In zraven povabili še druge. Ni treba, da ste spolni delavec, in ni treba, da ste ženska, so napisali na svoji spletni strani (www.sexworkeurope.com), samo rdeče se oblecite. In prinesite kakšen prazen pisker. Letošnji dan žena ni bil dober dan za kupovanje seksa.
Pri nas se kaj takega seveda ne bi moglo zgoditi. Ne toliko zato, ker prostitucija pri nas ni več kazniva, bolj zato, ker se naše spolne delavke in delavci ne bojujejo organizirano za svoje pravice. In jih zato bržkone še ne bomo kmalu videli razbijati po loncih pred parlamentom.
Ne vznemirjajte moralistov
Kolektivov, v kakršne se združujejo spolni delavci v tujini, pri nas ni, a to ne pomeni, da ne obstajajo neformalne povezave. »Ženske si recimo izmenjujejo telefone nasilnih strank in s tem preprečijo nasilje, menjujejo svoj profil, ne odgovarjajo vsem, nekatere imajo tudi kamere, najpogostejša oblika zaščite pa je ta, da se organizirajo tako, da ena sprejema stranke in je v sosednjem prostoru, v primeru nasilja lahko reagira, pokliče policijo itd. Ta razmislek, kako bo vse potekalo varno, je pomemben del organizacije prostitucije,« pravi dr. Mojca Pajnik, izredna profesorica na FDV in znanstvena svetnica na Mirovnem inštitutu. Sodelovala je že pri več raziskavah prostitucije v Sloveniji, nazadnje lani, ko je s hrvaško kolegico dr. Ivano Radačić primerjala prostitucijo v Sloveniji in na Hrvaškem. Njune ugotovitve so izšle v knjigi Primerjava režimov prostitucije na Hrvaškem in v Sloveniji: preseganje izključevanja in zagotavljanje človekovih pravic.
Razlike med državama so precejšnje: v Sloveniji je bila prostitucija dekriminalizirana leta 2003 in danes igra epizodno vlogo samo še v dveh zakonih, v Kazenskem zakoniku, ki preganja »zlorabo prostitucije«, torej nasilno ali izkoriščevalsko zvodništvo in ne prostitutk, od leta 2006 pa v nežni skrbi za javno moralo Zakon o varstvu javnega reda in miru grozi z globo tistemu, »ki na vsiljiv način ponuja spolne usluge in s tem koga moti, povzroči vznemirjenje ali zgražanje ljudi«. V letih 2015–16, ki ju je zajela raziskava, na ljubljanskem sodišču ni bilo niti ene zadeve, povezane s prostitucijo.
Slovenski »wellness« z lepoticami
Je na pragu štiridesetih, privlačen, negovan, izobražen. In samski. Vsaka ženska bi ga z veseljem vzela v posteljo, vsaka mama za zeta. On pa že od svojega petindvajsetega leta redno zahaja k prostitutkam. Ivan – pravilno domnevate, da to ni njegovo pravo ime – je skušal lani svojo strast do kupljivega seksa razložiti reškemu Novemu listu.
Prva izkušnja v nemškem bordelu je bila katastrofalna, a mladi Hrvat se ni predal. Pač nisem imel sreče, je skomignil, a z leti si nabereš izkušnje, naučiš se pravil obnašanja, pa je »praktično nemogoče, da se ne bi dobro imel«, je rekel Ivan.
Odtlej je obiskal veliko bordelov v veliko državah, najljubši pa mu je neimenovani »wellness« v Sloveniji. Zanj je zelo pomembna čistoča, »in ta slovenski wellness je čistejši od lekarne, tamkajšnje lepotice pa tako lepe, da lepših ni. Prijetna atomosfera. Najvišja ocena.«
Čisto preprosto je, pravi, na recepciji prekrasni ženski plačaš 80 evrov (to je cena za petek, soboto in nedeljo, med tednom je 60 evrov), dobiš digitalno zapestnico, nato v garderobni omarici pustiš vse, od obleke, perila do telefona, v zameno pa dobiš kopalni plašč in copate. Ko se oprhaš, se pustolovščina začne. Na voljo so različne masaže, a Ivan se vedno takoj odpravi »v raj«, v prvo nadstropje, kjer sta bar in restavracija (v ceno sta vključeni dve alkoholni pijači, neomejeno število brezalkoholnih in hladen bife). Ivan najraje poseda ob šanku in si ogleduje ponudbo. Dekleta – na deset moških jih pride okrog trideset, v perilu, zgoraj brez ali povsem golih – krožijo okrog gostov, oni pa izbirajo. Ivan vedno počaka, da pride tista prava, ki mu je najbolj všeč. »Zavračati take lepotice je tudi svojevrsten adrenalinski šus. Ego ti dvigne do neba.«
Ko izbere, gresta v sobo, tam se še enkrat oprha in se med tem z dekletom dogovori, kaj hoče. Osnovni paket stane 70 evrov in vključuje 30 minut z dekletom, oralni in klasični seks. Na voljo je seveda še veliko več, a to je treba doplačati.
In da, seveda je prepričan, da dekleta enako uživajo kot on. »Če verjamete ali ne, mislim, da uživajo. Sploh pa imam že toliko izkušenj, da to lahko razločujem. Govorim o svoji izkušnji, kako je pri drugih, ne vem. Včasih zastonj dobim kaj, kar bi bilo sicer treba plačati.«
Na Hrvaškem je prostitucija prekršek, pri tem zakon nespremenjen odločno vztraja že od leta 1977. Če se prostitutka, ki jo stranka napade ali ogoljufa, obrne na policijo, si tudi sama nakoplje prijavo, kot priča izpoved ene od njih dr. Radačićevi: »Oni te privedejo, napišejo nekakšno izjavo, te prisilijo, da to podpišeš, ti tega praktično sploh ne prebereš, preberejo ti nekakšne tvoje pravice, ti pa sploh ne veš, ali lahko koga pokličeš, ali imaš pravico do odvetnika, nič ... Tega ti ne povedo, vsaj meni niso. Prideš tja, sediš, vidiš, kako se šalijo med seboj, te žalijo ... To je grozno nesramno, brutalno. Počutiš se kot zadnja smet.«
Čeprav se slovenskim prostitutkam godi bolje, pa smo še daleč od tega, da bi se jim godilo dobro. Veliko bi bilo treba še postoriti: »Veljalo bi delati na programih samoopolnomočenja, na spodbujanju samoorganizacije spolnih delavcev ... Dekriminalizacija prostitucije je pomemben korak, ki ga je Slovenija naredila. Je ustrezen, seveda pa so številni problemi, ki niso rešeni, na primer pomanjkanje socialnih pravic.«Vrata raja so še daleč.
Ne v delovni knjižici
V hrvaških mestih policija preganja tako tiste, ki stranke iščejo na ulici, kot tiste, ki se ponujajo v oglasih. V Sloveniji je ulična prostitucija skoraj izginila, vse več pa je stanovanjske. Te ženske so se za prostitucijo odločile same, tudi stranke si iščejo same, največ na temu namenjenih spletnih straneh. Stanovanjska prostitucija se dogaja v večjih mestih, predvsem v Ljubljani, in je bolj ali manj samoorganizirana. Zaradi dekriminalizacije prostitucije ni nič več.
Je torej naslednji korak legalizacija prostitucije? Ne, zaradi legalizacije prostitutke ne bi bile nujno na boljšem, pravi dr. Pajnikova. »Obstajajo trije pristopi politik k prostituciji: lahko jo kriminalizirajo, primer je Hrvaška. Lahko jo dekriminalizirajo, tak primer je Slovenija, lahko pa jo legalizirajo, kar so na primer naredili v Nemčiji in na Nizozemskem. To so trije prevladujoči modeli uravnavanja prostitucije. Vsak ima s seboj neko prtljago in ne izboljšuje nujno položaja oseb, ki se ukvarjajo s prostitucijo. Legalizacija lahko na primer krepi stigmo. Če imaš ta poklic napisan v delovni knjižici, so pokazale raziskave v Nemčiji in na Nizozemskem, je težje zamenjati poklic. Pa tudi ni nujno, da model legalizacije prinese dejansko izboljšanje socialnopravnega položaja ali pravic. Ko so v Nemčiji in na Nizozemskem legalizirali bordele, se je pokazalo, da se je okrepil odvisen odnos žensk, ki tam delajo, do tistih, ki upravljajo bordel. Čeprav to ni bil želeni učinek legalizacije.«
Kakšna je torej najboljša rešitev? »Kriminalizacija je zagotovo najslabša. Ženske so podvržene policijskemu nasilju, nekorektnim obravnavam v sodnih postopkih, ker so nekako že vnaprej krive. Dekriminalizacija je boljši model, ker osebam, ki se ukvarjajo s prostitucijo, ne pripiše krivde že vnaprej. Več razlogov je, da raje govorim o dekriminalizaciji kot o legalizaciji. Prvič, ne vemo natančno, kaj hočemo pri legalizaciji. Dekriminalizacijo najbolj zagovarjajo kolektivi spolnih delavcev po svetu. Torej kriminalizacija absolutno ne, pri legalizaciji bodimo previdni – kaj, katere oblike, kako, oziroma razvijati prakse, ki bodo prinesle izboljšanje socialnopravnega položaja in človekovih pravic.«
Miti in legende
O prostituciji vemo malo – denar za raziskave marginaliziranih skupin se redko najde –, zato o prodaji seksa pri nas večinoma krožijo polresnice in miti, osnovani na predsodkih. Tako je Večernji list leta 2005 poročal, da »v Sloveniji deluje okrog 1400 domačih prostitutk in 300–600 tujk, ki delajo v barih. Cena posamezne storitve je okrog 120 evrov, 'vikend paket' pa stane okrog 750 evrov.« Kako so prišli do teh številk, ne navajajo. »To je mit,« je odločna dr. Pajnikova. »Pri nas nimamo dolgoročne raziskave. V medijih se pojavljajo številke – mene bi najprej zanimalo, na podlagi česa so prišli do njih. Nima smisla špekulirati, pomembno je, da to obstaja. Obstajajo indikatorji, po katerih lahko sklepamo o obsegu. Številke po Evropi se gibljejo pri nekaj odstotkih – nekaj odstotkov delovno aktivnega prebivalstva je v prostituciji.«
Da so prostitutke neizobražene, je tudi predsodek, pravi. V slovenskem delu raziskave imajo vse sodelujoče, devet jih je bilo, najmanj srednješolsko izobrazbo, nekatere tudi fakulteto, nekatere govorijo tuje jezike. Vse imajo slovensko državljanstvo, vendar ljudem ne gre zameriti, da ob prebiranju črne kronike v časopisih dobijo vtis, da so vse prostitutke prišle k nam iz Ukrajine ali Dominikanske republike. Obstaja razlog za to, pravi dr. Pajnikova: »To je posledica dela politike, ki je strateško usmerjena v preprečevanje trgovine z ljudmi. Ti primeri, ki pridejo v javnost, so primeri, ko je šlo za trgovanje z ljudmi, pri katerem so ženske žrtve. Ni pa programov in politične volje za izboljšanje položaja spolnih delavcev. Ne samo v Sloveniji, tudi v Evropi je to neuravnoteženo – borimo se proti nasilju, proti kriminalnim dejanjem, ne zaščitimo pa jih delovnopravno, da bi delo opravljali v čim varnejših razmerah. To je marginalizirano. Več energije, več denarja gre v preprečevanje suženjstva, preprečevanje nasilja.«
Ptice selivke
Prostitutke se selijo za soncem, naše hodijo delat v Avstrijo in Italijo, k nam pa prihajajo spolne delavke iz nekdanjih jugoslovanskih republik, predvsem iz Hrvaške in Srbije. Slovenska Obala ima dve posebnosti, dobro plačano »visoko prostitucijo«, ki se dogaja na jahtah, in občasne prihode velikih vojaških ladij, ko se povpraševanje po spolnih storitvah močno poveča, nanj pa se odzovejo dekleta (pa tudi matere in žene) iz vse Slovenije, na pomoč prihitijo tudi iz Italije in Hrvaške, je lani poročal Večer.
Stranke so tako slovenski državljani kot tujci, celo iz Milana se pripeljejo. Za spolne odnose v stanovanjih, nočnih klubih ali hotelih je treba odšteti od 50 do 150 evrov. Gre pa tudi ceneje, odvisnice, ki se prodajajo, da bi zaslužile za mamila, zaračunajo deset ali celo samo pet evrov.
Portal evarazdin.hr je leta 2016 poročal, kako mladi Varaždinci tožijo, da v njihovi okolici ni nočnih lokalov, kjer bi se mladi fantje lahko predajali spolnim pustolovščinam, ampak na srečo jih imajo takoj čez mejo, okrog Ormoža in Ptuja, in menda so polni prelepih deklet, zato lahko med vikendi tam srečate veliko varaždinskih bikcev. Dekleta so ustrežljiva, poročajo, pridejo tudi na fantovščino v Varaždin. Za striptiz zaračunajo okrog 1500 kun (200 evrov), če želite seks, pa tudi ustrežejo, le da to stane od 100 do 500 evrov. Kar pa je še vedno ceneje, kot če bi hodili po seks v Švico, Nemčijo ali na Ibizo.
Ego do neba
Zakaj moški zahajajo k prostitutkam, ta raziskava ni ugotavljala, se je pa s tem ukvarjala neka druga raziskava leta 2013: »Pri drugi raziskavi smo delali analize pogovorov, ki se pojavljajo na slo.escort forumu. Nekaj tisoč ljudi je včlanjenih, večinoma gre za moške. Kot je pri tem, zakaj se ženska loti prostitucije, cela paleta razlogov, od preživetvenih do tistih, povezanih s seksualnostjo, tako je veliko razlogov tudi pri uporabi prostitucije. Zelo različni so, od eksperimentiranja s spolnostjo do fantaziranja. Samski moški v oddaljenih okoljih, asocialni, na ta način laže navežejo seksualni odnos. Prakse in oblike so zelo različne. Ko sem analizirala debate na forumu, sem opazila nekakšen dulizem, po eni strani spoštljiv odnos in komunikacija, po drugi strani pa tudi k nasilju, vulgarizmu, šovinizmu nagnjeno razpravo. Med strankami najdete zelo velike razlike, že v njihovem odnosu do storitve, ki jo bodo plačali.«
Zvest uporabnik prostitucije v nekem članku navaja kup razlogov, zakaj raje obišče bordel kot punco: ker je to dobra zabava, ker je zanimivo, ker mu dviguje ego in ker se tam počuti kot pred vrati raja.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
