Več kot deset psihiatrov ji je v petih minutah napisalo diagnoze, kot so bipolarna motnja – manična depresija, mejna osebnost, neopredeljena motnja, shizoafektivna motnja in še kaj. Življenje, kot ga je živela pod vplivom zdravil, ni bilo življenje. Osem let je od tedaj, ko so vsa zdravila pristala v košu. Postala je navdih številnim. Nekateri ji seveda nasprotujejo, drugi jo častijo kot boginjo. Konec minulega leta je za svoje delovanje dobila nagrado mednarodne organizacije Oporečnik za ozaveščanje na področju zlorab v psihiatriji, saj je s svojim javnim delovanjem vplivala na družbene spremembe. Prijatelji in somišljeniki jo kličejo revolucionarka Barbka in ona daje vse od sebe, da dan za dnem upravičuje njihovo zaupanje.
S fotografinjo sva jo čakali v topli gostilni ob golažu. Še topel svež kruh sva namakali v čebulno omako, ko je vstopila vsa sveža, svetla in polna elana. Nato je tudi sama namočila kos kruha vanj in rekla: »Vsi smo v istem golažu.«
Potem ko je bila v letih od 2002 do 2008 že ničkolikokrat hospitalizirana v bolnišnici in omamljena od različnih psihiatričnih zdravil, se je odločila, da tako ne bo šlo več naprej. V domači oskrbi se je počasi začela odvajati od predpisanih tablet, ki so ji naredile ogromno škode. »Brez podpore mame, očeta, sester in brata me danes ne bi bilo več ... Hvaležna sem posebno mami, ki me je leta 2008 na lastno pest vzela iz psihiatrične bolnišnice, vzela bolniško zame in je bila ob meni 24 ur, da sem se lahko postavila na noge.« Od takrat je minilo že več kot osem let, a vsak dan, ki ga Barbka preživi brez zdravil, je zanjo darilo.
Javno pripoveduje svojo zgodbo in ima iz dneva v dan več somišljenikov. Njene izjave na družbenih omrežjih so všečkane večstokrat. Številnim s svojo izkušnjo daje upanje, da bodo nekega dne tudi sami zmogli brez. Hkrati pa je jasna, da tega ne počnite sami doma, ampak prosite za sodelovanje svojega psihiatra ali drugo strokovno osebje. Čeprav rada reče: »Če je uspelo meni, lahko tudi vam,« se zaveda, da je čisto vsak med nami posebno in neponovljivo bitje in da nekaj, kar je pomagalo njej, mogoče vam ne bo, toda vseeno je vredno vsaj poskusiti.
Nekaj odzivov na Barbkin boj z njene spletne strani
»Tudi meni si stala ob strani, draga Barbka Špruk, ko sem mislila, da ne bom nikoli splezala iz črne luknje. Po desetih mesecih brez antidepresivov sem veliko bolje. Pot je težka, vendar se splača. Hvala ti za vsako spodbudno besedo in podporo, da si verjela vame, ko sama nisem. Rada te imam.«
»Moj oče je imel na začetku januarja prometno nesrečo. Na srečo mu fizično ni bilo nič. Vendar po nesreči ni mogel spati. Zdravnica ga je po enem mesecu dobronamerno poslala na psihiatrijo v Ljubljani. Tja je prikorakal normalen, zdrave pameti ... Po dveh dneh ni mogel več stati pokonci, govoriti, jesti, bil je neprišteven ... Nič. Rastlina. Nihče ga ni mogel več spraviti nazaj. Na začetku junija je umrl. Barbka, nikoli ne odnehaj v tem, kar počneš!«
»Barbka, ne poznava se, a kljub temu se moram zahvaliti osebno vam, ker ste mi z vašimi besedami na Facebooku ogromno pomagali. Septembra 2015 sem namreč zbolela za malignim melanomom, tretji stadij ... dobila sem enoletno zdravljenje z interferonom, en kup zdravil pa za psiho ... Če ne bi brala vaših besed, bi še danes žrla te nagnusne tablete ... vrgla sem jih naravnost v koš. Ne potrebujem jih. Res je, vse je v glavi, pa nekaj ljudi moraš vreči iz svojega življenja. Občudujem vas, da ste tako odprti, da lahko o tem govorite, in prav je tako. Posledice so katastrofalne, če to jemlješ predolgo. Še enkrat hvala in želim vam veliko notranjega miru.«
»Lepo, da ljudem odpirate oči. Zaspani so od preveč tablet!«
»V svoji nevednosti in zaupanju v zdravstvo sem morala izkusiti – žal vse drži! Hvala, Barbka!«
Kaj je pomagalo Barbki?
Kaj je tisto ključno, kar je Barbki pomagalo preživeti? »Delo, delo in še enkrat delo. Ker si z delom krepiš telo in duha. Red, disciplina in urniki.« Hvaležna je očetu in mami, ki sta jo navadila delati. Eden njenih motov je tudi ta: »Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo naš današnji pogled nanjo.« In kako je to dosegla sama? Pravi, da z najrazličnejšimi terapevtskimi sredstvi, predvsem z branjem knjig, kot so Življenje je tvoje Louise Hay, Transurfing realnosti Vadima Zelanda, Prebujenje v srečo Joeja Vitala, Zdravilni kodeks. Sama je s knjigami poiskala vzrok svojih težav, zato je danes spet zdrava in ga pomaga iskati tudi svojim strankam. Vsak dan si pošilja pozitivne afirmacije. Veliko se giblje na svežem zraku, gre v družbo, komaj čaka, da gre v Komendo k staršem, sestram, bratoma na obisk, tam jo pričakata tudi nečaka, ki ji dajeta ogromno energije in veselja ... piše v dnevnik, riše ... Ključna pa je vera, da je v dobrih rokah, je prepričana.
Včasih je zasedena od jutra do večera. Tudi ko smo klepetale, je vmes sprejemala nujne telefonske klice. In klicala je mama otroka, ki si je nedolgo nazaj želel vzeti življenje. Barbka je malo njej, malo nama s fotografinjo pripovedovala, da bi v takih primerih morala vsa širša družina stopiti skupaj, kot so to znali Indijanci, ker da je družina močna toliko kot njen najšibkejši člen. In da se vsako stisko da odpraviti, če se najde njen vzrok. Mami je predlagala, da se čim prej dobita, in ji povedala, da bo ona najbolje vedela, kaj mora storiti, saj je mama. Naj išče pomoč v sebi in zunaj sebe. Mama se je jezila nad uradnimi službami, ki naj bi pomagale v takih položajih, Barbka ji je dajala občutek, da jo še kako razume, a naj bo potrpežljiva. Ljubezen in podpora mame ali prijateljev sta zlata vredni, to rešuje življenje.
Sekam naravnost proti sistemu, a me čuvata Bog in nadangel Mihael
Kadar svetuje ljudem, je videti, kot bi bila priključena na neki drugi vir. Besede, ki prihajajo iz nje, so smiselne. Človek dobi občutek, ko da je posrednica in da skoznjo prihaja vesoljno znanje, ki ga ni nabirala ona sama, ampak ji je dano, da črpa iz tega vira. In res pravi, da ima občutek, ko se pogovarja z ljudmi, ki se k njej zatečejo po pomoč, da ni sama. Čuti višjo podporo za svoje delovanje, zato vztraja. Ve, da je teren spolzek, a zaupa. »Jaz verjamem, da me čuva nadangel Mihael. Za mano ni nobene organizacije. Sama sem s tistimi, ki me podpirajo in so danes z mojo pomočjo spet zdravi. In kako bi lahko uspela, če ne bi bilo podpore? Ne bi mogla.« Iz nje lijejo besede. Toliko je še stvari, ki bi jih rada povedala, delila. »Nujno napišite, naj vsi tisti, ki obiskujejo psihiatre, preberejo knjigo psihiatra Williama Glasserja Psihiatrija je lahko zelo nevarna za vaše duševno zdravje. In pogledajo dokumentarec Psihiatrična zdravila so lahko bolj nevarna, kot si vi lahko mislite.«
In potem za vse tiste, ki ne morejo zvečer zaspati in jih napadajo temne misli, skrbi: »Konopljina smola je številnim pomagala pri nespečnosti. Bodite radovedni. Poiščite ime Jaka Bitenc in odprlo se vam bo kup rešitev. V Sloveniji je vse več aktivistov, dobrih ljudi, strokovnjakov. No, Jaka je pa res izjemen! Je predsednik prvega konopljinega socialnega kluba SkSk. Da se prepričate, preden preverite na lastni koži, poglejte dokumentarec Medicinska konoplja in njen vpliv na človeško zdravje. Saj vem, da ste o tem že veliko pisali, ampak če bomo s tem člankom še komu pomagali zvečer mirno zaspati, smo že veliko naredili.«
O stiskah duše, težavah uma govori kot o bureku. Sirovem.
Barbka pozna več primerov, ko so ljudje pod vplivi antidepresivov storili samomor. Svojci pokojnih so pretreseni, ker niso opazili, da so psihiatrična zdravila lahko zelo nevarna, »večina žal ne prebira opozoril o stranskih učinkih zdravil,« pove. Zato se ji zdi tako pomembno, da bi o boleznih duha več govorili, da jih ne bi odrivali stran, ker bi po njenem tako lahko reševali življenja. Ljudje, ki zbolijo na umu, so občutljivi, rahločutni, navadno zelo inteligentni, vidijo in zaznavajo stvari, ki jih večina še ne, lahko bi rekli, da imajo višje razvito zavest, ki pa jih v mnogo primerih veliko stane. Trpijo za tesnobo in številnimi stiskami, ki jih pahnejo v obup. To, da zvečer težko zaspijo, še ni najhujše. Temne misli, ki se naselijo vanje, te naredijo največ škode, pravi Barbka. O tem si ne upajo javno govoriti, kar jih pahne še globlje. Barbka pa o vsem tem govori kot o bureku. »Napiši: o sirovem,« se navihano zasmeje, »poješ, predelaš in potem gre iz tebe ...« In ves čas se zahvaljuje. Nič se ji ne zdi samoumevno. Nič ni podarjeno, vse je prigarano. Zaupa, da s tem, ko se razgalja in pripoveduje svojo zgodbo, dela dobro. Ljudje jo sprašujejo, ali je ni nič sram, da kar javno pove, kakšne vse težave je imela. Ni je sram, še več, razgaljenje je vir novih moči, kakršne poznajo tisti, ki so že pred njo na glas spregovorili o svoji stiski.
