Novice Svet24

Jože Papež je dvakrat je kandidiral za župana Žužemberka in na volitvah za las izgubil.

Da je gozd bogastvo, v katero se izplača vlagati, se 53-letni Jože Papež dobro zaveda: »Ne sekamo za prodajo, ampak le redčimo in posekani les porabimo za drva. Držim se očetovega nasveta, naj se gozd seka le po potrebi in naj les v njem hranimo za hude čase, če dom pogori, da lahko zgradiš novega.«

Maščevanje

Jožetov oče je to občutil na zelo grob način. Med vojno so Nemci, da bi s hriba nad Žužemberkom pregnali partizane, porušili cerkev svetega Lenarta na Cviblju, partizani pa so se na neki način maščevali tako, da so požgali Papeževo kmetijo v neposredni bližini cerkve, čeprav Papeževi, kot pravi Jože, niso bili ne za ene ne za druge. Družina je nato pet let živela v Dolnjem Križu, ker na svojem niso imeli kje spati, Jožetov oče pa je kmetijo po vojni v celoti obnovil. Ko so na mestu, kjer je do vojne stala cerkev, zgradili spomenik, so delavci spali pri Papeževih. Morda je tudi zaradi tega maršal Tito kar dvakrat obiskal Papeževe in se jim ob tem ni pozabil zahvaliti za pomoč med gradnjo spomenika.

Papeževa kmetija se razteza na 24 hektarjih, od tega je gozda 13 hektarjev, preostalo so njive in pašniki, večinoma v neposredni bližini doma na vrhu hriba s čudovitim razgledom po Suhi krajini.

Papeževim po vojni ni bilo lahko. Ob obnovi domačije je bilo treba skrbeti za osem otrok, ki so, čeprav Jožetovi starši niso bili zaposleni, vsi končali šolo oziroma doštudirali. Štipendij zaradi sorazmerno visokega katastrskega dohodka niso mogli dobiti, zato je bilo treba hudičevo dobro gospodariti. »Tedaj se je to dalo. Kmetija nas je vse prehranila. Oče je za tovornjak hlodov dobil toliko, da je lahko plačal davke in elektriko za vse leto, danes si kaj takega ne moreš niti zamisliti,« pravi Jože, ki je tako kot njegova žena zaposlen. Dela v novomeški Veterini, kjer skrbi za osemenjevanje domačih živali.

Ko beseda nanese na gozd in gospodarjenje z njim, se Jožetu kar malo pomrači čelo. »Največji problem je lubadar. Zaradi lubadarja moramo vsako leto posekati tudi več kot sto kubikov lesa, ki ni vreden prav veliko. Bi bilo smreko najbolje prej posekati, preden jo napade lubadar, čeprav bi bilo dobro, če bi zrasla vsaj do debeline hlodovine; a kaj ko je lubadar hitrejši,« se nekoliko kislo nasmehne Jože.

Igor Vidmar

Prelepi gozdovi

Igor Vidmar

Gozdne površine Papeževe posesti večinoma poraščajo nižinski gozdovi gradna in belega gabra s primesjo smreke. Večino gozda oziroma za šest hektarjev imajo Papeževi blizu doma, preostalo pa na treh koncih – proti Dobrniču, pri Knežji vasi in Pod Primožem od Stavče vasi proti Laščam, kjer raste bukovina in je teren najbolj zahteven, saj je zelo strmo. Tam je bil gozd med žledom pred dvema letoma najbolj prizadet. Sanacija je bila zelo zahtevna, in če mu ne bi pomagali prijatelji, dela ne bi mogel opraviti. »Prijateljska pomoč je zelo dragocena,« pravi Jože in doda, da prijateljem pomoč vrne, predvsem ko je treba kaj opraviti s traktorjem ali drugo mehanizacijo, če tega oni nimajo.

Vendar je gozd le del dejavnosti Papeževe kmetije. Na enajstih hektarjih obdelovalne zemlje pridelajo dovolj hrane za 28 glav goveje živine, ki jo ima Jože v svojem hlevu. Tudi dva manjša vinograda obdelujejo Papeževi, ob delu v službi in na kmetiji pa Jožetu ostane še časa za, kot bi se temu rekli nekoč, družbenopolitično delovanje. Je občinski svetnik, dvakrat je kandidiral za župana Žužemberka in na volitvah za las izgubil, pa še član nadzornega sveta novomeškega zdravstvenega doma je. Težko si je zamisliti, kako to en sam človek zmore opraviti. A gre, saj je Jože očitno tudi dober organizator, da mu vse to uspe uskladiti.