Trnovski solatar Andrej

Koliko tehta jutranja rosa?

Urška Krišelj Grubar/Zarja
23. 10. 2016, 15.20
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Andrej Peršin je po stari mami Frančiški, ki je na tržnici začela prodajati že leta 1921, in očetu Mihaelu nasledil družinsko izročilo in je danes ostal edini trnovski solatar, ki svoj pridelek na tržnico še dostavlja s cizo. Tako postaja ena od atraktivnih znamenitosti Ljubljane, zabeležena na filmu in v turističnem vodniku.

Mateja J. Potočnik
Za pridelavo semena je glavna Andrejeva mama Marija.

Sredi Ljubljane, na prestižni lokaciji ob Ljubljanici, so družini Peršin leta 1980 hoteli vzeti dobrih 6000 kvadratnih metrov vrta, ki ga je leta 1882 kupil Andrejev praded Jakob Peršin. A jim ga na srečo niso. Štirje majhni otroci pa oče in mati, ki nista bila v službi, vse to je pomagalo, da je vrt ostal v lasti Peršinov in ga niso pozidali z betonom. Tako tedaj kot tudi zdaj je ta čarobni vrt glavni vir dohodka, pri katerem ima že leta dolgo glavno vlogo trnovska ledenka. In tako bo tudi ostalo, pravi Andrej. Kaj bi menjal konja, ki zmaguje, pribije, pa čeprav mu marsikdo namigne, ali namerava v prihodnje ponudbo kaj popestriti.

Andrej, letnik 1968

Mateja J. Potočnik
Trnovčan v najboljših letih vsak dan s cizo (lesen voziček na dveh kolesih) vozi sezonsko zelenjavo s svojega vrta na ljubljansko tržnico.

Trnovčan v najboljših letih vsak dan s cizo (lesen voziček na dveh kolesih) vozi sezonsko zelenjavo s svojega vrta na ljubljansko tržnico. S svojim početjem in lokacijo vrta je za ta poblazneli čas prava ljubljanska privlačnost. Andrej, ki se je rodil v dokaj številni družini, si sploh ni predstavljal, da si bo služil kruh s pridelovanjem in prodajanjem sezonske zelenjave. Postal je kinooperater, a je v drugi polovici dvajsetih začutil, da ga delo v zaprtem prostoru utesnjuje. Prišel je trenutek, kot vedno pride ob pravem času, pravi Andrej, da se je vse skupaj tako zasukalo in so doma na vrtu potrebovali pomoč. Pisalo se je leto 1995, ko se je Andrej odločil, da dobro plačano službo zamenja za nekaj veliko bolj tveganega: za pridelovanje sezonske zelenjave sredi Ljubljane. Pravi, da so ga tedaj številni čudno gledali. »So mi rekli, da bi lahko iz sebe kaj več naredil! Takrat si niti jaz še nisem najbolj verjel, da sem se prav odločil, ampak sčasoma se je miselnost začela spreminjati. Sploh okoli leta 2007, 2008, ko so ljudje začeli izgubljati službe ... Takrat sem tudi sam začutil, da je brez zveze, da iščem kaj boljšega, saj nekaj boljšega že imam.« Zdaj je vse več takih, ki Andreju rečejo, da če bi sami imeli tako možnost, kot jo ima on, bi tudi oni z veseljem počeli kaj takega. Teče 14. leto, odkar je Andrej s svojo cizo in slavno solato v toplejši polovici leta skoraj vsak dan na ljubljanski tržnici.

Ajsarca je glavna uspešnica

Ajsarca, ta slavna trnovska solata, ima veliko odjemalcev. Nekaj strank je Andrej podedoval od svojih prednikov, pa tudi od drugih solatarjev, ki so prenehali prodajati solato na tržnici. Ajsarca ostaja nekaj posebnega in je že več kot 150 let zelenjava, po kateri je največ povpraševanja. Seme zanjo pri Peršinovih sami pridelajo. No, tu je glavna mama Marija, pove Andrejeva žena Mateja in mamica njunega 6-letnega Jakoba, ki že tri leta vse več časa preživlja na vrtu. »Pustimo, da gre solata v cvet in se posuši, potem pod njo damo plahto, potolčemo po solati, presejemo in dobimo seme.« Prvo setev opravijo že januarja v toplih gredah, ki so obrnjene proti jugu. Seme pokrijejo z okenskimi okvirji. Ko zraste v sadike, jih presadijo najprej pod plastične tunele v vrt, nato pa na grede na prosto, kjer zrastejo v okusno solato, po katero Ljubljančani tako radi hodijo. Solato vedno režejo zjutraj, da je sveža in še mokra. Sem ter tja kakšnega kupca mokrota zmoti, pa mu potem Andrej v šali reče, da je mokra zato, da je boljša vaga. »Se najdejo taki, ki se pridejo na tržnico razelektrit. Sploh nimajo namena kupovati, ampak bi se radi kregali. Tem rečem, naj grejo po tržnici ali pa v supermarket poiskat manj mokro solato.«

Mateja J. Potočnik
Na prestižni lokaciji ob Ljubljanici, so družini Peršin leta 1980 hoteli vzeti dobrih 6000 kvadratnih metrov vrta.

Slavna rumena ciza

Ajserci na rumeni cizi delajo družbo še druga sezonska zelenjava in sadike. Med paradižniki so pelati, volovsko srce, jabučar, med drugo zelenjavo zelena koleraba, brokoli, cvetača, zelje, glavnati ohrovt. Potem so tu še por, drobnjak, peteršilj, blitva, redkvice, korenje, argentinske bučke, pa še sadike. Ciza je kopija tiste od stare mame, vendar ima ta gumijasta in ne več lesenih koles. Parkirana je vsak dan pred pokrito ljubljansko tržnico. Iz Rakove jelše, nam pove Andrej, pripeljeta svojo cizo in zelenjavo na avtomobilski prikolici še dva solatarja, Andrej pa edini prihaja peš.

Vrnimo se še malo k Andrejevim strankam. Večina jih pozna Peršinovo zelenjavo in zgodovino in ti se razveselijo, da lahko rečejo besedo ali dve z Andrejem. Se pa najde kdo, ki ne ve natančno, po kaj je prišel, in potem kos zelenjave obrača v rokah, vpraša za ceno in ugotovi, da je v kakšnem Lidlu ceneje ... In so taki – teh je večina – ki so Andreja in njegove podprli z nakupom tudi tedaj, ko je bila solata obtolčena od toče. Delo s strankami, posebno s tistimi, ki se radi zapletejo v konflikt, je sprva Andreju šlo do živega, zdaj jih že na daleč prepozna. Vsak dan v šestih urah dela s strankami se človek marsičesa nauči o človeški naravi, pravi Andrej, ki je tisto, kar številni še mrzlično iščejo, namreč smisel in tudi vir preživetja, našel na domačem vrtu. In res, zakaj bi iskal nekaj boljšega, če pa tisto boljše že ima!