Da bi izgnala praznino iz svojega življenja, sta si postavila cilj: štiri leta potovati po svetu in na poti pomagati najšibkejšim. Za njima sta Evropa in Azija, pred njima Južna Amerika in čez eno leto Afrika. Čez nekaj dni se bosta v Sao Paolu pridružila misijonarju, ki sta ga spoznala v Bangladešu.
Zakaj svoje življenje spakirati v dva nahrbtnika, oddati stanovanje, pustiti posel in se podati po svetu ter pomagati tistim z roba družbe? »Posel, ki sva ga opravljala, naju je puščal prazna. Začela sva razmišljati, da čas neznansko hitro beži in samo s prsti bova tlesknila, pa jih bova imela že 60. Kaj bova videla, ko bova pogledala nazaj? Naju bo navdajalo s ponosom ali bo to puščava oziroma zgolj neka gonja za denarjem,« odgovarja Nace.
Če bi nadaljevala ustaljeni ritem podjetnikov, ki jima v resnici sploh ni šlo slabo, bi pri oziranju nazaj ne bila preveč zadovoljna. Vendar sta v novem življenjskem slogu združila stvari, ki sta ju veselili že prej: potovanje in prostovoljstvo. Nace je eno leto delal in živel v skupnosti Barka, v gospodinjstvu skupaj z ljudmi z motnjami v duševnem razvoju, v različne aktivnosti se je vključeval tudi na onkološkem inštitutu, Silva pa je kot študentka delala z mladimi v mladinskem centru.
Na svetu je več upanja, kot se zdi
»Zdelo se nama je, da predvsem dnevni mediji ljudem neupravičeno slikajo zgolj črno sliko sveta. Ljudem sva hotela pokazati, da je na svetu več dobrega, več dobrih ljudi in več upanja, kot si mislimo.« Tako sta si začrtala pot, si zastavila delo v različnih dobrodelnih skupnostih, kjer bi živela, delala in hkrati zbirala denar za njihovo delovanje – zato sta ustanovila društvo Operando – ter o vsem pisala. To sta tudi storila, pišeta blog (www.operando.org), izdala pa sta tudi dve knjigi – prva opisuje zgodbe s poti po Evropi, druga pa njuno azijsko izkušnjo.
Njuna prva postaja, potem ko sta škatlo z zimsko garderobo pustila pri prijateljih, je bila Italija. Ker se na njuno elektronsko pošto pri skupnosti Barka v predmestju Rima niso odzivali, sta kar potrkala na njihova vrata in naletela sta na prijazna ušesa. Pripravljeni so ju bili sprejeti in tam sta pomagala osebam z motnjami v duševnem razvoju, Silva se je spotoma ob pomoči upokojene učiteljice učila italijanščino, zbirala sta denar in ostala dlje, kot sta nameravala. Po treh mesecih ju je pot vodila v Torino, kjer sta v velikem bolnišničnem kompleksu delala na oddelku za starostnike: medicinskim sestram in negovalcem sta pomagala pri vsakodnevni negi starostnikov. »Spopadajo se z grozno kadrovsko podhranjenostjo, osebje je izčrpano, izgorelo, ritem dela je zelo hud. Občudovala sva vse zaposlene, ki tam delajo za nizke plače,« pripoveduje Nace.
Drugi obraz Evrope
V Parizu sta našla streho pri Slovenski katoliški misiji in pomagala pri razdeljevanju hrane brezdomcem. Neskladje med revščino in bogastvom ju je pretresel. »Nedaleč od turističnega blišča Eifflovega stolpa na ulicah šotorijo brezdomci, med njimi tudi otroci. Tega nisva pričakovala. Srečevala sva zelo različne ljudi, ki delijo hrano na štirih lokacijah v Parizu, midva sva jo na jugu Pariza, in zelo naju je presenetila struktura prostovoljcev. To niso samo Francozi, ampak tudi begunci, ki jih hitro radi obtožimo, da živijo na račun države. Srečevala sva mlade in stare, različnih veroizpovedi in ras – združeni v pomoči ljudem, odrinjenim na rob. To je bila močna lekcija za naju oba!«
V Parizu sta spoznala drug obraz razvite Evrope, ob čemer je Silva razmišljala tudi o Sloveniji. »Kar se tiče urejenosti, imamo res srečo, zaradi naše majhnosti je lažje organizirati stvari, vendar se preveč smilimo samim sebi in ne znamo ceniti tega, kar imamo. Predvsem pa je žalostno, da ne znamo sodelovati – preveliki individualisti postajamo. Privoščljivost in nevoščljivost se drugje ne kažeta tako izrazito, ljudje več sodelujejo. Imamo vse možnosti, da bi se imeli lepo, samo premostiti moramo to naše vrtičkarstvo!«
Zimo sta nameravala preživeti brez bunde – na Portugalskem, a višja sila je imela druge načrte – kazalec je usmerila v Ukrajino! V Barceloni sta se vkrcala na ladjo za Rim, tam še nekaj časa delala v skupnosti Barka, počakala na zimsko garderobo iz Slovenije ter se naposled odpravila v Kijev, na minus deset stopinj!
Brezdomci, veliko darilo
S slovenskimi misijonarkami, Marijinimi sestrami, sta obiskovala brezdomne bolnike v bolnišnici, pomagala pri negi, pri čemer so jim izkušnje iz Italije prišle zelo prav, ter delala v zavetišču za brezdomce. To je bilo zaradi nizkih novembrskih temperatur precej obiskano. Nace priznava, da ju je Ukrajina kar zaznamovala. »Situacija je kritična in država, ki jo vojna izčrpava, se spopada z resnimi izzivi; denar gre za oboroževanje, zato ga zmanjka za ljudi.« Vsak dan sta gledala mlade fante, kako odhajajo na fronto. »Težko je doumeti in sprejeti, da gredo mladi na vrhuncu življenja in ustvarjalne moči na fronto,« pripoveduje Silva. »Sestre so nama rekle, da so brezdomci osebna izkaznica vsake države in Ukrajina nam res kaže slabo sliko. Odnos, ki ga ima do ljudi, ki so brez vsega, je porazen. Način, kako ravnajo z obubožanimi, ti da misliti. Zaradi prvinskega strahu pred tem, da bi se v revščini znašli tudi sami, revne odrivajo stran.«
Celotno pot se jima osvetljuje spoznanje, da smo ljudje drug drugemu darilo. »Ne gre samo za to, kaj prineseš drugemu človeku, gre tudi za to, kaj dobiš. Zavedati se je treba, da so ti ljudje enako pomembni zate, kot si ti zanje. Velikokrat si mislimo, da jim moramo mi, ki ne živimo v pomanjkanju, pomagati, in potem imamo nekakšne lažne občutke, češ kakšen rešitelj sem. V resnici pa smo vsi enaki in vsak od nas ima nekaj, kar lahko da. Tudi nekdo, za katerega najmanj pričakuješ, ima zate kakšno sporočilo, nekaj, kar te lahko nauči. In to sva ves čas doživljala: od Italije, Bangladeša in Kalkute!« pravi Nace in prijazno dodaja: »Mi iz bogate Evrope jim lahko pomagamo materialno, oni nam duhovno – dajo nam lahko to, kar nam manjka: veselje do življenja, preprostost, ponižnost. Ne gre samo za enosmerno dajanje, zato lahko tudi mi k njim prihajamo s ponižnostjo.«
To so naši bratje
Tudi brezdomec v Ukrajini, na tistem zanemarjenem bolnišničnem oddelku s polomljenimi posteljami, ki je zrl v Naceta, medtem ko ga je bril in odstranjeval uši, mu je sporočal: Vsi živimo v istem svetu in že naslednji trenutek si lahko na mojem mestu. »V Odessi sva v dnevnem centru pomagala gospodu, ki je bil milo rečeno zanemarjen – povsem zaraščen, na glavi mu je mrgolelo uši, med preoblačenjem je z njega odpadalo zasušeno blato – kaj takega še nisem videla! Ko smo ga uredili, obrili, umili in preoblekli, mu priskrbeli novo obutev, ni bil videti nič drugačen od drugih 45-letnih moških, ki se vračajo iz službe k svoji družini. To me je izredno notranje nagovorilo! To so naši bratje, kdorkoli bi lahko bil na njegovem mestu! Tudi jaz ali Nace. Če ti umanjka družina, socialna mreža, zaradi bolezni izgubiš službo, stanovanje in socialno podporo, se ti svet lahko v hipu zruši!«
V Aziji je bilo zaradi njihove odprtosti lažje najti skupnost in pomagati kot v Evropi, za katero sta dobila občutek, da se včasih pomoči otepa. Naporno se je prilagajati tako zelo drugačni kulturi, je priznala Silva, vendar je človek poplačan. »Mislim, da sem leto v Aziji doživljala zelo navznoter – kot da bi poganjala še bolj globoke korenine. Težko je gledati trpljenje, zelo me je zresnilo, a po drugi strani sem se začela močno zavedati, kako veliko stvari nam je podarjenih in kako smo zaradi individualnosti in materialnega udobja nekako prikrajšani. To nas uspava, in nam jemlje moč.
200.000 zapuščenih otrok
Po Filipinih, Vietnamu, Laosu in Tajski sta delala z zapuščenimi otroki v Bangladešu. Na ulicah njegove prestolnice Dake je 200.000 zapuščenih otrok, gre tudi za pet- do šestletnike, približno toliko otrok pa je domačih sužnjev. Ti skrbijo za gospodinjska dela, prelagajo lonce, kurijo, kuhajo … »Z lahkoto lahko rečemo, da v glavnem mestu Bangladeša pol milijona otrok živi nesvobodno, v katastrofalnih razmerah! Pa pri tem trgovine z belim blagom niti ne omenjamo!«
Nekatere skupnosti, ki tem otrokom želijo pomagati, morajo najprej pridobiti njihovo zaupanje, saj ne zaupajo več odraslim – so kot preplašene živali, ki jih je treba »udomačiti«.
Silva in Nace pripovedujeta o tekstilnih tovarnah, v katerih delajo družine, ki polovico dohodka namenijo samo za nastanitev v veliki sobi na novo zgrajenega bloka – v taki sobi živi desetčlanska družina, ki si sanitarije deli s še nekaj podobno številnimi družinami. Blok in tovarno so podjetja zgradila na zemljišču, ki jim ga je omogočila država, še prej pa so z njega prisilno izselili domačine.
»Mnogokrat sem se vprašala, kako mi pripomoremo k takemu stanju. Vsaj malce bi morali zmanjšati nakupovanje,« meni Silva. Nace priznava, da stvari niso lahke, ne enoznačne, je pa dobro vedeti, kaj se dogaja. »Tudi povprečen slovenski delavec si težko privošči draga oblačila, smo ujetniki sistema in sprememba sistema bo prišla od nas, navadnih ljudi. Ne pričakujmo revolucije od politikov – ko bomo spremembe hoteli mi, takrat se bomo odločili in to naredili. Do takrat pa lahko posameznik vsaj nekaj malega prispeva.«
Po štirih letih dajanja pomoči ljudem sveta, imata načrte tudi v Sloveniji. Ljudi bi rada navdušila za prostovoljstvo, jim dala možnost spoznati, kako lahko delo dobro obogati in nagradi življenje.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
