Vse skupaj je zakuhala škofjeloška komisija za evidentiranje in urejanje prikritih grobišč. Zaradi njenega zapisnika publicist Roman Leljak Jožeta Dežmana obtožuje, kam je odpeljal domobransko zlato.
Predsednika vladne komisije za povojna grobišča Jožeta Dežmana je publicist Roman Leljak obtožil za izginotje zlatnine, ki so jo pred desetimi leti našli v povojnem grobišču pri Škofji Loki.
Leljak je v prejšnji teden intervjuju za oddajo Sreda v sredo novinarju Borisu Cipotu izjavil, da so v morišču pri Škofji Loki odkopali nekaj sto ostankov žrtev in pri tem našli za približno en kilogram raznih zlatih prstanov, verižic itd.: »Zvečer je tja prišel dr. Jože Dežman in vso tisto zlato dal v svoj avto in odpeljal. Komisija, ki je opravljala izkop, je protestirala, kar je zapisano tudi v zapisniku. Ko sem Dežmana vprašal, kje je škatla zlata, je rekel, da jo je odnesel v muzej. Seveda sem vprašal v muzej, kjer pa mi je direktorica odgovorila, da tega ne ve, ker je bil takrat direktor Jože Dežman. Tako še zdaj ne vem, kjer je tisto zlato.«
Dežman: ni bilo zlata niti trupel
Predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jože Dežman je Leljakove obtožbe zanikal in zoper njega napoveduje tožbo zaradi lažnive obdolžitve: »Roman Leljak od mene odgovora ne more dobiti, ker me kaj takega nikoli ni niti vprašal, zlasti pa zato, ker kilograma zlata in stotine trupel v Škofji Loki nikoli niso izkopali. In nikoli nisem bil zvečer v Škofji Loki, da bi ta izmišljeni kilogram zlata prejel, kar seveda vedo vsi, ki so kakorkoli sodelovali pri izkopu žrtev na območju Škofje Loke.«
Toda Leljakove navedbe je potrdil takratni predsednik škofjeloške komisije za prikrita grobišča Janez Pintar, danes član Leljakovega društva Huda jama. Kot pravi, so v grobišču Lovrenška grapa v Poljanski dolini oktobra 2006 našli trupla 25 domobrancev in sedmih nemških vojakov, ki so imeli ob sebi obleko in predmete: »Mnogi od njih so bili poročeni, nekateri pa so imeli tudi zlate zobe. Ob izkopavanju smo bili člani škofjeloške komisije popolnoma izločeni iz dogajanja. Večinoma se člani komisije niti niso udeležili samega izkopa, pač pa sva bila prisotna Tone Peršin in jaz. Izkopavalo se je dokaj natančno, kajti domnevni svojci so prihajali in bili so prisotni, ker sem jih tudi vabil. Vse artifakte pa je zbiral Dežman in jih dnevno ob zaključku del odvažal.«
Drobnič ga je gostil, zlato medtem izginilo
Lovrenška grapa:
Grobišči sta bili med seboj oddaljeni 20 metrov. Ležali sta na južni, levi strani potoka Zaplotnica, med potokom in kolovozno potjo.
Tudi iz zapisnika, ki ga je Pintarjeva komisija oktobra 2006 poslala občini Škofja Loka, je razvidno, da so ob truplih nemških vojakov našli nemške kovance, denarnico, zlate prstane, pri domobrancih pa verižice, denar, gumbe, sponke. Iz zapisnika je tudi razvidno, da je prišlo med občinsko in državno komisijo do sporov, zaradi česar je občinska komisija odstopila. Najbolj nezadovoljni so bili s predsednikom komisije Jožetom Dežmanom, kriminalistom Pavlom Jamnikom in forenzičarko dr. Katjo Drobnič, hčerko Antona Drobniča, takratnega predsednika društva Nova Slovenska zaveza in nekdanjega generalnega državnega tožilca.
V dodatnem poročilu, ki ga je Pintar poslal občini, sopodpisal ga je član komisije Anton Peršin, opisuje, kako se je drugi dan izkopavanja srečal z Antonom Drobničem, da bi mu pomagal pri tem, da bi bili najdeni predmeti iz grobišča pravilno evidentirani, fotografirani in shranjeni: »Ker sem moral biti z njim na kosilu, so bili v tem času iz grobišča vsi najdeni predmeti odnešeni – ne evidentirani in ne fotografirani.« Podobno se je zgodilo naslednji dan: »Sam na izkop nisem imel pripomb, le najdeni predmeti, ki pa jih je bilo zelo veliko: nakit, gumbi, zaponke hlačnih pasov itd. so se odlagali v plastični zabojček, ob koncu izkopavanja pa je zabojček odnesel g. Jože Dežman. Tudi tokrat predmeti niso bili popisani ali fotografirani in prisotni Katji Drobnič sem rekel, da se mi to ne zdi dobro in je to v nasprotju z našim predhodnim dogovorom, da bodo te predmete dobili identificirani svojci žrtev.«
Dežman je na naše vprašanje odgovoril, da je skladno s sklepom vladne komisije vse predmete odnesel v Muzej novejše zgodovine Slovenije, kjer so še danes: »Vse smo ustrezno popisali in fotografirali, ob tem pa je bila vseskozi navzoča tudi kriminalistična policija. Zlatnine je bilo zelo malo, vsekakor pa manj kot kilogram.« Ob tem je predložil tudi poročilo arheologa Draška Josipoviča ob izkopu prikritega grobišča v Lovrenški grapi, iz katerega je prav tako razvidno, da so ob truplih našli bolj malo zlatnine: bronasti križ, dva aluminijasta križa, dva zoba iz belega zlata, dva aluminijasta prstana, dve stekleni jagodi rožnega venca (pri eni samo ostanek), dva nemška kovanca, več gumbov in drugi osebni predmeti.
Tudi muzejska svetovalka Monika Kokalj Kočevar, na katero se sklicuje Leljak, nam je potrdila, da predmete iz obeh grobišč v Lovrenški grapi hranijo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Gre za dva grobišča, za vsako posebej hranijo najdene predmete, skupaj pa jih je 153. Sicer v muzeju hranijo več kot 3000 predmetov iz 34 različnih grobišč. Vse te predmete si lahko tudi osebno ogledamo, večkrat so jih posodili za razstave po Sloveniji ali v Bruslju.
