Okusna domača kokoš, kakršnih se spominjamo iz otroštva, je bila nekoč težka približno kilogram in pol. V letih, v katerih je na proizvodnjo piščančjega mesa vplival dobiček, se je teža kokoši dvakratno povečala, industrijsko gojeni piščanci pa so postali nabildani do skrajne meje.
Sama sem se prav v času, ko sem prebirala omenjene hrvaške novice, podala na iskanje domače kokoši za krepko kurjo juho.
Častitljiva starost je redkost
Res je, da je ponudba na policah skromnejša, ali pa se nam tako le zdi, ker smo postali razvajeni.
Po jajca in zelenjavo pogosto hodim v kmetijsko trgovinico v okolici Ljubljane. Všeč mi je, ker imajo v njej naprodaj samo tisto, kar v tem času ponujajo narava in njihove živali. Kakšen kilometer stran je še ena trgovina, v kateri naj bi prav tako prodajali domače pridelke, a imajo tudi precej tistega, kar jim dobavljajo z juga Italije in iz Španije. Ker se zadnja leta trudim svojo življenjsko filozofijo strniti v razmišljanje »manj je več«, raje nakupujem v prvi. In vsakič znova se izkaže, da to, kar ponujajo, povsem zadošča za dober obrok.
Res je, da je ponudba na policah skromnejša, ali pa se nam tako le zdi, ker smo postali razvajeni. V tem času imajo na voljo krompir, jušno zelenjavo, nekaj pora, kislo zelje, čudovito domačo skuto, jogurt, mleko, jajca, okusne kisle paprike ...Vsakič ko začnem doma čistiti zelenjavo, se vedno znova prepričam, da ravnam prav, saj okoli mene vse zadiši po nekdaj znanih domačih vonjavah.
»Imate domače kokoši? Potrebujem meso za krepko juho,« sem se pozanimala. Gospa mi je odgovorila, naj jo čez kakšen dan pokličem in kokoš naročim, ker jo bo šele takrat izbrala in zaklala, jaz pa lahko potem pridem ponjo. Počutila sem se, kot da bi se vrnila v davno minuli čas. Čeprav gre za »navadno« domačo kokoš iz dvoriščne jate, ki je živela na prostem, si iz tal kopala črve in doživela častitljivo starost, je za vse nas postala nekaj posebnega.
Srečna kokoš, dobro jajce
Je pa zanimanje za te »domače« piščance tako veliko, da se sprašujem, kako neki jih lahko kmetje vzredijo toliko.
Piščance in kokoši »iz domače reje« sicer kupujem tudi na tržnici v Ljubljani. Res imajo veliko boljši okus od spitanih piščancev v trgovinah, ki so po slabih 40 dneh pitanja težki približno dva kilograma. Je pa zanimanje za te »domače« piščance tako veliko, da se sprašujem, kako neki jih lahko kmetje vzredijo toliko. Tudi ti piščanci zaradi vse večjega povpraševanja namreč vse hitreje rastejo. Ne piščanci pitanci ne tisti drugi »domači« piščanci v vsem svojem življenju praviloma ne vidijo sončne svetlobe in ne začutijo trave pod nogami. Le redkim rejcem lahko verjamemo, da gojijo srečne kokoši.
Slovenci dokaj pogosto govorijo o Tonijevih jajcih iz proste reje v avstrijskem Knittelfeldu, najbrž tudi zato, ker jih na svoji spletni strani reklamira tudi v slovenskem jeziku. Gospod ima zelo spoštljiv odnos do kokoši. »Tisti, ki je videl, kakšne obrede opravi kokoš, preden znese jajce, bo razumel, kako edinstvena je vsaka od teh živali – in s tem tudi vsako jajce,« je v Mali sociologiji kokoši zapisal vzreditelj, ki je med seboj povezal tudi vse druge avstrijske rejce kokoši.
S soncem obsijane duše
»Vsako živo bitje, vsak človek in vsaka žival občutijo srečo le, če imajo možnost živeti svobodno in dostojanstveno. Kokoši na naših kmetijah živijo, kot je predvidela narava. Ker se gibljejo v živalim prijaznem in zdravem okolju, nesejo najboljša jajca pod soncem.« Po Tonijevih pravilih ima vsaka kokoš na voljo deset kvadratnih metrov travnika.
Tonijevim kokošim se v resnici dobro godi, pravijo, tudi zato, ker dobivajo rastlinsko krmo brez genske tehnologije. »Nič nima tako neposrednega učinka na okus jajc kakor krma,« pojasnjuje. Koruza, pšenica, grah, soja, sončnična in bučna pogača, apnenec in nekaj izbranih zelišč – to je mešanica za hranjenje kokoši. Obenem morajo uživati v obilnih sončnih »kopelih«, kadar si to želijo, in morajo razprostirati svoja krila, kot so to počele od nekdaj. »To je preprosto del njihovega naravnega vedenja. Torej jim to moramo omogočiti, kot jim je treba omogočiti tudi zvišane grede, drevesa za senco, prostor za brskanje, izbrano rastlinsko krmo in gnezda z naravno steljo,« nam rejci pojasnjujejo v prikupni Mali sociologiji kokoši.
Od jajca do kokoši
Potem ko kokoš znese jajce, se po 21 dneh izvali piščanec. Po 21 tednih je to odrasla žival, in če je ta piščanec kokoška, začne takrat tudi sama nesti jajca.
Nekateri smo pozabili, kako to poteka po naravni poti, drugi pa o tem sploh niso še ničesar slišali. Kokoši redno nesejo jajca; če je bila kokoš oplojena, pa se iz jajca lahko izvali piščanec. Za oplojevanje je seveda pristojen petelin, ki ima običajno okoli sebe od deset do dvajset kokoši. Potem ko kokoš znese jajce, se po 21 dneh izvali piščanec. Po 21 tednih je to odrasla žival, in če je ta piščanec kokoška, začne takrat tudi sama nesti jajca. Razvoj embrija se ne začne takrat, ko kokoš znese jajce, temveč šele med valjenjem. Kokoši namreč ne valijo vsakega jajca posebej, temveč počakajo nekaj dni, da je gnezdo polno. Običajno je to deset do dvanajst jajc, piščančki iz legla pa se izvalijo vsi hkrati, čeprav je kokoš jajca znesla ob različnih dnevih. Čudovita zakonitost narave, mar ne? V nekem drugem kokošjem svetu pa stvari na žalost potekajo povsem drugače.
Kovinske koklje in električni tok
V sodobnem svetu oplojena jajca zorijo v predvalilnih komorah, ki jim pravijo kovinske »koklje«.
Za oploditev jajc poskrbijo zdaj petelini v matični reji v tujini. Oplojena jajca tudi v Slovenijo večinoma uvažajo s Škotskega in Madžarskega. Najpogosteje jih nabavljajo pri enem največjih specialistov na svetu za oplojena jajca, pri škotskem podjetju Aviagen. Rejci običajno trikrat na leto kupijo jajca in prav tolikokrat tudi obnovijo domačo jato. V sodobnem svetu oplojena jajca zorijo v predvalilnih komorah, ki jim pravijo kovinske »koklje«. V teh »kokljah« mehanično zibljejo jajca in tako posnemajo naravno obračanje. Ko se piščanci izvalijo, že potujejo na prvo cepljenje proti bronhitisu. Ko so stari en dan, jih pošljejo k rejcu – kooperantu. Ta več deset tisoč en dan starih piščancev namesti v »kokošnjak«, v katerem je temperatura 33 stopinj. Po 40 ali 42 dneh jih pošljejo v klavnico.
Žive piščance tam za noge obešajo na kavlje, nameščene na posebni žici, tako da jim glave visijo navzdol. Po tekočem traku se nato v visečem položaju pomikajo skozi odprtino v zidu v dvorano za klanje. V večini klavnic poteka omamljanje perutnine z električnim tokom, ki je speljan v bazen z vodo (napetost od 40 do 90 V, odvisno od velikosti živali). Živali se z glavo, ki jim visi navzdol, dotaknejo vode v bazenu – in so tako zaradi elektrike v hipu omamljene. Potem se začne klanje. Kakšno sporočilo prinaša takšno meso našemu telesu?
