Mali Ruben se je »basal« s krompirjem, Kolja se je zibal v lupinici. Bila sem v hiši, ki je »glavna oseba« Ivaninega novega romana, čeprav je zgodbo zastavila širše. V romanu je nekaj njihovega življenja (zgodba o družini, ki mora prodati hišo, ker ji bančne obveznosti zrastejo čez glavo, je njihova zgodba), pa nekaj tujih in izmišljenih. Hiša je izvrstna slika slovenske družbe.
Dva otroka, doktorat, osem premier v letu in pol, knjiga ... kako to zmorete?
Saj ne zmorem. A potem kar naredim. Nekatere stvari, ker si jih zares želim, nekatere zaradi denarja, nekatere pridejo nepričakovano, ko že misliš, da jih nikoli ne boš delal, pa si jih želel, tako kot sem delala Petra Kuštra v Novi Gorici, ki sem si ga želela pred 15 leti. Potem imam včasih pol leta »luknjo«, in takrat začnem pripravljati doktorat.
Pred osemnajstimi leti ste prišli iz Beograda v Slovenijo. Beograd je kulturna meka. Kako to, da ste ostali?
Beograd se je v dvajsetih letih tako spremenil, da takšen, kakršnega sem zapustila jaz, ne obstaja več. Pa tudi sama, takšna, kakršna sem ga takrat zapustila, ne obstajam več. V dvajsetih letih se zgodi vse življenje. Zdaj sem zelo ponosna migrantka v Sloveniji in to svojo vlogo zelo lepo živim. Težko mi je sebe doživljati z Beogradom.
Kaj to pomeni, da ste ponosna migrantka?
Ko prideš od drugod, imaš drugačno zgodbo v primerjavi z nekom, ki je odraščal v Sloveniji. Sprejmeš kulturo, jo spoznavaš, najdeš svoje mesto v njej, učiš se jezika, greš skozi razne zavrnitve in sprejemanja. Slovenska družba in ljudje so trdi pri sprejemanju. Traja dolgo, a počasi zgradiš svoje življenje in najdeš mesto v tem svetu. Zato že dolgo ne razmišljam o sebi s pomočjo Beograda. Ne hodim pogosto tja, tam imam poleg nekaj sorodnikov in prijateljev zelo malo ljudi. A sebe tudi ne doživljam kot Slovenko, zato sem se odločila, da sem ponosna migrantka. To sem si izmislila zdajle, ker moram imeti neki status. (smeh) Zdi se mi pomembno povedati tole: ljudje pridemo sem in vložimo vse svoje – jaz sem prišla sem odrasla, prinesla sem svojo izobrazbo od drugod in vse svoje delo, energijo, želje, upe, zmožnosti in napake vložila v to okolje, pa navsezadnje še davke – zdi se mi, da mora tudi za ponosne migrante obstajati prostor. To je zdaj moja družba, v kateri živim in sodelujem pri njeni graditvi.
Se vam zdi, da zato kaj drugače doživljate slovenski strah pred tujci, zakone in žico, s katerimi se obdajamo?
Ne, zdi se mi, da nas trenutno deli strah. Razdeljeni smo na tiste, ki smo svojo svobodo pripravljeni žrtvovati za nekaj več občutka varnosti, ali pa na tiste, ki je nismo pripravljeni žrtvovati. Na veliko poljih: od spleta, svobode govora, gibanja do človekovih pravic, humanitarnosti … na veliko poljih se bije bitka, ali se raznim svobodam odpovedati ali ne. In prav nič ni pomembno, da sem jaz tudi nekoč emigrirala.
Kako na široko bi morali odpreti vrata beguncem?
Nekateri strahovi so odveč in poustvarjeni. Še vedno imamo dovolj in veliko. Noben svet ne more dolgo izolirano živeti v izobilju. Nekaj časa je bilo v Beogradu obdobje hiperinflacije, vsi smo živeli na robu preživetja. Če bi takrat imela ogromno denarja, ne bi mogla biti srečna v tistem okolju, kjer je bila družba revna in nesrečna. Če se torej Slovenija ali Evropa zapreta, če se en del sveta zapre in skuša živeti v izobilju, medtem ko se naokrog dogajajo grozne stvari, to ne more zdržati, to ni rešitev.
Temo romana vam je prineslo življenje …
Temo sem odprla, ko sem pisala kolumno za Mladino, ki sem jo naslovila Zgodba o neuspehu in je imela na spletu neverjetno branost. Pisala sem o ljudeh, ki smo danes stari okrog 40 let in se nam rušijo sanje, ki smo jih zidali do tega trenutka. Pokazalo se je, da nisem osamljena in da je ta material zanimiv za raziskovanje. Na novo pa sem odkrila, da če pišeš za časopis, je treba pisati resnico. Ko pišeš roman, pa ni nujno. Zgodbo lahko obrneš tako, da je bolj zabavna ali pa dramatična.
V knjigi Hiša pa tudi v Zgodbi o neuspehu je v glavni vlogi hiša, ki je v nekem trenutku postala breme.
Midva z Boštjanom (Gombačem, op. a., glasbenikom, njenim partnerjem) sva veliko delala, in da ne bi denar kar neznano kam izginil, sva se odločila, da ga vloživa v nepremičnino. Nakup hiše je bil zelo racionalna, gospodarna odločitev, narejena z analizo. To ni bila hiša v oblakih. Nisva pa računala, da se bodo honorarji in količina dela zmanjšali za polovico. Najin finančni plan je imel rezerve za približno tretjino. A zgodilo se je več stvari hkrati. Kriza je prinesla manj dela v kulturi, manjše honorarje, večjo negotovost, zmanjšale so se cene nepremičninam in podobno. Te stvari so se dogajale tudi na področju države. Prišla je streznitev. In zanimivo je, kako je videti kriza posameznika, ki je pač del družbe. Kriza v mikro in v velikem planu se dogaja različno. V mikro planu je sramota in se imenuje neuspeh, v velikem planu pa se imenuje gospodarska kriza in jo rešuje država.
Je hiša preživela krizo?
Ta hiša bo preživela še 300 let in bo doživela še marsikaj. (smeh)
Pa vi štirje v njej?
Mi smo še vedno v njej. Zdaj se ne ukvarjamo s tem, ali bomo tudi ostali. Živimo pač.
Pred petimi ali šestimi leti sta enega dečka posvojili, enega pa rodili. Je ljubezen do posvojenega otroka kaj drugačna kot do biološkega?
Res sva ju dobila, kot bi bila dvojčka – oba v štirinajstih dnevih. Prej nisva imela otrok. To je edino stanje, ki ga poznamo. Morda bi opazila kakšno razliko, če bi imela otroka že prej, da bi prišel v ustaljeno stanje. Ampak to čutijo vse družine, ki se prilagajajo na novega člana in drugačno dinamiko. Biologija nima nič s tem.
Smo Slovenci odprti do drugačnosti?
Še zmerom smo etnično zelo dolgočasni. Vsi smo beli, različni smo samo pri barvi oči in v odtenku barve las. V resnici smo si zelo podobni. Mogoče se v zadnjem času stvari malo spreminjajo in postajamo bolj »pisani«. Temnopolti dojenčki so še vedno neka vrsta eksotike, ker so tako drugačni, da se jih ljudje dotikajo po laseh. In sprašujejo razne smešne stvari.
Na primer?
Ko je bil Ruben star deset mesecev, so naju vprašali, kateri jezik govori. Bila sva v šoku. Rekla sva: »Nobenega, saj je dojenček! Govori gu-gu in ga-ga!« (smeh)
Kako je Ruben sprejemal te dotike?
Če si majhen in se najmanj tridesetkrat dotaknejo tvojih las, ni zabavno. Ko se je že znal malo postaviti zase, je večkrat rekel: »Ne se me dotikat, to mi ni všeč.« (pove počasi in poudarjeno)
Kakšna družina ste?
Precej kaotična, koncerti so velikokrat konec tedna, vaje v gledališču pa popoldne in zvečer. Zato si moramo pisati urnike. Za vsak dan. Kakor smo kaotični, pa smo v resnici zelo disciplinirani, ravno zaradi toliko različnih obveznosti, zaradi stenskih urnikov. Kolona za vsakogar posebej. In potem se »križamo«, kdo in kdaj gre na katero stran. Potem imamo družinske sestanke, kako bomo to izvedli. Otroka imata znotraj tega še največ reda, ker hodita v vrtec, imata svoje obveznosti, kmalu bosta šla oba v šolo, pa v glasbeno šolo. Midva imava malo večji kaos. (smeh) A zdi se mi, da imata Ruben in Kolja lepo otroštvo, okrog njiju je veliko ljudi, veliko se jima dogaja, imata vrt in gozd, dosti svobode na vasi, kjer živimo.
Pri Kolji, ki je vajin biološki otrok, človek pričakuje glasbene gene, očitno pa jih ima tudi Ruben. Pokazali ste mi fotografijo, na kateri oba igrata na ukulele.
Zanimivo je, kako od Rubna, zato ker je iz Afrike, vsi pričakujejo, da je strašno muzikalen. To so dobronamerni predsodki, a še zmeraj predsodki. Bojim se, da ga bodo »forsirali« v športu in glasbi, ne na primer v naravoslovju. A bomo videli, kakšna bosta, česa bosta sposobna in kaj jima bo v veselje. Za nekaj se bosta že odločila. V glasbeno šolo hodita, ker jima želi Boštjan približati svoj svet. Vsak starš si svojemu otroku želi približati najboljše, kar premore. Tako ju jaz peljem v gledališče, ker bi jima jaz rada dala svojega. In glasba ponuja red in disciplino. Zdi pa se mi tudi, da otrok ni treba prezgodaj usmerjati. Najprej jim moramo ponuditi širino, da bodo razumeli svet.
Jima prebirata pravljice?
Seveda. Jaz zbiram slikanice že od nekdaj, imam jih rada in še vedno se kregamo, katere so moje in katere so njune. (smeh) Knjige so pomembne, so del kulturnega kapitala. In kolekcijo risank sva z Boštjanom imela, še preden sva imela njiju.
Sta avtoritativna ali permisivna starša? Kako se spravljate spat?
Pri nas se večina dni v tednu začenja zgodaj in s Koljevo fizioterapijo, zato se ne moremo hecati, ker bi bil potem preveč utrujen. Nekaj reda mora biti. Zato pri drugih stvareh nisva prav vojaško stroga, najina vzgoja je srednje stroga. Če pravočasno začneva opozarjati, da bo treba spat, si umiti zobe, prebrati pravljico, ju s čisto lahkoto spraviva spat ob osmih.
Sta z Boštjanom usklajena pri vzgoji?
Boštjan je bolj vztrajen, uči ju lepega obnašanja, hvala in prosim, kako se sedi za mizo … pa še zmerom imava dva podivjana fanta. (smeh)
