu kopja, diska in krogle. »Dvakrat sem nastopila na državnem tekmovanju, predlani sem bila tretja v teku, letos sem zasedla dve drugi mesti v tekih in enega tretjega v metu. V enem dnevu sem dobila tri medalje!« Do zdaj je trenirala bolj doma, kjer je delala vaje za roke, zdaj računa, da bo začela trenirati na stadionu v Brežicah.
