Sobotni komentar

Pismo neznanemu premierju

Petra Rupnik
21. 7. 2018, 08.32
Posodobljeno: 21. 7. 2018, 08.41
Deli članek:

Profimedia

Najprej - iskrene čestitke! Smatrate se za izvoljenca ljudstva. Če se tako počutite, tudi prav, a ni odveč, če človek ohrani zavedanje, da je volilnih upravičencev 1.712.676, za vas in vaše politične kolege ter konkurente pa se je tisto nedeljo ljubilo vstati s kavča in iti na volišča le za pljunek več kot 900 tisoč volivcem. Ne bomo vam kvarili zmagoslavnega trenutka s podatkom, kolikšna peščica od tega prgišča glasov je prejela vaša stranka, saj ga vsekakor poznate. Konec koncev - volivci so glasovali za vas. Nekateri od njih so v ta namen celo ugasnili roštilj in prestavili piknik, kar ni zanemarljivo, glede na to, v kakšno stanje apatičnosti ste s svojim obnašanjem, pogrevanjem starih žup, lažmi ter prelaganjem krivde in odgovornosti, spravili državljane. In ni se vam potrebno več truditi s pretvarjanjem, da vas nizka volilna udeležba skrbi. Vsem je jasno, da vam cagavost in neaktivnost volilnega aparata povsem odgovarja. Tiste pičle odstotke, ki jih napovedujejo javnomnenjske ankete, opravljene na vzorcu ljudi, katerih število je enako obiskovalcem malo večje veselice, je lažje predvideti. A vseeno – uspelo vam je. Dobro ste kupčkali in barantali in sestavili koalicijo. Strašno smo se zabavali ob tem resničnostnem šovu. Dva klana, točke za izločanje in en ali dva `nepristranska` igralca, ki se obračata po vetru in s svojim glasom držita v šahu oba favorita. In prav vam se je igra izšla in ste veliki zmagovalec. Osvojili ste solidno plačo, nekaj privilegijev, tajnic, lep avto s šoferjem in še kaj, za glavno nagrado pa ste v rokedobili pooblastila za vodenje te države. Sliši se lepo. A kdaj ste nazadnje, mimo volitev, res preverili, kakšen je utrip te države?

Novice Svet24
Petra Rupnik, odgovorna urednica časnika Novice Svet24.

Naj ne zveni patetično, a preden se lotite česarkoli že, bi bilo dobro, da spoznate, kakšen je vsakdan številnih državljanov. Morda bi bilo dobro, da preberete javni zapis gospe Polone Lah, ki močno odmeva v javnosti, ne vemo pa, čeje dosegel tudi vas. Zapisana zgodba o dveh deklicah, ki hodita v varstvo v organizacijo, kjer dela gospa Lah pretrese: »Zjutraj ob prihodu me je njuna mamica poklicala na stran, iz torbice izvlekla plastično vrečko, mi jo izročila in rekla: 'Se opravičujem, ampak danes smo doma izpraznile oba pujska. Ne vem, koliko je. Prosim, preštejte, in ko bo zmanjkalo za obroke mojih punc, ju, prosim, medtem ko bodo ostali jedli, pošljite pred vrata.« Mamica ne zmore zbrati štirih (štirih!) evrov, kolikor znaša prispevek za hrano njenih dveh deklic v varstvu. Veste, zaradi vseh teh zgodb, zaradi cele vojske humanitarnih društev, zaradi dobrodelnih akcij, ki jih organiziramo mediji, da vsaj malo olajšamo stiske ljudi na robu in jim za kak dan ali dva vrnemo človeško dostojanstvo, zaradi vsega tega se zdi, da vi in vaši kolegi s svojim barantanjem, manipulacijami in prelaganjem krivde ždite v neki drugi, navidezni resničnosti. In kmalu se lahko zgodi, da ne bo nikogar več, ki bi gledal ta resničnosti šov in glasoval za kogarkoli od vas.

Kajti šele takrat, ko bomo novinarji pisali vse manj zgodb z izrazi `bralci, pomagajte` in `posijal bo žarek upanja`, bomo vedeli, da nekdo v tej državi končno nekaj dela prav. Pa srečno!