Razburil je del javnosti, s tem ko je na svojem facebook profilu objavil staro fotografijo, na kateri se rokuje s Fidelom Castrom, nedavno umrlim kubanskim diktatorjem.
Predsednik Slovenske nacionalne stranke Zmago Jelinčič, ki je bil poslanec državnega zbora v vseh mandatih od leta 1992 do volitev 2011, ko se SNS ni več prebila v državni zbor, je razburil del javnosti s tem, ko je na svojem facebooku objavil staro fotografijo, na kateri se rokuje s Fidelom Castrom, nedavno umrlim kubanskim diktatorjem. Ob fotografiji je zapisal, da je zanimivo brskati med starimi fotografijami, »kaj vse se najde, sami prijetni spomini.« Ni sicer zapisal, kdaj je bila fotografija posneta, po vsej verjetnosti v času njegovega obiska Kube kot poslanca državnega zbora leta 2001, ko je bil v Havani na konferenci Interparlamentarne unije (poleg njega so se je na stroške davkoplačevalcev udeležili tedanji poslanci Jelko Kacin, Aurelio Juri, Mario Gasparini in Roberto Battelli). Šlo je bolj ali manj za parlamentarni turizem.
Za rešetkami tri leta in pol
Zakaj je bil obsojen? Ker je napeljal dva študenta h kraji treh dragocenih pištol in pribora iz 16. stoletja iz Narodnega muzeja v Ljubljani.
Toda, vrnimo se na Jelinčičeve lepe spomine ob srečanju s Castrom: njegovo občudovanje komunističnih diktatorjev ima svoj vrhunec v občudovanju dosmrtnega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita, katerega kip si je dal Jelinčič postaviti pred svojo vilo v Ljubljani. Kolikor je znano, mu do svojega jugoslovanskega idola ni uspelo priti nikoli, konec sedemdesetih let tudi iz preprostega razloga – ker je tedaj prestajal kazen tri leta in pol zapora na Dobu. Seveda se v zaporu ni znašel zaradi kakšnega zavzemanja za samostojno Slovenijo, temveč kot »navaden« kriminalec. Obsojen je bil, ker je napeljal dva študenta h kraji treh dragocenih pištol in pribora iz 16. stoletja iz Narodnega muzeja v Ljubljani. Obsojen je bil na pet let in šest mesecev zapora, za rešetkami pa je prebil le tri leta in pol. Kdo ve, ali je bil to eden od glavnih »bonusov« komunističnih oblasti glede na to, da je v letih od 1986 do 1989 za politično policijo SDV vohunil za Slovenci po svetu in v zamejstvu. Med drugim za Ljubom Sircem, Pavletom Ferlugo, Stanislavom Cikanekom, Andrejem Rotom. SDV ga je »namerila« tudi na tujce – med drugim na Noro Beloff, njegovo kodno ime je bilo Padalec.
Osem tisočakov mesečno
Če mislite, da ste bili z volitvami leta 2011 »odrešeni« prisilnega financiranja SNS, se krepko motite. Jelinčič je res upokojen, zato pa je SNS na zadnjih volitvah leta 2014 zbrala 19 tisoč oziroma 2,2 odstotka glasov; iz tega naslova ji gre po zakonu iz državnega proračuna dobrih osem tisočakov mesečno. Kot je za Reporter povedal lani, pa od tega nima praktično nič, niti najemnine za prostore stranke, ki so v njegovi vili. Računal naj bi ji le stroške za vodo, elektriko, komunalo, ogrevanje, skupaj, pravi, od 400 do 500 evrov na mesec. Ostanek gre za zaposlitev glavnega tajnika stranke Matjaža Engla ter za delo na terenu po območnih odborih in stroške volitev.
Gradbena parcela v Žusterni
Pri finančni upravi so Moniko obtožili, da je denar dobila na črno, tako so zahtevali plačilo 280 tisoč evrov davka.
Leta 2011 je njegova žena Monika Zupanc Jelinčič (zaposlena pri Zoranu Jankoviću na Mestni občini Ljubljana) od Mestne občine Koper kupila 2200 kvadratnih metrov veliko gradbeno parcelo v Žusterni pri Kopru. Zanjo je odštela 576 tisoč evrov, na vprašanja, od kod zakoncema Jelinčič takšna vsota denarja, pa se je predsednik SNS hecal, da Monika peče torte za burmanskega kralja, da je prodal neki kovanec za četrt milijona evrov in da mu je denar posodil »štajerski slavček« Damjan Murko. No, pri finančni upravi niso razumeli tovrstnega humorja in so Moniko obtožili, da je denar dobila na črno; tako so zahtevali plačilo 280 tisoč evrov davka. Naenkrat Zmagu ni bilo več do heca. Finančni upravi je, kot pravi, predložil bančne izpiske in notarski zapis, da je dal denar ženi on sam, a tega niso upoštevali in sta morala zakonca v roku meseca dni plačati celoten znesek davka. Zoper odločbo davkarije je vložil tožbo na upravno sodišče, pripravljen je iti vse do Evropskega sodišča v Strasbourgu, saj gre po njegovem za davčni terorizem.
