Novice Svet24

Morda je najteže razumeti, zakaj ni miru med živimi, če mrtvi niso pokopani. Pa ne bi smelo biti tako težko – če bi se bili pripravljeni postaviti v položaj žalujočih ostalih. Prav to, kako nespoštljivo s posmrtnimi ostanki naših dragih ravnajo družba, okolica, sodobniki, je vprašanje, je problem. Kajti živi smo povezani z mrtvimi z ljubeznijo; njihova nepresegljiva odsotnost boli, boli. Če pa veš, da so njihova trupla pogreznjena v brezna, rove, kraške jame, ne le boli, temveč vzbuja tudi jezo. Saj je njihova pogreznjenost v gluho zemljo znak, da našim dragim ni priznan »status« človeškega bitja. Kjer koli arheologi najdejo ob kosteh izdelke človeških rok, recimo obredno posodje, takoj vedo, da gre za človeške kosti in ne za človečnjake. Pietetni pokop mrtvih je znak človeškosti.

revija Zarja

Spomenka Hribar je doktorica sociologije, publicistka, filozofinja, civilnodružbena aktivistka, soustanoviteljica vseh pomembnejših demokratičnih gibanj. Aktivno je sodelovala v procesu osamosvajanja in osnovanja slovenske države. Iz aktivne politike je razočarano odšla leta 1992, v politično dogajanje je poslej vpeta s svojimi analizami in kritiko. Leta 1986 je z esejem Krivda in greh (Katedra) kritično razgalila povojne poboje in se zavzela za spravo. Zato smo jo pred skorajšnjim pogrebom mrtvih iz Hude jame prosili, da vsem, ki dvomijo, še enkrat razloži, zakaj je to tako pomembno – za vse nas kot človeška bitja in predvsem zavoljo prihodnosti naših otrok.

Sovraštvo onkraj smrti naj se konča

Pietetni odnos do mrtvih je ena od štirih človekovih pravrednot: svetost življenja, posvečenost mrtvih, dostojanstvo človeka in zlato pravilo: Ne stori drugemu tistega, česar ne bi želel, da drugi stori tebi! Te štiri – nenapisane – pravrednote so pozneje v svoje nauke zapisale vse religije. Najprej pa so bile nenapisane, a samoumevne vsakomur – kakor je nenapisan »zakon smrti«, in vendar vemo, da bomo vsi umrli. Te štiri pravrednote so koordinate biti človeka kot človeškega bitja.

Pietetni pokop posmrtnih ostankov torej ni le sanitarna zadeva, temveč je dejanje, ki posmrtnim ostankom prizna njihovo človeškost; prizna jim, da so bili ljudje. In svojcem sporoča, da je sovraštvo, ki je segalo onkraj smrti, končano. Da smo te mrtve priznali in jih vključili v našo zgodovino. Da to zgodovino priznamo kot našo, torej nas žive zadevajočo zadevo.

Mrtvim ne moreš nič »dati«; pokop nepokopanih je dogodek za nas žive. Prvi dogodek, ki se nas je dotaknil in nam »sporočil«, da je zamolčana preteklost tukaj in je del naše zgodovine, je bil spravni dan v Rogu. Tedaj je – če rečemo metaforično – prvič polovica naših sodržavljanov lahko javno pokazala solze, ki so dotlej tekle le navznoter, druga polovica pa se je ovedela, da ti ljudje kot žalujoči za svojimi dragimi sploh obstajajo, so tukaj zraven nas. Kot naši sodržavljani, sodržavljanke.

Sklenjeni krog živih in mrtvih

Zdaj bo krog živih in mrtvih sklenjen: nihče ne bo manjkal, nihče ne bo zanikan. Čeprav ne bomo vedeli njihovih imen! Tudi vseh imen padlih partizanov ne vemo – koliko je grobov, v katerih ležijo njihovi posmrtni ostanki, pa ne vemo, kdo so, in svojci ne, kje je zadnje počivališče njihovih dragih.

Smrt kogar koli spomni nas žive na našo smrtnost, s katero smo vsi ljudje enaki med enakimi, enako zaznamovani. Za vsakogar je smrt konec njegovih sanj, njegove prihodnosti. Nasilna smrt je toliko bolj absurdna, saj preseka ne le srčno bitje, temveč človekovo pot samo. Kocbek je zapisal, kako prihajajo k njemu njegovi mrtvi tovariši, namreč »vsak s svojo poslednjo uro«, in mu jo »izročajo v dediščino« (…), / prvi mi je zapustil nerojenega otroka, / drugi vzpon na Jalovec, tretji znamke, / četrti vinograd, peti pustne šeme, / trinajsti pot okoli sveta, stoti silobran / in poslednji veselo polko in žalostno mater.« (Edvard Kocbek, Smrtne ure.) Vse to so, dokler so živeli, še imeli kot svojo možno prihodnost, po smrti pa nič več. Vojna je kruta, poboji med vojno, še posebej pa po njej, so absurdni, nikoli do kraja razumljeni in preboleli. Skoraj 15 odstotkov vseh žrtev – če upoštevamo žrtve vojne in v zvezi z vojno po njej – je bilo ubitih po vojni. Glede na to, da so bile skoraj petdeset let zamolčane, grobišča pa nedostopna, si lahko predstavljamo, koliko zamer se je v tem času preseglo v sovraštvo!? Vse to je treba premagati, očistiti svoja srca!

Simbolno zasutje preteklosti

Veliki pogreb, ki se bo začel 25. Tega meseca, nima le značaja fizičnega dejanja, celo ne zgolj pietetnega, je več, je simbolno dejanje »sestavljanja« naše zgodovine – tudi tiste dolgo zamolčane. Tako bomo polpreteklo dogajanje kot žarišče sporov in sovraštva – zaprli. Pogreb posmrtnih ostankov pobitih po vojni bo simbolno zasutje preteklosti.

To pa ne pomeni, da bodo zgodovinski mrhovinarji (kako naj imenujem drugače tiste – so predvsem na desni, pa tudi na levi – ki iz sporov in sovraštva v polpretekli zgodovini delajo fantazmo nedolžnosti »svoje« politične strani, še več, kujejo svoje volilne dobičke, ko hote rijejo po ranah prizadetih ljudi, jih razširjajo in poglabljajo) kar takoj utihnili. Prav gotovo ne, toda spodmaknili jim bomo še en »argument«, »dokaz«, da pri nas še vedno vladajo komunisti. In da so samo komunisti krivi za vse sporno dogajanje! Ali pa da so za vse krivi samo domobranci. Po »velikem pogrebu« (ki bo seveda trajal več let) bodo takšne zgodovinske manipulacije toliko bolj očitne. In nekega dne se tudi radikalnim protikomunistom ne bodo več »splačale«. Zdaj še nekako gre – toda v ustaške uniforme oblečeni »pogrebci« na slovesnosti pred Barbarinim rovom v Hudi jami in transparent na vencu Nove slovenske zaveze »Slava junakom« presegajo pietetnost samega zaznamovanja začetka »velikega pogreba«. Ne le to: takšna dejanja izstopajo iz okvira sicer raz(s)porne resnice o dogajanju med vojno: ustaši so bili morilci, predvsem pravoslavnih Srbov, Judov in tudi slovenskih duhovnikov (v Jesenovcu), »junaki«, ki jih časti Nova slovenska zaveza, pa so se z roko v roki z orožjem bojevali zoper partizane v času, ko so se ti bojevali proti okupatorjem.

Zaradi zemljepisne lege Slovenije se je čez njo po vojni valila vojska približno milijon vojakov (okupatorske in kvizlinških enot) in večina po vojni pobitih je bila ubita na slovenskem ozemlju. Naši protikomunisti pa bi tudi to dejstvo najrajši pripisali slovenskim komunistom oziroma kar partizanom. Teh dejstev – sodelovanja z okupatorji – nobena interpretacija zgodovine ne bo mogla izničiti, ker bo še prej sama padla iz okvira (sicer razdvojene) resnice takratnega dogajanja.

Preživeli smo v trikotniku med romanskim, germanskim in (drugim) slovanskim življem, ustvarili lastni jezik, visoko kulturo, se prvi v Evropi uprli fašizmu in nacizmu, osvobodili lastno deželo, mirno končali enopartijski (komunistični) sistem in se vpisali med demokratične narode – ponosa pa nobenega! Zakaj ne? Zato, ker so za »fenig oblasti« nekateri še vedno pripravljeni manipulirati z zgodovino ali celo prodajati slovenske interese in ponos tujcem!

Sprava – strpno življenje drug ob drugem

Je pa res,da je to induciranje sovraštva vse teže prenašati. Nekateri pravijo, da je bilo v prejšnjem sistemu že vse rešeno in mirno in da sem spodaj podpisana kriva za sedanjo eskalacijo sovraštva, ker sem začela s spravo … Gre pač za »zanimivo« zamenjavo vzroka in posledic: če ne bi sama odprla teh vprašanj, bi jih kdo drug. Toda vprašam vas: ali je res bilo bolje prej, ko je (metaforično rečeno) polovica ljudi požirala solze navznoter, se počutila družbeno in osebno manj vredna …, kakor pa je danes, ko lahko spregovorijo, se rešujejo travm – pa četudi si nekateri dajejo duška in bruhajo sovraštvo?

Odgovor na to vprašanje je odgovor na vprašanje, ali smo in koliko smo pripravljeni in sposobni empatije, so-čutenja z drugim. Sprava je mogoča samo na sočutju do drugega in s tem na priznanju človeškosti in dostojanstva drugega – nobena sprava med ideologijami, med domobranci kot domobranci in partizani (komunisti) kot partizani (komunisti) ni potrebna in je sama nikoli nisem ne zahtevala ne razumela pod pojmom sprave. Sprava zadeva nas kot ljudi in kot državljane: da strpno živimo drug ob drugem in drug z drugim. Da nehamo s sektaštvom na ideološki podlagi, ampak nasprotno, da skupaj gradimo prihodnost.

Brez sočutja ni spoštovanja

Menim, da je skrajni čas, da se spravimo z zgodovino in mi živi med seboj! Mladi pravijo, da se jih vse to v zvezi s preteklostjo, revolucijo in protirevolucijo nič ne tiče. In imajo vsega zadosti! Razumem jih! Njihova ignoranca polpretekle zgodovine je njihov način samoobrambe pred navalom vsega tega sovraštva … Razumem jih, res, hkrati pa ugotavljam, da ima ta ignoranca tudi svoj negativni pomen: ni več sočutja do ljudi polpretekle zgodovine, ljudi, ki so trpeli tako na eni kot na drugi strani. Če ni sočutja, tudi spoštovanja ni. Živo občutim, da tudi pristnega, veselega, ponosnega domoljubja ni! Lahko bi bili ponosni na svojo zgodovino!

Preživeli smo v trikotniku med romanskim, germanskim in (drugim) slovanskim življem, ustvarili lastni jezik, visoko kulturo, se prvi v Evropi uprli fašizmu in nacizmu, osvobodili lastno deželo, mirno končali enopartijski (komunistični) sistem in se vpisali med demokratične narode – ponosa pa nobenega! Zakaj ne? Zato, ker so za »fenig oblasti« nekateri še vedno pripravljeni manipulirati z zgodovino ali celo prodajati slovenske interese in ponos tujcem! Na različne načine. 

30 let pozneje

Ampak menim, da je to začasno obdobje, da bo minilo. Imam dokaz za to, veste? Pred več kot tridesetimi leti sem zapisala idejo, da bi bilo treba grobišča po vojni pobitih zaznamovati, »če ne že to, da se te žrtve prekopljejo in dostojno pokopljejo, kakor je to primerno naši civilizaciji in kulturi.« In zdaj se to dogaja! Natančno sem že tedaj opredelila, zakaj pokop: »Ne zato, ker so bili domobranci, ampak ker so bili ljudje.« (esej Krivda in greh v Kocbekovem zborniku, Založba Obzorja Maribor, Maribor 1987, str. 61) Takrat je bila ta zahteva nekaj nezaslišanega; izključili so me iz ZK – danes pa je ta zgodovinski dogodek tu! Trideset let je v življenju posameznika dolga doba, toda zgodovina ne šteje časa. In naša zgodovina je prihodnost.