Do leta 1996 so bile meritve obvezne za vso šolajočo se populacijo, pozneje se je zakonodaja spremenila. Od leta 2007 je za meritve osnovnošolcev potrebno soglasje staršev, srednješolci (ne glede na starost) z meritvami soglašajo oziroma ne soglašajo sami. Odstotek vključenosti je kljub temu dober: v šolskem letu 2016/17 je bilo v podatkovno zbirko SLOfit vključenih 95,4 odstotka osnovnošolcev in skoraj 67 odstotkov srednješolcev, pred nekaj leti so meritve poskusno izvedli celo na nekaj fakultetah.
Gregor Starc, eden od skrbnikov sistema SLOfit in docent na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, je povedal, da smo bili po osamosvojitvi Slovenije na splošno priče dvajsetletnemu upadu gibalne učinkovitosti: »To je bilo povezano s povsem spremenjenim življenjskim slogom otrok in mladostnikov. Na eni strani so se stvari poslabšale zaradi vdora potrošništva in nekakovostne prehrane z zahoda, hkrati pa je v tem času v naše domove prispela tudi računalniška tehnologija s svetovnim spletom, kar je podaljšalo sedenje, tudi v prostem času. Večina gibalnih sposobnosti otrok in mladostnikov se je v tem obdobju poslabšala, še posebej moč rok in ramenskega obroča ter aerobna vzdržljivost.«
Vpliva celo moda
Razkril je, da so lahko izmerjeni rezultati v resnici povezani tudi s psihološkimi dejavniki in celo z modo: »Permisivna vzgoja otrok je zmanjšala njihovo vztrajnost in tako so otroci ob naporu hitreje odnehali. Ves čas pa se je izboljševala moč trebušnega mišičevja, kar gre verjetno vsaj delno pripisati modnim trendom telesnega videza, ki poudarja čvrsto abdominalno mišičevje. Stvari so se v tem obdobju močno poslabšale v populaciji fantov, ki jih je prihod sodobne tehnologije še posebej prikoval k sedenju.«
Vsak otrok bi potreboval uro športne vzgoje na dan
Leta 2011 se je zgodil preobrat, odtlej so trendi gibalne učinkovitosti slovenskih otrok in mladostnikov spet pozitivni. »To je še posebej izraženo pri dekletih, a tudi fantje napredujejo,« je dejal Starc. Preobrat je pripisal tudi programu Zdrav življenjski slog, ki so ga v slovenske osnovne šole uvedli v šolskem letu 2010/11: »Program je 30.000 otrokom prinesel dve dodatni uri športne vzgoje na teden in očitno sta bili ti dve uri jeziček na tehtnici. To dokazuje, da so tri ure športne vzgoje na teden premalo. Vsak otrok in mladostnik bi potreboval uro športne vzgoje na dan pod vodstvom najbolj izobraženih strokovnjakov, torej profesorjev športne vzgoje.«
Poudaril je, da je kakovost športne vzgoje v slovenskih šolah skupaj s preostalo ponudbo športnih dejavnosti med najvišjimi na svetu, dobre razmere za delo nudijo tudi športne dvorane in njihova oprema: »Slovenija je na tem področju v zadnjih treh desetletjih vodila izjemno pametno politiko, ki se nam danes obrestuje.« K pozitivnemu trendu po njegovem mnenju prispeva tudi vse boljša izobrazbena struktura prebivalstva: »Očitno se bolje izobraženi starši bolj zavedajo, kako pomembno je vsakodnevno gibanje za otroke.«
Za vrhunski šport ni skrbi
Kako se slovenski učenci in dijaki odrežejo v primerjavi z vrstniki iz drugih držav? Starc je razložil, da ostale evropske države delujočih sistemov spremljave telesnega in gibalnega razvoja otrok nimajo. Mednarodna primerjava rezultatov je žal mogoča le pri posameznih merskih nalogah – denimo pri skoku v daljino z mesta, ki jo na manjšem vzorcu izvajajo tudi v mnogih drugih državah. Starc je povedal: »Slovenska dekleta v vseh starostnih skupinah so boljša od enako starih fantov iz skoraj vseh drugih evropskih držav. Seveda dosegajo slovenski fantje še nekoliko boljše rezultate in že samo ta podatek vsaj delno razlaga, zakaj slovenski športniki na praktično vseh tekmovanjih dosegajo tako izjemne rezultate. Glede na to, kako malo denarja je v slovenskem vrhunskem športu, lahko te uspehe brez zadržkov pripišemo dejstvu, da je skoraj celotna populacija slovenskih otrok in mladostnikov na visoki ravni gibalne učinkovitosti in zato slovenski šport nima težav z iskanjem posameznikov, ki so sposobni vrhunskih uspehov.«
