Načrt je predvidel vdor iz Kočevja in Novega mesta. Vdor iz Kočevja se je za kratek čas posrečil, tisti iz Novega mesta pa ne. Iz Kočevja so z Nemci (14. policijski polk SS) prodirali v Belo krajino tudi 1., 2. in 4. domobranski bataljon. Naključje je hotelo, da je srednja kolona (1. in 4. domobranski bataljon) 14. 11. zgodaj zjutraj namesto na Mavrlen zašla na Miklarje, kjer je bil že 2. domobranski bataljon. Zgodil se je zelo hud spopad, v katerem so imeli Nemci in domobranci velike izgube. Skupina je nato z delom svojih sil sicer prodrla do Črnomlja, a se je morala zaradi partizanskega pritiska za hrbtom kmalu vrniti; zaradi nereda se je na povratku spopadla z lastnimi zasedami, 15. 11. pa s partizanskimi enotami in se je s hudimi izgubami prebila v Kočevje.
Kolona iz Novega mesta je 14. 11. udarila skoraj do Semiča, morala pa se je umakniti do Pribišja, od koder se je 15. 11. le s težavo prebila v Novo mesto.
Po akciji so valili Nemci krivdo na domobrance, ti pa na Nemce. Nemci so trdili, da so odpovedali zlasti domobranski oficirji, ki so nemška povelja večinoma narobe razumeli in jih zato tudi napak izvajali. Domobranci pa so obdolžili nemške oficirje nesposobnosti. Po svoje so imeli domobranci prav, saj se je skoraj cela skupina, ki se je vračala iz Bele krajine, pri Koprivniku spopadla z lastno zasedo, pri kateri je bil komandant vseh operacij polkovnik Nickel.
