V času na čelu ZSSS je Dušan Semolič doživel vzpone in padce, še vedno pa verjame, da bi bilo brez sindikatov življenje slabše in da njihova moč ni usodna.
Semolič je ob svojem zadnjem prazniku dela na funkciji predsednika zveze izpostavil, da je bilo delo zahtevno. Organizacijo namreč sestavlja 22 sindikatov z različnim položajem članstva in ne nujno identičnimi interesi. Usklajevanje tako ni odvisno le od predsednika, temveč tudi od vodstev teh sindikatov.
Špekulacije o krizi v ZSSS, ki so bile posebej močne pred dvema letoma, ko je svoj odhod prvič napovedal tedanji izvršni sekretar Goran Lukič in se je na hitro upokojil sekretar Milan Utroša, je zavrnil. "Nikoli ni bilo vse idilično, ravno zato, ker je struktura te organizacije zelo zahtevna. A tako kot doslej se bo probleme uspešno reševalo tudi v prihodnje," verjame.
Kaj izpostavlja med dosežki svoje vladavine
Semolič je, kot je povedal, na mestu predsednika zabeležil vzpone in padce. Med dosežki, pri katerih je prisostvoval, je naštel preprečitev privatizacije pokojninske blagajne leta 1998, opustitev ideje o enotni davčni stopnji leta 2005, zvišanje minimalne plače za nekaj manj kot 23 odstotkov leta 2010 in padec pokojninske reforme leta 2011. Kot enega neuspehov pa šteje razvoj dogodkov na področju privatizacije po osamosvojitvi.
Prvi mož ZSSS je priznal, da imajo sindikati svoje slabosti, a je prepričan, da še vedno opravljajo svojo osnovno nalogo. "Če v Sloveniji ne bi bilo sindikatov, bi bile razmere mnogo mnogo slabše. Tudi standardi demokracije, ki so že tako načeti in izkrivljeni zaradi vloge kapitala in evropskih institucij, bi bili mnogo mnogo nižji," je zatrdil.
Upadanje članstva ga ne skrbi pretirano, saj naj bi bilo vezano na propade tovarn in panog. V Sloveniji smo doživeli propad gradbeništva, tekstilne industrije, lesne industrije, kjer je bila sindikalna organiziranost zelo močna, je pojasnil. Na drugi strani v panogah, ki jih kriza ni tako prizadela, denimo v kemični in kovinskopredelovalni industriji, osipa ni bilo. Prav tako ne v sindikatih javnega sektorja, je ponazoril.
Padec števila članov sicer pripisuje tudi razmahu prekarstva. Mladi namreč vstopajo na trg dela s pogodbami za mesec ali dva in še ne razumejo, da bi lahko, če bi bili sindikalno organizirani, svoj položaj učinkoviteje uveljavljali, je ocenil. ZSSS je, da bi naslovila ta problem, pred nekaj meseci ustanovila sindikat prekarnih delavcev, je opomnil.
Tistim, ki trdijo, da imajo sindikati preveliko moč, očita poenostavljanje. Za takimi trditvami so poskusi zmanjšati vlogo sindikatov, verjame. "Imamo določen vpliv, ne pa usodnega," je ocenil. Strinja pa se z ugotovitvami nekaterih, da je v Sloveniji ogromno reprezentativnih sindikatov in da to lahko otežuje socialni dialog.
"Zagotovo ta vzorec sindikalnega organiziranja, ki je prisoten v Sloveniji, ni najboljši," je navedel. Vse preveč sindikatov naj bi se bojevalo za razrešitev vprašanj, odprtih v podjetjih, ne pa za sistemske rešitve. Če bi se s svojim znanjem pridružili centralam, bi bili skupaj močnejši, je ocenil sindikalist.
Bo dobil naslednico?
Najresnejša kandidatka za njegovo naslednico je predsednica Sindikata kovinske in elektro industrije Slovenije (SKEI) Lidija Jerkič. O njej je povedal, da izjemno uspešno vodi SKEI in da si ne bo lastil pravice, da bi ji dajal recepte. "Vsaka generacija, vsakdo mora sam iskati odgovore na vprašanja glede na aktualne informacije in razmere," je dodal.
Upa pa si reči, da bo pri vodenju organizacije tudi v prihodnje veliko dela. A v ZSSS je velika večina ljudi zavezanih solidarnosti in odločnosti ter polnih znanja, ki je pomembno pri delu z vlado in delodajalci. Včasih pa je treba za dosego cilja poseči po radikalnih oblikah sindikalnega boja, je izpostavil.
Sam se bo po upokojitvi včlanil v Sindikat upokojencev Slovenije pri ZSSS, še več časa pa bo, če bo to mogoče, namenil športu. Že zdaj se veliko ukvarja s karatejem, tai chijem in tekom.
