Vendar glasbenice ne povezuje le glasba, ampak tudi domače živali. S fantom Juretom sta imela doma že zajkljo, dve kopenski želvi, tri ptice in dve mački. »Zdaj so ostali samo še ena ptica in dve mucki. Vsak dan pa pride na obisk še sosedov maček,« doda Eva, ki nam pobližje predstavi svoj živalski svet. »Nimfa je gospodarica dnevne sobe in glavna budilka v hiši. Ko začne peti, vsi v hiši vemo, da bo treba vstati. To je namreč budilka, ki je ne moreš 'poklopiti' in spati še petkrat po 10 minut, ampak ne odneha z bujenjem, dokler pač ne vstaneš,« pripoveduje glasbenica, ki razloži, da se pri njih kombinacija »mačke-ptiči« obnese. »Mislim, da je trik v pozornosti in skrbi za vsako žival posebej. Seveda pa tudi ne spijo skupaj v prostoru. Ko je bila mlajša mucka Šiši še zelo majhna, je radovedno plezala proti kletki, a jo je nimfa Zoza takoj precej nahrulila. Od takrat ima mir. Tudi mački sta zelo lepo vzgojeni in veterinar vedno pravi, da se v njiju v resnici skriva pes. Ubogata na besedo. Vse to pripisujem fantovi vzgoji. Dolga leta je namreč imel krasno črno labradorko in je pozneje obe mački vzgajal kar po pasje, meni pa razložil osnove vzgoje psa, da nisem po žensko popuščala. Saj veste, živalca te pogleda z lepimi očmi in že ji daš piškot z mize ... Kar pa ni prav. Oba sva bila pri vzgoji dosledna, kar se je odlično obneslo.«
MAČJA RADOVEDNOST
Breznikarjeva tudi pravi, da se mački nikoli ne skrijeta pred obiski. »Vedno prideta vsaj pozdravit. Če gost pusti odprt avto oziroma okno na avtu, bosta obvezno šli v avto in zaspali na voznikovem sedežu. Če pa kdo kaj dela po hiši, nujno hočeta pomagat mojstru. Obe sta k hiši prišli izjemno prestrašeni in na robu smrti, a sva ju s fantom z veliko pozornosti in crkljanja popolnoma preobrnila. Nikoli nista ne sitni ne tečni, še niti enkrat v treh letih naju nista opraskali,« pravi Eva, ki za zaključek doda, da vsako jutro najprej starejša mucka umije majhno, potem pa majhna mucka umije starejšo. »Krasno je opazovati to sožitje. Pred obema pa je treba skrivati prenosne računalnike. Ko ga zagledata, se namreč vedno brez izjeme uležeta na tipkovnico. Tukaj pa nobena vzgoja ni pomagala. Tudi zdaj, ko to pišem, vztrajno želita tipkati zraven,« zaključi v smehu.
