Multidisciplinarni imunolog pri tem izbira čedalje bolj neusmiljene besede. V slovenskem zdravstvenem sistemu ni enega samega dobrega menedžerja, ker ga tudi ne more biti, je denimo nedavno zapisal. O zdravstvu se v javnosti sicer dokaj dosti pogovarjamo, a zdi se, da bi se morali še bolj. Posebno ker se je vrhuška UKC Ljubljana nedavno zbrala za svoj lastni mali pogovor na temo rekordne 25,5-milijonske letne izgube, število »nedopustno čakajočih bolnikov« po državi pa se je v slabih treh letih … no, saj boste prebrali.
Za ocene zdravstvene politike v vladi Mira Cerarja ste začeli uporabljati čedalje krepkejše izraze. Nedavno ste jo na barvni lestvici umestili pod »grobno črno«. In obenem pribili: »Katastrofa je premil izraz.« Kaj vas je navedlo, da ste uporabili tako močne besede?
Izjemen volilni izid pred tremi leti je Cerarjevim »novim obrazom« prinesel edinstveno možnost uresničenja korenitih družbenih sprememb. Takšne priložnosti zlepa ne bo več. Tudi na področju urejanja zdravstva so bila pričakovanja velika, a po prvem letu analiz bi bilo treba začeti akcijo in s približno 200 ali 300 dodatnimi milijoni na leto stimulirati zdravstvene izvajalce za prilagajanje potrebam bolnikov. To se ni zgodilo. Mislim, da se je ustavilo prav pri denarju. Zato so se odločili, da bodo do konca mandata proizvajali le poceni besede, namesto da bi zdravili bolnike.
Torej se predvsem zavlačuje?
Da A bolnikov ne moreš zamrzniti in jih shraniti za naslednji mandat. Kakovost vladanja se kaže v sprotni operativnosti sistema, ne v proizvajanju obljub in zakonov za megleno prihodnost. Cerarjeva vlada pa je predvsem sestavljala zakone, ki naj bi jih, če bodo sprejeti, izvajala naslednja vlada. Trenutna bo mandat očitno končala zgolj z zakonskim predlogom, naj naslednja vlada vsako leto nameni tristo milijonov več za zdravstvo.
To se dejansko zdi blizu grobne črne, da.
S tem, da denar sam po sebi ne reši ničesar. V zdravstvenem proračunu lahko dodatnih 300 milijonov ponikne brez sledu kot voda v puščavi, če tega sladkega korenčka ne vihti sposoben upravljavec, ki ima poleg korenčka za hrbtom tudi palico. Naslednja vlada za te nove milijone morda sploh ne bo imela ideje, kako jih koristno porabiti. S takim sistemom vladanja bi morali biti Katar, da bi imeli dobro zdravstvo.
Aha, hočete reči, da bi morali biti preplavljeni z naftnim denarjem!
Seveda, v tem primeru nam ne bi bilo treba prav nič spreminjati sistema. Ker pa denarja ni v obilju, najkrajšo potegne tisti, ki je v sistemu najšibkejši.
To je najbrž bolnik?
Kdo pa drug? Vsi drugi udeleženci so sistem trenirali leta in leta, zato se v njem kolikor toliko dobro znajdejo. Bolnik pa pade v to zgodbo kot enkraten fenomen. Čakalne vrste se ustvarjajo, ker sistem najprej nahrani bolnišnice in zdravstvene domove, kar ostane, je za bolnike. Ko zmanjka, sistem reče stop, in nastane vrsta. Čakalne vrste so dejansko način varčevanja in logična posledica tega, da smo ohranili sistem centralnega planiranja. Edina resna naloga izvajalcev v sedanjem sistemu je, da si svoj življenjski prostor naredijo čim bolj udoben. Obstanek imajo zagotovljen. Če imajo izgubo, jim jo pokrije minister. Če zmanjka denarja za bolnike, se jih pač prenaroči na naslednje leto.
Ondan sem na polikliniki srečal znanca, ki je po štirih mesecih čakanja prišel na operacijo ciste. Teta za okencem pa se mu je žalostno posmehnila: »Gospod, očitno niste dobro pogledali datuma. Naročeni ste na ta dan prihodnje leto!«
Ne bomo preveč pretiravali, če rečemo, da se na bolnika sistem pogosto skorajda požvižga. Enkrat na leto se pač dobijo vsi glavni zdravstveni izvajalci pri obredu, imenovanem »splošni dogovor«. In tam si odmerijo denar. Eno od glavnih vodil je, da nihče ne dobi manj kot lani. Takšen sistem je seveda namenjen temu, da imajo ustanove v vsakem primeru pokrite bilance, osebje in material.
Eden od rezultatov je eksplozija tako imenovanih nedopustno dolgo čakajočih bolnikov. Kar je dejansko uradni izraz, ki ga uporablja sistem. Koliko jih je v tem trenutku?
Približno štirideset tisoč.
Koliko jih je bilo na začetku mandata Cerarjeve vlade?
Približno dvajset tisoč. Ta podvojena številka je eden najbolj neposrednih dokazov, kako porazno je njeno delovanje na tem področju.
Kaj ni neverjetno: sistem uvede kategorijo »nedopustno čakajočih« in jo v praksi podvoji! »Nedopustno« torej po novem pomeni »nekaj najbolj normalnega in sprejemljivega«. Kot bi se nam nekdo rogal v obraz.
Vsak primer »nedopustno čakajočega« bolnika bi moral biti tak zdravstveni alarm, kot je na primer smrt zaradi zdravniške napake. Če pa so celo upravljavci družbe zmožni mirno govoriti o desettisočih nedopustno čakajočih, je s celotno družbo nekaj narobe. To je dobesedno postresničnost. In mi se še smejemo Trumpu! On vsaj odkrito demontira Obamacare, naša vlada pa je že vsaj dve leti nazaj vedela, da bi lahko zdravstvo operativno izboljšala le z dobrim upravljavcem, ki bi imel v rokah 300 milijonov dodatnega letnega proračuna. A potem je finančni minister verjetno zmnožil tri krat tri in se odločil še za en mandat zamrzniti bolnike, saj bo z denarjem raje napolnil banke. Ni veliko ljudi, ki bi v takih razmerah imeli želodec biti zdravstveni minister.
Kako velika težava znotraj našega sistema je dejansko korupcija?
Hja, korupcije imajo običajno daleč največ prav v sistemih, kot je naš, torej v centralno planskih sistemih, ki so v celoti vodeni od zgoraj. V sistemih, kjer so izvajalci na vseh ravneh odgovorni in zaskrbljeni za svoj obstanek, je korupcije veliko manj.
Medtem ko pri nas …?
Pri nas ni usoda bolnišnice tako rekoč v ničemer odvisna od njene bilance. Tudi če je ustanova v veliki izgubi, ji to država v vsakem primeru nadomesti. Država je ena taka velika mama, ki, no …
… ki vse svoje otroke ljubi enako?
Ne glede na to, ali so zlati maturanti ali lumpi! In najbrž lahko razumemo, da je treba imeti pri taki mami neverjetno srečo, da iz otrok ne nastane cel kup lumpov. Najbrž nam je jasno tudi, da taka mama ni niti približno dobra mama. Jedro vseh naših korupcij je, da posamezni odločevalci v sistemu ne utrpijo nikakršnih posledic za svoje odločitve. S tem, da smo imeli pri razvoju našega mladega zdravstvenega sistema še nekaj izjemno nesrečnih posebnih okoliščin.
Katerih?
Najbolj nesrečna je bila ta, da so se že nekje v času Anteja Markovića, ko smo se zvečine še igrali socializem, razrastle posredniške mreže, ki so naše bolnišnice odprle za zahodne medicinske izdelke. In soočenja socialističnih direktorjev, ki niso imeli pojma o tržnem gospodarstvu in niso smeli ničesar odločiti mimo partijskih sestankov, in z vsemi žavbami namazanih privatniških posrednikov je hitro privedlo do marsičesa, denimo do tega, da so naše bolnišnice plačevale od tri- do petkratne cene, kakršne so za do pičice enake izdelke plačevale bolnišnice v tujini. Dobički posrednikov so bili zato … no, bom uporabil kar besedo svinjski, pa če je še tako groba!
Edino morda malce krivična do pujskov.
Haha, najbrž res! Kakor koli, tudi po osamosvojitvi se je to nadaljevalo. Pravzaprav se je takrat za posrednike šele zares začela zlata doba, ki je trajala približno deset let. Ker so bile bolnišnice pri nas pojmovane kot ustanove posebnega pomena, torej povsem zunaj vulgarnih tržnih spon, direktorjem ni bilo treba niti pogledati, koliko denimo konkretne epruvete stanejo v sosednji Avstriji. Oziroma jim to tudi zakonsko sploh ni bilo omogočeno. Zato so slovenski zdravstveni domovi te epruvete plačevali tudi po petkrat dražje kot na primer bolnišnica v Gradcu. Posredniki pa so si lahko kupovali jahto za jahto. Ob tem, da niso naredili drugega kot natovorili tovornjak v Avstriji in ga raztovorili v bolnišnici.
Ampak to se vendar sliši preneumno, da bi bilo naključje!
(pomenljiv premor) Da, se moram zelo strinjati. Te posredniške združbe je politika najmanj tolerirala, če ne še kaj več. Zdravstvo se je izkazalo za milijardni sistem, iz katerega je bilo zaradi njegovega posebnega statusa najlaže speljati reke denarja. Šlo je za res nore nore količine denarja.
Kako je s tem zdaj? Nam je to kugo uspelo vsaj kaj zajeziti?
Sčasoma smo, ja. Osrednjo vlogo pri tem ste imeli žal mediji. Žal pravim, ker so nadzorni sistemi države pri tem pogoreli na vsej črti. Zaradi vseh medijskih škandalov so firme počasi postale malo bolj previdne. In si začele krepko nižati marže. Saj veste, kako pravijo Američani: v drugi generaciji si vsaka mafija prizadeva, da bi se prelevila v poštene poslovneže. Take, ki najraje čim manj govorijo o prvi generaciji. Pozor, sistem nemoči in nebogljenosti uprave bolnišnic pa smo ohranili vse do danes!
Kako?
Uprave slovenskih bolnišnic ne določajo skoraj ničesar, niti plač svojih zaposlenih in tudi cen svojih storitev ne. Vse to je vnaprej določeno od zgoraj. Vedno sem si predstavljal, da morajo biti direktorji bolnišnic strašno zafrustrirane osebe.
Ali pa pregovorni »bubregi u loju«. Kajti ob vaših besedah se postavi vprašanje, kaj ti dobro plačani ljudje dejansko sploh počnejo.
Saj pravim, v glavnem malo uravnavajo odnose v kolektivu. Mandata za kaj veliko več itak nimajo.
Ampak kdor z enim očesom ošine tiste redne letne spiske najbolje plačanih Slovencev, hitro ugotovi, da so med njimi skoraj sami direktorji zdravstvenih domov in bolnišnic!
No, predvsem direktorji zdravstvenih domov. Pri teh je nagrada za njihovo direktorstvo samo manjši dodatek k njihovi pravi plači, ki jo dobijo kot zdravniki in neskončno dežurajoči.
Pa so ti naši direktorji res taki superjunaki, da vse to zmorejo? Ali pa direktorska funkcija v našem zdravstvu zahteva samo osminko človeka?
Plače direktorjev v zdravstvu so v resnici neprimerno nizke, to je tudi razlog, da kakšne gneče za te položaje ni. Ampak samo s plačami ni mogoče doseči spremembe, če direktorji nimajo kompetenc, da sami skrbijo za bilanco. To, kar je dovoljeno vsakemu šefu avtomehanične delavnice, direktorju bolnišnice nikakor ni. Gre predvsem za sistemsko vprašanje. Ko se pogovarjaš z direktorji naših bolnišnic, hitro ugotoviš, da je marsikateri zelo bister in sposoben upravljavec. A če ima zvezane roke in nima komu ponujati svojega znanja in volje za premike, zakaj bi potem sploh ponujal? In nič ne kaže, da bi se spremenilo kar koli v organiziranosti vodenja bolnišnic.
Ampak saj se vendar že mesece in mesece trese gora ob napovedani reformi ministrice Kolarjeve! Kaj lahko realno pričakujemo od nje?
Realno zelo malo. Smo junija, zavarovalniškega zakona pa ni videla še niti koalicija. Jeseni bo politike itak zanimal samo še ravs za nove volitve. Sploh pa ne vem, ali bi bilo sploh smiselno sprejeti nov zakon brez vladne akcije v smeri njegovega izvajanja. To je nekako tako, kot če bi kupili nov avto in ga prižganega pustili na parkirišču naključnim mimoidočim. Če to človek naredi za svoj denar, mu vsi rečejo tepec. Če isto naredi politik za davkoplačevalski denar, je pa to zelo drag predvolilni golaž.
