Iz njene diplomske naloge, ki jo je napisala na »stara leta«, kot temu pravi ona, je nastal priročnik o spodbujanju vrednot s pomočjo mladinske problemske literature. Janja je zabavna sogovornica, prava energijska štajerska bomba, ki za ravnovesje v življenju premaguje višinske razlike, in to v »njenih letih« kot za šalo.
Kako si pravzaprav upate pisati za najbolj občutljiva odraščajoča bitja na svetu? Pa tudi mladi morajo začutiti vaše knjige. Kako se je ustvarila kemija med vami?
Saj poznate rek »Gliha vkup štriha«? Meni ne gre na otročje zdaj, na stara leta, temveč sploh še nisem preklopila na zrelost. Zato mladim kar priznam, da smo ista generacija, loči nas samo nekaj desetletij in kup gub, skratka malenkosti, hehe. Mladinski pisatelji (razen redkih izjem) smo itak večinoma v rahlem neskladju z družbenimi normami in pričakovanji. Neprilagojeni, kot bi rekel Adi Smolar. Čeprav zdaj mularijo po šolah že rada strašim s starostjo. Lepo jim pojasnim, da je na desetmetrski časovnici življenja mladosti komaj za kak decimeter, preostanek življenja bodo pa stari. Režijo se kot utrgani, ker mislijo, da se šalim. Pa se ne.
(Natakar prinese Janji kozarec sladkega belega, pogovarjamo se o pitju vina in pravi: »Lahko bi tudi brez vina, ampak ne bi bilo tako fajn.« Med okušanjem vina začne Janja govoriti o tem, kako rada ima sladice, čeprav je popolnoma vitka. Pove mi, da zato, ker je skoraj obsedena s športom.)
Glede na moj odpor do rekreacije v mladih letih življenje res ne skopari s presenečenji. Kadar moram dan ali dva od »jutra do sutra« neprekinjeno ždeti na kakšnem simpoziju, v avtu ali za računalnikom, sem živčna kot pes. Za protiutež potrebujem dinamiko. Najraje tečem, raje v naravi kot po cesti, sem kar vzdržljiva in trpežna stara vešča, zato mi niti razni bootcamp treningi niso tuji. Pa plavanje, pilates, pump, edino tek na smučeh sem za nekaj let opustila, ker sem se nazadnje na Kopah večkrat veličastno razlepila. Gibanje, sploh tek, je nova resničnost, družbeni eskapizem, vsi tečemo, vprašanje je, ali hkrati bežimo. No, po drugi strani pa se mi je na zadnjem Ljubljanskem maratonu – ti so fino monotono meditativni – utrnila ideja za novo knjigo. Moja velika želja je teči gorski ultramaraton, torej tekmo s traso, daljšo od 42 km, in s seveda temu primernimi »višinci«. Rada bi preverila, kaj bo reklo telo, kako bo ječalo pod pritiski zmešane glave. Včasih je pač treba izstopiti iz območja udobja. Premikati meje lastnega telesa in duha.
Kako pa ste odpor do rekreacije obrnili v ljubezen do gibanja?
Pred petnajstimi leti sem zbolela za mononukleozo, ki me je precej zdelala. Najprej sem začela s fizioterapijo in telovadbo za upokojence, s katero sem se hvalila pred prijateljicami. Ena od njih me je hitro postavila na trda tla, češ, poskusi aerobiko in TNZ. Prvi teden sem po vadbi dobesedno racala, tak muskelfiber me je držal v pesti. Z leti pa se telo navadi vsega hudega, bolj ga mrcvariš, raje se odziva. Funkcionalni in metabolični treningi, toto naše Pohorje, plavanje in končno tek. Danes so šport, čokolada in knjige najboljši odklop, kar si ga lahko zamislim. Če bomo že delali do stotke, je smotrno ostati v formi. Brez jamranja! Jamranje je pri nas nova mantra. No, tako kot sem se včasih zavzemala za mlade, sem danes na strani nas, starih prdulj in prdcev, kot slišim, da nas ljubeznivo imenujejo mlade generacije. Vedno se režim, kako se starost pakira v »najboljša leta«, »vitalnost«, »mladostnost« in podobne puhlice. Včasih v kakšni družbi beseda nanese na leta, in če čivknem, da sem pač stara, vsi zaženejo vik in krik, kakšne grozote pa klatim. Marička, kot da bi oznanila, da sem bolna! Hudirja, koliko težav si povzročamo sami! Starost je tabuizirana, najraje bi jo kar prepovedali. No, meni se zdi staranje naravnost osvobajajoče, ukinila bi samo kilograme, ki se nabirajo hitreje kot v mladosti.
In zakaj pravite, da se vam zdi staranje osvobajajoče?
Otroci odrastejo. To prinaša svobodo in manj gospodinjskih opravil. Ker tisti v privatnem sektorju delamo v petek in svetek, je super fino brez slabe vesti in varušk kam odpotovati, obiskati kakšen koncert (stara rokerica sem), se podružiti s prijatelji, kolovratiti po žurih ali z družbo zlesti v hribe. Na stara leta se mi ne ljubi več ugajati za vsako ceno. Ženske smo večino življenja na ocenjevanju, z energijo, ki se sprošča ob našem vlaganju v všečnost in seksi videz, bi lahko poganjali turbine v kaki termoeletrarni. Na stara leta pa ta žar počasi usahne, pričakovanja drugih odrinejo eksistencialna vprašanja tipa, ali je otekel členek posledica udarca ali artritis.
Kaj pa moški v vaši »starosti«, če že vztrajate, da ste stari? Še potrebujete moškega v svojem življenju?
Ne gre toliko za to, ali ga potrebuješ. Samo želiš si ga, ker je lepo z njim. Želiš pa si ga vse življenje. Brez moških bi bil ta planet ena sama pusta žalost, zato živeli naši dedci! V založništvu so večinoma moški, v gospodarstvu, kamor me je zadnja leta zanesla pot, prav tako delam z moškimi, z njimi se strašno rada in veliko družim tudi zasebno, odprti so, iskreni, neposredni in včasih podobno trapasti, kot sem sama. Moški so super kategorija človeštva. Kar seveda ne pomeni, da ženske zaostajamo, hehe. Na stara leta njih muči andropavza, nas pa menopavza, vse skupaj je ena doooolga pavza, bi rekla. Vsaka pavza ima svoje pluse in minuse.
Pluse in minuse?
No, brala sem, da ženska za vložke in tampone v življenju porabi 22.000 evrov. Nora cifra, a lahko vložimo zahtevek za povračilo stroškov? (smeh) V menopavzi torej nekaj prihranimo, kar je plus. Minus je, da moraš včasih zjutraj narediti globok predklon, preden odkorakaš v nov dan, ker telešček rjavi. Seveda je v vsakem življenjskem obdobju zdravje dobrodošlo, toda šele v zrelih letih postane zdravje res ključen prvi pogoj za vsako pobalinstvo, ki si ga še lahko omisliš, zato se zdi vse drugo manj pomembno. Lepo je živeti in enako dovoliti drugim! Vsaj dokler nam zdravje služi. Zato ne uživajte življenja samo z veliko žlico – vzemite raje kar zajemalko! (smeh)
Drugih ne spreminjate več, kaj pa sebe?
Menda se je treba ukvarjati s sabo celo življenje, ampak mene je to kar izčrpalo, najbrž sem res trd oreh. Prikolobarila sem v fazo, ko sem si rekla: tako, to je maksimum, takšna sem, bolje ne bo nikoli. S tem se morajo sprijazniti ljudje okrog mene. V rit z osebno rastjo in tem, kako me vidijo drugi! Ali, recimo, z izdelanim stališčem za čisto vsako pasjo drobnarijo. Ali s preresnim jemanjem sebe. Navsezadnje je itak najpomembnejša ena sama lekcija: prevzeti odgovornost za svoje življenje in nositi posledice lastnih odločitev. Če si torej zasral, odgovarjaj! Če si obsojen, pojdi sedet! Če si nesposoben, predaj krmilo boljšemu! Skratka, bodi človek in ne rit!
Kaj vam je dandanes pomembno v življenju, katere so vaše prioritete?
V življenju štejejo ljudje, ne statusni simboli. Sama uvrščam prijateljstvo kot ultimativno vrednoto kar ob bok ljubezni. V določenih življenjskih obdobjih ali vsaj situacijah jo celo prekaša. Oblikuje nas to, kakšni smo z drugimi. Življenje je prekratko za kar koli drugega kot imeti okrog sebe ljudi z dobro energijo.
S čim pa ste se obremenjevali v mlajših letih?
V mladih letih predvsem z vprašanjem, ali ugajam in kakšen vtis ustvarjam. Zatem so prišla na vrsto stališča: so dovolj tehtna? Moj temeljni postulat je že od nekdaj, da stojim za svojimi načeli. že zato, da lahko svojim bližnjim kadar koli pogledam v oči. V časih mojega družbenega angažiranja sem bentila nad tistimi brez kritičnega potenciala in nad kulturo materialnih dobrin. Kratek čas sem prebila v politiki in na srečo sem kmalu ugotovila, da ne morem ničesar spremeniti na bolje, lahko pa sebi pridelam infarkt. Zato sem se hitro vrnila k temu, kar vsaj približno obvladam. Zdaj si samo še občasno, zaradi naših otrok, ženem k srcu, kam tone ta naša lepa domovina in mi z njo, z nesposobneži na čelu države vred. Dokler jim bomo dopuščali, da nas delijo, bomo pač razklan narod brez kritične mase, glasni na družbenih omrežjih in navadne riti v resničnem življenju.
Rekli ste šport, čokolada, knjige. Kako je s knjigami?
V knjigah je zbrana esenca človeštva. Najstniki morda res težko zdržijo sami s knjigo, v naših letih je pa zmenek s knjigo razkošje in vračanje k sebi. Pridržujem si pravico do naslovov, ki so mi pisani na kožo. Na svetu je toliko odličnih knjig, da človek pri teh letih brez selekcije ne pride nikamor.
Čokolada?
Tej temi bi lahko posvetili ves intervju. Bilo je obdobje, ko sem jedla samo zdrave sladice. Potem pa sem si rekla, džizus, nehala si kaditi, tako rekoč si nehala piti, tako rekoč ne ješ mesa, saj vendar potrebuješ gorivo za razgrajanje po svetu! No, in zdaj se mastim s čokolado v vseh mogočih oblikah, z lešniki, s slano karamelo, nouss nougatom, ta seznam nima konca. Rada dobro jem in se po obilni dozi športa vržem na kavč z dobro knjigo in banjico sladoleda. Škoda, da mi službene obveznosti tega ne dopuščajo prav pogosto.
