Ne vemo zagotovo, očitno pa velik del krivde nosijo elektronske igračke, s katerimi se dandanes mladi odrasli očitno raje ukvarjajo kot z živimi ljudmi. In torej morda ni povsem zgrešena zlovešča napoved, da bomo do leta 2050 več seksali z roboti kot med sabo.
O tem, kdo natanko so milenijci, se definicije še niso povsem zedinile, v grobem pa se strinjajo, da naj bi bili to ljudje, rojeni v letih 1980–2000, torej mladi od poznih najstniških pa tja do 35 let. Njihovi starši in stari starši so še seksali kot Duracellovi zajčki, milenijci pa očitno raje gledajo v svoje računalnike in se igrajo s pametnimi telefoni.
Eden od razlogov je lahko tudi povišana uporaba antidepresivov, ki zmanjšujejo željo po seksu.
Za vnuke nam slabo kaže
Vendar je to zapletena problematika, razlogi za to, da milenijcev ne vleče med rjuhe z drugimi toplokrvnimi bitji, so številni in kompleksni, nikakor se ne da vse krivde prevaliti samo na elektronske igračke. Da se morda bojijo čustev, plaho ugibajo antropologi, saj je to ambiciozna generacija, ki ima rada nadzor nad vsem, zato se nočejo zapletati v odnose z drugimi ljudmi, ker jim tam stvari lahko hitro uidejo iz rok. Eden od razlogov je lahko tudi povišana uporaba antidepresivov, ki zmanjšujejo željo po seksu – v ZDA se je njihova uporaba v letih od 1999 do 2012 podvojila. Deloma so morda krive tudi gospodarske razmere, mladi danes dalj časa ostajajo pri starših, kar otežuje brezskrbno prepletanje udov.
Ko so vprašali milenijce, zakaj niso več toliko goli v sedlu, jih je mnogo reklo, da imajo veliko drugih načinov zabave. Pred kratkim objavljena raziskava kaže, da se današnji najstniki kar devet ur na dan zabavajo z različnimi elektronskimi mediji, da torej z medijsko tehnologijo preživijo več časa kot s katero koli drugo stvarjo v življenju, posvetijo ji celo več časa kot spanju. Na Japonskem, v deželi, kjer že nekaj let prodajo več plenic za odrasle kot tistih za dojenčke, je pojav mladih, ki se jim ne ljubi seksati, še posebno pereč. Zanj so že našli tudi ime: »sindrom celibata« mu pravijo.
Milenijci so po svoji seksualni aktivnosti – ali še bolje seksualni neaktivnosti – še najbolj podobni generaciji, rojeni v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.
Vse to je verjetno pripomoglo k temu, da imajo milenijci v povprečju manj seksualnih partnerjev kot generacije pred njimi, pa k temu, da kar petnajst odstotkov starih od 20 do 24 let poroča, da od polnoletnosti, torej od svojega osemnajstega leta, sploh niso seksali. Na začetku devetdesetih je bilo takih samo šest odstotkov. Odstotek spolno aktivnih srednješolcev je s 54 odstotkov, namerjenih leta 1991, do lani padel na 41 odstotkov. Milenijci, so ugotovili, so po svoji seksualni aktivnosti – ali še bolje seksualni neaktivnosti – še najbolj podobni generaciji, rojeni v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.
Nam torej res ostane samo še seks z roboti?
Moški, ogrožena vrsta
Leta 2014 so imeli na portugalskem otoku Madeira prvi mednarodni kongres o ljubezni in seksu z roboti, drugi je bil lani napovedan v Maleziji, pa so ga gostitelji tik pred zdajci prepovedali, češ da je pri njih seks z roboti prepovedan. In bo tako drugi kongres o tej vroči temi decembra letos v Londonu, kjer so druženju ljudi in robotov očitno bolj naklonjeni. Morda bomo takrat končno izvedeli, kdaj natanko se nam obeta prvi pravi seksualni robot ali seksbot, kot se temu reče. Takale je trenutno situacija pri seksbotih: ne obstajajo. Ne še. Ker pa nikoli ni prezgodaj začeti, je že v polnem teku kampanja proti seksualnim robotom, ki jo vodi dr. Kathleen Richardson, strokovnjakinja za etiko robotike na univerzi v britanskem Leicestru. Da seksboti družbi ne bodo prinesli nič dobrega, je prepričana dr. Richardsonova, in da vsekakor ne bodo nadomestili in izrinili človeške prostitucije, kot napovedujejo nekateri.
Seveda bi danes večina ljudi rekla, med rjuhe z robotom pa že ne!, ampak ti predsodki bodo s časom izzveneli, so prepričani futurologi.
A vsaj enako glasni so glasovi, ki menijo, da medčloveški stiki niso nujno edini vir sreče (ali v prevodu: le zakaj te s seksom in šepetanjem na blazini ne bi mogel osrečiti robot?). Samo poglejte, koliko preprosteje bo vse skupaj, pravijo: nobenih prepirov, nobenih očitkov, nič se ne bo treba sekirati zaradi povešenih prsi ali velikega trebuha. Robotom je vseeno.
Robote, ki posesajo stanovanje, že imamo, le kaj je narobe s tem, da nam razvoj v prihodnjih letih prinese robote, s katerimi bo potem, ko bodo posesali stanovanje, skuhali večerjo in pomili posodo, mogoče skočiti še v posteljo? Seveda bi danes večina ljudi rekla, med rjuhe z robotom pa že ne!, ampak ti predsodki bodo s časom izzveneli, so prepričani futurologi, tako kot so se unesli (čeprav ne tudi povsem izginili) predsodki o rasno mešanih zakonih ali o istospolnih zvezah, ki so se še pred desetletji zdeli nemogoči.
Futurolog Ian Pearson napoveduje, da bo do leta 2025 seks s humanoidnimi roboti nekaj povsem normalnega, do leta 2030 bo virtualni seks tako pogost, kot je danes brskanje po pornografskih straneh, tja do leta 2050 pa naj bi z roboti prepletali ude pogosteje kot z ljudmi. Predsodki? Čas bo opravil z njimi, je prepričan Pearson: »Ko bodo roboti na videz in na dotik bolj podobni ljudem, se bo splošno mnenje spremenilo. Sprva bo še veliko ljudi imelo zadržke do seksa z roboti, a ko se jih bodo privadili, ko bodo roboti začeli postajati prijatelji in bodo nastale močne čustvene vezi, bodo ti pomisleki izginili.«
Telekaj?
Seveda pa na elektronsko podkrepljeno spolnost ni treba čakati do leta 2050, teledildonika je že tu. In ima, kot ste izvolili opaziti, že tudi jezikolomno ime, ki so ga skovali že leta 1975, že zdavnaj pred obstojem tehnologije. Teledildonika (ali tudi kiberdildonika) je tehnologija za seks (ali hkratno masturbacijo) na daljavo. Z živim partnerjem, ne z robotom, le da je partner fizično daleč, na drugem koncu mesta ali celo na drugem koncu sveta. K teledildoniki ohlapno prištevajo tudi seks z roboti, čeprav tam ni nobenega »tele« elementa. In če še niste dovolj zmedeni, je tu še »bluedildonics«, ki srečno skombinira seksualne igrače in brezžično povezavo. Teledildonika pa je, pravijo nekateri, zgolj ena postaja, vmesna faza v tehnološki in družbeni revoluciji, ki bo sčasoma privedla do tega, da bo umetna inteligenca »z magičnimi prstki« zadovoljevala vse naše potrebe.
S pomočjo seksualnih igrač (in teledildonike) lahko čutite partnerjev dotik, tudi kadar sta fizično daleč vsaksebi.
S pomočjo seksualnih igrač (in teledildonike) lahko čutite partnerjev dotik, tudi kadar sta fizično daleč vsaksebi. Obleka s številnimi senzorji, v katero je bilo treba zlesti za kibernetični seks v devetdesetih, je že davna preteklost, sedanjost teledildonike so najrazličnejše verzije parov »njegove« in »njene« naprave, ki sta povezani s spletom, in potem – teoretično – ona preko svoje napravice začuti, kaj on s svojo napravo počne na drugem koncu sveta. Tako nekako: če ona poboža svojo napravico, on začuti božanje. Nekatere napravice delujejo le v eno smer – on čuti njene gibe, ona pa njegovih ne – naprednejše pa se lahko dogovorijo za tri načine uporabe: njena naprava kontrolira njegovo, njegova kontrolira njeno ali pa se napravi sinhronizirata in komunicirata.
Ali pa ideja za predigro: ona ima v čipkastih hlačkah s posebnim žepkom (ki spadajo h kompletu) zelo tanek vibrator, ki ga upravlja on s svojim telefonom. In potem gresta denimo na slovesno večerjo. Ali v gledališče …
Moja punca ima najboljšo frekvenco:
Zagovorniki človeško-robotskega zbliževanja verjamejo, da bo prineslo zmanjšano tveganje spolno prenosljivih bolezni in več varnosti prostitutkam.
svoj teledildonični lonček so pristavili tudi izdelovalci seksualnih lutk, za katere neutrudno iščejo nove materiale, ki so na dotik čim bolj podobni človeški koži, da so lutke tople na dotik in se na določenih mestih – na čisto določenih mestih – še posebej segrejejo. Izdelovalec erotičnih lutk RealDoll razvija seksbote, ki bodo morda nekoč na voljo celo v robotskih bordelih. Že prihodnje leto naj bi bile na voljo glave Realbotix (za samo 10.000 dolarjev), lahko jih privijete na telo lutke RealDoll, ki jo že imate, in že dobite lutko, ki uboga ukaze in se zna pogovarjati.
Preden se pridružite dr. Richardsonovi in njeni kampanji proti seksajočim robotom, postojte – zagovorniki človeško-robotskega zbliževanja verjamejo, da bo prineslo zmanjšano tveganje spolno prenosljivih bolezni in več varnosti prostitutkam. In če se bodo pedofili izživljali z roboti, bodo otroke pustili pri miru. Menda.
Poleg tega naj bi bili, obetajo, seksboti boljši ljubimci od človeških, saj ne bodo znali le vsega tistega, kar znajo ljudje, in še več, tehnologija je (spet za zdaj zgolj teoretično) sposobna ponuditi več zadovoljstva kot prava stvar. Profesor Bryant Paul, ki predava o seksu, medijih in novih tehnologijah in ima dober vpogled v to, kaj nam pripravljajo v raziskovalnih laboratorijih, pravi: »Zdaj iščejo frekvence za optimalen spolni odziv. O teh frekvencah ne smem govoriti, vendar da, obstajajo frekvence, ki so bolj prijetne kot druge.«
David Levy, ki je leta 2008 izdal (precej razvpito) knjigo Ljubezen, seks in roboti: Evolucija človeško-robotskega odnosa (Love and Sex and Robots: The Evolution of Human-Robot Relationships), celo napoveduje, da bodo nekoč legalizirane poroke med ljudmi in roboti. Da bodo roboti sposobni empatije, pravi, zato jih ne bo težko vzljubiti. Po robotskih partnerjih morda res ne bodo posegli vsi, zelo pa bodo prišli prav »ljudem, ki imajo v življenju praznino, ker nimajo koga ljubiti in nikogar, ki bi jih ljubil. Svet bo veliko lepši, ker bodo vsi tisti, ki so zdaj nesrečni, nenadoma nekoga imeli. Mislim, da bo to čudovita usluga človeštvu.«
