Zaslovela je z metodami multidisciplinarne sinteze znanja. Za svoje delo je dobila nešteto domačih in tujih priznanj. Tudi njeno zasebno življenje se bere kot roman. Morda ga bo zares napisala?
26. septembra ste praznovali okroglih 90 let. Čestitam! Kako živite danes?
"Mnogokrat je veliko bolj pomembno pozabiti kot pomniti."
Živim po temeljnem načelu življenja: Če nočeš izgubiti, uporabljaj! Rada bi še dolgo delala – torej delam. Rada bi še dolgo izražala svoja mnenja – torej jih izražam in se prepiram. Pa plesala bi še rada – in tu pa tam se res še zavrtim, čeprav kosti škripljejo. Življenje je vredno živeti, kakršno koli že je.
Ste zdravi, se vsako jutro zbudite dobre volje, nasmejani? In – kako skrbite za svoje zdravje?
Zdravje? Oh, seveda bi se tudi jaz rada pritoževala, a žal nimam nikogar, ki bi me bil pripravljen poslušati! Večina mojih bližnjih dela v zdravstvu in mi pravijo: »Si res domišljaš, da si bolna? Pridi no v bolnišnico pogledat, kaj je bolezen!« Le nekajkrat, ko je bilo zares hudo, so me z veliko skrbjo za pete potegnili nazaj v življenje. In tako se »zdravim« s kupi sadja, ki ga vsak dan pogoltnem, pritožujem pa se stari bukvi v bližnjem gozdu – ta me vselej potrpežljivo posluša.
Se motim, če domnevam, da pri vas ni nikakršne sledi o demenci?
Ta se me pa res še ni lotila, moj spomin je še vedno nepozabljiv, čeprav bi mi malce pozabe včasih kar prav prišlo. Dobri prijatelj, lord David Samuel, ki je na vodilnem Weizmannovem inštitutu v Izraelu zaslovel po svetu z raziskavami kemije možganov in še posebej spomina, mi je dejal: »Vsi me sprašujejo, kako naj okrepijo spomin – a je mnogokrat veliko bolj pomembno, kako pozabiti.« Na to večkrat pomislim, ko prebiram čudna pojmovanja o spravi.
Imate pomisleke o akcijah v imenu sprave?
"Namesto da vlačimo kosti iz jam in jih s politiki namenjenim teatrom pokopavamo, naj bi jih raje pustili na kraju zločina in tam postavili spomenik, ne v slavo, temveč kot pošasten opomnik vsem rodovom, da se kaj tako zverinskega ne sme nikoli več zgoditi."
To po mnenju številnih, tudi po mojem, niso nobene akcije v imenu resnične sprave, ampak v moralne bleščice odeti očitki in boji strank za glasove na prihodnjih volitvah. Seveda sem tudi jaz globoko prepričana, da se moramo pokloniti vsem žrtvam vseh vojn. Druga svetovna vojna je pobila 60 milijonov ljudi in vsakdo, prav vsakdo je bil neke matere sin ali hči. Nosila ga je, rodila, z mnogo ljubezni, a tudi prečutih noči in odrekanja, včasih tudi brez očeta, spravila h kruhu – potem pa so ga hujskaške in pogoltne barabe pognale ubijat in biti ubit. Namesto da vlačimo kosti iz jam in jih s politiki namenjenim teatrom pokopavamo, naj bi jih raje pustili na kraju zločina in tam postavili spomenik, ne v slavo, temveč kot pošasten opomnik vsem rodovom, da se kaj tako zverinskega ne sme nikoli več zgoditi. Pa seveda ob tem vključimo vse jame, v katerih ležijo pobiti – talci, padli partizani, tudi belogardisti, tudi ustaši – vsi samo ljudje.
Odraščali ste v pomanjkanju, ali se danes še kaj spomnite teh časov? Kaj vam je bilo kot odraščajočemu dekletu najteže? Kako so se spremenili časi od vaše mladosti pa do danes – na boljše ali na slabše?
V povprečju zagotovo na boljše, pa naj se še tako pridušamo, kako slabo nam gre. Prva otroška leta sem preživela v izobilju premožne družine. Ko pa se je v svetovni krizi, ki se je začela leta 1929 z zlomom newyorške borze, kmalu zatem zlomila tudi tržaška banka in z njo podjetje mojega očeta, ki je bil njen delničar, je družina čez noč padla v največjo revščino. Kar poldrugo desetletje sem bila večkrat lačna kot sita. Še hujše kot lakota pa je bilo odrivanje revnih na družbeni rob, marsikdaj sem se počutila izločeno in ponižano. Žal pa se prav pri tem ni veliko spremenilo – kako bi sicer mogli toliko čvekati o tem, ali zmoremo vsem šolarjem brez izjeme zagotoviti topli obrok? Da nas le ni sram! Tistih za to potrebnih 16 milijonov ne more biti težava – morda en tank in dva topova manj ali pa malo manj birokracije. In kar takoj je treba nehati z vsem označevanjem tistih otrok, katerih starši ne morejo plačati 80 evrov na mesec za šolska kosila – to naj uredijo vodstva šol mimo razlikovanja učencev! Tudi današnji otroci bodo raje lačni kot ponižani. Revščina ne sme biti sramotilni pečat na prav nobenem človeku, na otroku še posebej ne.
Leta 1988 ste bili med prvimi – in to kot ustanovna članica – izbrani v elitno Evropsko akademijo v Londonu in takoj zatem tudi izvoljeni v svet te akademije – kot edina ženska. Dve leti zatem so vas izvolili v Svetovno akademijo znanosti, tedaj s sedežem v Stockholmu. Tudi Svetovna akademija znanosti tretjega sveta vas je izbrala med svoje sicer zelo redke bele člane. To je odmevalo tudi v Sloveniji – v devetdesetih letih ste bili kar dvakrat predlagani za Slovenko leta. V tedanji Jani, predhodnici Zarje, je Emil Milan Pintar o vas zapisal: »Za to slovensko Via Malo, ki jo zmeraj znova priposestvuje kakšen gospod z Betajnove, ve preveč, dela preveč, misli preveč, od sodelavcev zahteva preveč, vse si zapomni in gospodom, ki jih srečuje, se ne umika s pota.« Kaže, da to še vedno velja. Na kaj, kar ste storili, naredili v svojem življenju, ste najbolj ponosni?
Res, za Slovenko leta sem bila kar dvakrat predlagana, vendar ne tudi izvoljena. Tako je prav – Janina in danes Zarjina Slovenka leta je postala predvsem simbol humanosti in skrbi za sočloveka, to pa ni neposredno povezano z uspehom na drugih področjih, magari če je to znanost. Pač pa je bila Slovenka leta 2007 Lilijana Kornhauser Cerar, moja hči. Zapisali so, da je »vsako leto nadomestna mama šeststotim prezgodaj rojenim.« Spoštujem jo, ker je izredno bistra, garaška, zvedava, kar naprej se uči, kot doktorica medicine je dosegla še znanstveni doktorat z mentorjem na eni najbolj priznanih in tudi najstrožjih univerz na svetu, na ameriškem Harvardu.
"Pa prosjači pri dobrih ljudeh, tudi s podporo vaše revije, za nabavo zapletenih aparatur, s katerimi tem nebogljenčkom ustvarjajo razmere kot v maternici."
Ob zdravljenju nedonošenčkov tudi raziskuje in je močno navezana na izjemno skupino oddelka za nedonošenčke v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani, ki jo vodi, ima pa tudi vabljena predavanja po vsem svetu. Svoje glavno delo, v povprečju 70 in več ur na teden, pa še vedno usmerja k tistim majhnim bitjecem, ki večkrat tehtajo manj kot en kilogram in jih prav v skupini tega oddelka v tesnem sodelovanju s starši počasi, a zagotovo vodijo v normalno življenje. Pa prosjači pri dobrih ljudeh, tudi s podporo vaše revije, za nabavo zapletenih aparatur, s katerimi tem nebogljenčkom ustvarjajo razmere kot v maternici. In kadar ji kateri od njenih varovancev vsem naporom navkljub umre, si še vedno mane oči, da ne bi opazili, da joka. Sprašujete, na kateri dosežek v svojem življenju sem najbolj ponosna? Na to svojo edinko – čeprav to ni moj, ampak njen dosežek. Vendar pravijo, da je učitelj lahko zares ponosen na svoje delo, kadar ga njegov učenec preseže.
In ste zares ponosni!
Sem, a se ni bati, da bi se prevzela. Za to poskrbijo tudi anonimni zapisi o meni na internetu, kjer me nekateri zmerjajo s »komunajzarco«, ki je svojega sina vzgojila v pravega lopova. Problem je, da sina nikoli nisem imela, žal. Pa z ovadbo, tudi v treh zaporednih preiskovanjih uradno dokazano kot popolno laž, so mi za dve leti zagrenili življenje, uničili mir in me pririnili skoraj na rob smrti. Kajti tudi laž lahko zelo prizadene. A se umirjam. Premišljam, zakaj me napadajo, saj vendar nikomur ne želim nič žalega! Pravijo, da živali postanejo popadljive, če jih je strah ali pa jih kaj hudo boli. Najbrž to velja tudi za človeka. Ali pa je resnica bliže tistemu, kar je lepo povedal Ivo Boscarol, ustvarjalec Pipistrela: »Slovenci ti marsikaj odpustijo, le uspeha ne.«
Dvakrat ste bili poročeni, vaš prvi mož je bil zdravnik, pediater, drugi pa tujec, Anglež, mednarodno ugledni raziskovalec v kemiji.
"Večkrat so me spraševali, kaj pravi moj mož, ko prihajam šele ob desetih zvečer z inštituta – pa sem odvrnila, da ne ve, ker on prihaja s klinike še pozneje."
Prvega moža, Pavla Kornhauserja, sem spoznala na morju. Tiste čase je sindikat skrbel za cenejša krompir in zelje, dajal je pa tudi nagrade za zelo uspešno delo – in te so bile teden dni v toplicah ali na morju. Meni so dodelili en teden v Crikvenici – takrat sem, pri dvaindvajsetih, prvič videla morje. Na obali so fantje igrali odbojko, žoga je zadela mene – in Pavle, moj prvi mož, se je prišel opravičit. Tako sem mu rada nagajala, da sem ga dobila »na sindikat«. Bil je študent medicine in glasbe v Zagrebu, postal je tudi pri nas zelo znan zdravnik in koncertni pianist. Kot predstojnik otroške kirurgije v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani je zdravil tudi pretepene otroke in postal pobudnik gibanja proti telesnemu kaznovanju otrok v Zvezi prijateljev mladine – kar pol stoletja je moralo preteči, da to urejamo z zakonom. Bil je prvi moški v mojem življenju, ki je bil tudi zame poln ambicij. Večkrat so me spraševali, kaj pravi moj mož, ko prihajam šele ob desetih zvečer z inštituta – pa sem odvrnila, da ne ve, ker on prihaja s klinike še pozneje. Tako sva se vse manj videvala, vse redkeje pogovarjala in tako odtujila – tudi hči edinka, obema najbolj pri srcu, ni zmogla zapolniti praznine. Oba sva samo še živela pod isto streho in se po skoraj štirih desetletjih sporazumno razšla. In oba sva našla srečo v drugem zakonu s partnerjem z istega področja dela in raziskav, kjer pogovorov nikoli ni zmanjkalo.
In drugi mož, Malcolm Frazer?
Tudi to se je začelo z opravičilom – tokrat z mojim. V Frankfurtu sem se morala udeležiti seje študijske komisije evropske kemijske federacije, ki ji je predsedoval ugledni angleški znanstvenik Malcolm Frazer. Žal – no, morda na srečo – sem jo zamudila in v odmoru sem se šla predsedniku opravičit. Pozneje se je pogosto šalil, da je bilo to edino opravičilo, ki ga je kadar koli dobil od mene … Seveda je bil tale predsednik tudi privlačen mož, vse ženske so se kar ozirale za njim – bister, duhovit, postaven, uglajen kot pravi angleški džentelmen, še slaven povrhu – ni čudno, da mi je bil všeč, čeprav tega nisem pokazala. Tudi on kot pravi Anglež ni z nobeno kretnjo pokazal, da sem nanj naredila kakšen vtis. Le vabilo z naše univerze, ki ga je zaradi prezaposlenosti odlagal že vrsto let, je to pot sprejel in že čez mesec dni prišel v Ljubljano.
"Šele po njegovi smrti, ko sem pospravljala njegove papirje, sem odkrila, da je imel kar petnajst častnih doktoratov."
Malcolm Frazer je bil velik človek. Bil je univerzitetni profesor z najvišjimi funkcijami v visokem šolstvu, nazadnje generalni direktor britanskega sveta za visoko šolstvo, neposredni sodelavec kraljeve družine, predsednik številnih britanskih in še več mednarodnih združenj, profesor cele vrste uglednih univerz po vsem svetu. Šele po njegovi smrti, ko sem pospravljala njegove papirje, sem odkrila, da je imel kar petnajst častnih doktoratov. In vendar ni imel niti trohice samovšečnosti. Angleška kraljica mu je podelila naziv, pri nas bi mu rekli »lordski«, commander of the British Empire. Pa se o tem nikoli ni hotel pogovarjati – kadar pa je kdo vztrajal, je odvrnil: »Ta naziv je kar dvakrat napačen: britanskega imperija že dolgo ni več; kdo je komandant v naši hiši, se pa tudi ve.« Čeprav sva se izjemno razumela in dopolnjevala, se vendar kar nisem mogla odločiti za poroko in odhod v Anglijo – čakala sem, da hči odraste in si ustvari svojo družino. In on je celo desetletje čakal z menoj. Tako sem se v drugo poročila pri štiriinšestdesetih – pa naj še kdo reče, da starost obvaruje pred norostjo!
"Ostala je samo še samota. In spomini."
Z njim sem preživela štiriindvajset najlepših let svojega življenja. Čeprav je vsak od naju nadaljeval svoje projekte, sva pogosto skupaj delala pri mednarodnih projektih, skupaj pisala knjige, za konjiček sva skupaj nabirala mineralne kristale po vulkanih in rudnikih na vseh celinah, predvsem pa sva se pogovarjala in še pogovarjala, kar je dalo temelj, da sva se v zadnjih hudih letih razumela tudi v tišini. Pred štirimi leti sva se preselila iz Oxforda v mojo domovino – v hišo visoko na hribu nad Polico, zadaj gozd, spredaj pogled čez pol Slovenije. Bil je srečen tukaj, le bolezen mu ni prizanašala. Posledicam težke operacije raka se je pridružila še Alzheimerjeva bolezen. Bilo me je vsak dan znova groza gledati, kako propadajo njegovi nekdaj briljantni možgani. Nazadnje je bilo v njem samo še tisto življenje, ki so ga omogočali stroji. Pa vendar me je še vedno groza zadnjih trenutkov ob njem, ko sem na zaslonu gledala tisto krivuljo bitja srca, ki se je nižala in nazadnje sploščila v ravno črto. Takrat je dokončno odšel, ostala je samo še samota. In spomini.
Ali kdaj pomislite na smrt? Bi želeli biti še enkrat mladi?
Kot velika večina ljudi se smrti ne bojim, bojim pa se trpljenja. Ko bo čas, ji bom rekla po Prešernu: »Prijazna smrt, predolgo se ne mudi.« Ali bi bila rada še enkrat mlada? Da, seveda, le kdo pa ne bi bil? Ker pa tega narava ne dovoljuje – in naravni zakoni vselej veljajo – poskušam narediti čim bolj mlade tiste dni, ki so še pred menoj.
