Izvedenec je povedal, da iz tistega, kar je videl na računalniku, ne more kaj dosti razbrati. Tudi mi smo se povezali s strokovnjakom, ki je prosil, naj njegovega imena ne objavimo. Povedal je, da je vsebina računalnika zaščitena z geslom, ki ga pozna samo serviser.
Možnosti, kaj se je v resnici dogajalo z računalnikom in ljudmi okrog njega, je zelo veliko.
Zdravniki, ki so na tem računalniku spremljali bolnikove življenjske funkcije, so imeli omejen dostop. Lahko so videli le določene podatke, ne pa vseh. Po 48 urah je računalnik sam izbrisal podatke o bolniku. Vendar to ne pomeni, da teh podatkov v računalniku ni bilo več. Če naj bi torej neki zdravnik našel podatke o nekem pacientu, je to lahko storil edino, če je tajno geslo poznal. Tega gesla pa zdravniki niso imeli. Kako je torej dr. Viktor Švigelj, ki naj bi računalnik našel, v njem videl podatke o nekem bolniku? To je lahko videl le izvedenec po tem, ko je s sodnim nalogom dobil pravico do vpogleda in ko je računalnik preiskal s forenzičnimi programi.
Nelogičnosti
To so nelogičnosti, ki nakazujejo, da je tu nekaj narobe. Vdor v računalnik je kaznivo dejanje, zato bi morali kriminalisti, ko so se pogovarjali z dr. Švigljem, najprej ugotoviti, kako je on prišel do podatkov, in preveriti, ali gre za vdor. Če je bilo tako, pa bi morali proti dr. Šviglju podati predlog za kazensko ovadbo, a se to ni zgodilo.
Ponarejeni podatki
Lahko bi pomislili tudi, da je nekdo poskušal v računalnik vnesti podatke, ki naj bi bili dokaz o krivdi dr. Radana.
Pomembni podatki
Še nekaj je zanimivo: informacijo o najdenem računalniku so z nevrološke klinike sporočili kriminalistom tretjega marca letos. Istega dne je kriminalist Dušan Mikolčevič poslal uradni zaznamek na tožilstvo, češ da so na računalniku »podatki, ki beležijo vitalne funkcije bolnikov in v tem primeru tudi oškodovanega Gjura Debeleca.« Ta uradni zaznamek je kriminalist poslal na tožilstvo, to pa je (spet istega dne) spisalo dokazni predlog za predlagani zaseg oziroma pregled računalnika. Sodišče je temu ugodilo in določilo sodnega izvedenca računalniške stroke.
Vse to se je dogajalo tretjega marca letos oziroma dobra dva tedna po tem, ko je sodišče (s tem pa tudi tožilstvo) dobilo izvedensko mnenje prof. Krolla, iz katerega je izhajalo, da dr. Radan ni umoril nobenega od bolnikov. Postavlja se vprašanje, kaj je v resnici na tem računalniku videl dr. Švigelj, predvsem pa, kako je lahko imel dostop do informacij, za katere ni bil pooblaščen, da jih je lahko sporočil kriminalistom.