Na prosto mesto jih čaka skoraj 20 000, od tega 6500 nujno. Na slovenskih domovih pa živi še okoli 30.000 seniorjev, ki bi že davno potrebovali pomoč, a se naši državi niti ne sanja, kako živijo. Ve se le, da mnogi životarijo. Nadzora skorajda ni, zato nam je upokojena pravnica Vesna Miletič povedala, kako je v Ameriki, kjer je nadzor samoumeven, za dom ne pomeni kazenske ekspedicije, ampak dragoceno pomoč.
Vesna Miletič, pravnica, je upokojenka ministrstva za delo in družino in socialne zadeve in torej dobro pozna razmere tudi z uradne strani. Starost in vse tegobe, ki jih prinaša, doživlja še toliko bolj intenzivno tudi zato, ker nima bližnjih sorodnikov, razen 92-letne mame, za katero skrbi. Kdo se bo nekega dne zavzel za Vesno, ko bo sama nemočna in prepuščena socialnim ustanovam?
Mislite, da se naše mame, očetje, dedki, babice dobro počutijo v domovih starejših?
Tisti, ki še lahko hodijo, ki sami jedo, se sami umijejo, gredo še na stranišče, gotovo. Hudo je tistim, ki so na negovalnih oddelkih in so dementni. Kakovost slovenskih domov je zelo različna: od izvrstne, tam, kjer je vodstvo strokovno in empatično, do slabe, na kar kaže nezadovoljstvo stanovalcev in njihovih svojcev.
Ste se zato priključili Srebrni niti – združenju za dostojno starost?
Ja. Dejstvo je, da se tudi sama staram. Stara je tudi moja 92-letna mama Maja, rojena v Mariboru, za katero skrbim. Vsakdo, ki ne umre mlad, se namreč enkrat sreča z lastno nemočjo. Pa bi vseeno rad do konca kakovostno in dostojanstveno živel. In prav za to se zavzema to združenje.
Živeli in delali ste v New Yorku, kakšne izkušnje imate s tamkajšnjimi socialnimi zavodi?
Delala sem v eni od dobrodelnih organizacij, ki jo je ustanovil John D. Rockefeller. Pri nas je ta gospod znan le kot strašno bogat posameznik, a je bil tudi velik donator. Zgradil in pozneje financiral je univerze, šole, domove za revne seniorje, varne hiše in tudi ustanove za invalide. Ker je v socialne programe usmerjal zares veliko denarja, je želel vedeti, kako se ta porablja. Zato smo številne ustanove, ki jih je sofinanciral, nadzorovali. Predvsem nas je zanimalo, ali delajo po predpisanih standardih ter kako porabljajo podarjena sredstva.
Je torej tam nadzor nekaj običajnega?
Ja. Nadzirani so vsi: veliki in tudi najmanjši socialni domovi. Niti ena organizacija, niti en sistem tam ne deluje brez notranjega, pa tudi ne brez zunanjega nadzora! Nadzor je motor in hkrati regulator sistema!
V primerjavi z avtomobilom je nadzor kot olje, ki ga vlijemo v avto, da bi vsi njegovi deli pravilno funkcionirali. Pri nas pa še vedno velja, da je nadzor kazenska ekspedicija, ki odkriva grešne kozle. Ne vidimo prednosti, ki bi jih sistemi nadzora omogočili. Tako bi lahko zamenjali neprimerne kadre s primernimi, poskrbeli za boljšo prehrano, če je slaba, povečali normative, če so prenizki in podobno.
Kakšen je tak nadzor v praksi?
Najprej smo pregledali, v kakšnem okolju živijo: ali je vse varno, čisto, ali je osebje urejeno, nasmejano ali kdaj objamejo ljudi, za katere skrbijo. Potem je en nadzornik enega stanovalca spremljal naslednjih 24 ur. To pomeni, da je bilo v enem zavodu vedno več kot 20 nadzornikov hkrati. Opazovali so, kako potekajo jutranja nega, oblačenje, zajtrk, dnevne aktivnosti in razvedrilo, počitek in vmesni obroki, terapije in večerna nega. Opazovali smo jih tudi med spanjem.
Nadzor v New Yorku nikoli ni bil napovedan, sploh pa ne za leto dni vnaprej. Vsak nadzornik je imel individualni plan obravnave za konkretnega stanovalca, da bi ugotovil, kako ga izpolnjujejo. Če se je stanje stanovalca spremenilo, se je od domskega osebja pričakovalo, da so takoj spremenili oziroma dopolnili njegov osebni načrt obravnave. Zelo natančno so tudi pogledali, kakšna je protipožarna varnost in kakšna je splošna varnosti vseh skupnih in zasebnih prostorov, kopalnic, stopnišč in vrta.
Sadja in pijače je bilo dovolj ob vsaki uri. Veste, tam je hrana poceni, tam je draga samo delovna sila!
Pri nadzoru je, kot sem že rekla, sodelovalo veliko oseb sočasno in izdelalo skupno poročilo in priporočilo: od gasilcev in sanitarcev, psihologov, učiteljev in specialnih pedagogov do zdravstvenega osebja in predstavnikov plačnikov (mene!) ter predstavnikov svojcev. Nadzor je organizirala posebna služba mesta New York, neposredni nadzorniki pa so bili uslužbenci mesta.
Kaj je v tem ali onem zavodu, kjer skrbijo za starejše, najpomembnejše?
To, kakšno je osebje. Ali drugače povedano: prvi pogoj za uspešno delo, pa ne le v domovih starejših, je pravilen izbor zaposlenih. V domovih starejših je poleg strokovnosti najpomembnejše, da ima vsak od osebja toplo srce, sočutje in razumevanje do ljudi, ki so jim zaupani. Vse to je brezplačno, a kot vem, se pri nas veliko govori le o potrebnem dvigu kadrovskih normativov, o nujnem zvišanju števila delavcev, nič pa o pravilnem izboru osebja in njihovem vedenju do starostnikov.
Naj omenim svojo znanko, ki je v New Yorku izgubila delo, ker ni imela dovolj spoštljivega in prisrčnega odnosa do stanovalcev. Ker je bila kot mila Jera, so ji rekli, da z njo ni lepo delati, in so jo odpustili.
Videli ste tudi druge domove starejših, mar ne?
V Kanadi kot v ZDA obstaja mnogo vrst domov in nastanitveno-oskrbovanih objektov, namenjenih različnim skupinam prebivalstva. Nekaj jih poznamo tudi iz filmov: domovi za vojne veterane, za ostarele glasbenike, za pripadnike različnih narodnih ali verskih skupin. Obiskala sem judovskega v New Yorku in srbskega blizu Chicaga. Pravilo je, da so državni domovi ali domovi lokalnih skupnosti cenejši in standardni.
Privatni domovi so vedno nadstandardni in dražji. Presenečena pa sem bila, ko sem ugotovila, da cene privatnih, za naše pojme luksuznih domov za starejše, niso prav astronomske. V Montrealu sta moj stric in teta oba skupaj plačevala okoli 4200 evrov za namestitev v apartmaju s spalnico, velikim dnevnim prostorom s kuhinjo in starostnikom prilagojeno kopalnico ter prehrano. Dodatno pa sta plačevala individualne storitve, masažo in spremstvo pri sprehodih ali odhodih od doma.
Tam nihče sploh ne bi verjel, da pri nas številni domovi starejših baje zaračunavajo tudi rezanje sadja, če starostnik ne more sadja sam gristi, da se posebej obračuna vsaka dodatna plenica in njeno nameščanje, kopalnica pa se marsikje posebej plača kot nadstandard. V bistvu je zaračunavanje teh malenkosti večji izdatek kot sama storitev.
Pri nas je nadzor slab, pa ne le v domovih za starejše.
Res je. Pa vendar menim, da pri nas zaposleni delajo dobro, če vidijo, da svoje naloge obvladajo, da je njihovo delo pomembno in cenjeno in da imajo zagotovljeno strokovno in kolegialno podporo. Ni res, da je plača najvažnejši stimulator, res pa je, da z nizko plačo in življenjem na pragu revščine izgubiš samospoštovanje in spoštovanje do svojega delodajalca in dela.
Sicer pa nadzor ni le odkrivanje napak. V bistvu je eden od dejavnikov za boljše delo vseh, ki jim skrb za starejše daje za vsakdanji kruh. Sploh pa strokovni nadzor, ki je organiziran multidisciplinarno in svetovalno.
Nadzor je smiseln, če se potem stvari uredijo, popravijo. Sicer je brez zveze. V Beogradu je vsak nadzor, ki smo ga opravili, imel pozitivne posledice za dom: tako da smo jim zagotovili dodatne kadre in sredstva ali napisali strokovne postopke pri nejasnih delih obravnave.
Vas skrbi brezbrižnost slovenskih politikov do starajoče se Slovenije?
Srebrna nit je napisala prijazno pismo vsem strankam in jih pred volitvami vprašala, kaj nameravajo storiti, da bodo seniorji lahko do konca življenja preskrbljeni, živeli varno in dostojanstveno ter živeli po svojih zmožnostih. Nobena stranka nam ni odgovorila. Ministrica Kopačeva pa nam je napisala tri tipkane strani nalog, ki jih niso opravili?!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
