Novice Svet24

Ko smo se pred kratkim srečali v Eko-Art centru EIA (o katerem smo pisali) v hrvaški Istri, nam je tako navdušeno pripovedovala o skrivnostnem Boču, gori, ki ji pravijo tudi štajerski Triglav, da smo jo prosili, naj nam razkaže njegove najbolj posebne kotičke. Votline, jame, številni izviri, starodavna drevesa, samostan z jezerom na sredini v Studenicah, krokarji, kačji pastirji in druge živali so le nekateri od številnih obrazov gore, ki dokazujejo, da miti in legende tam še vedno živijo!

Skoraj tisoč metrov visoki Boč, ki se kot podaljšek Karavank navidezno spušča proti nekdanjemu Panonskemu morju, je Jožico Amadeo privlačil že, ko ga je kot deklica opazovala skozi okno svoje sobe v Slovenskih Konjicah. Pri starih starših, ki so živeli na Sladki Gori pod Bočem, pa je še bolj čutila njegovo mogočnost. »V meni je prebujal občutek varnosti, hkrati pa so me privlačile njegove skrivnosti. Zelo živo se spominjam trenutka, ko sem Boč prvič ugledala s severne strani, zdelo se mi je, da se kot zmaj vleče nad Dravinjsko dolino,« je pripovedovala, ko smo se približevali vznožju gore.

Življenje jo je pozneje sicer pripeljalo v povsem drug konec Slovenije, a je pred petimi, šestimi leti spet začela sanjati o gori svojega otroštva. Najrazličnejše zgodbe o njej, številni miti in legende so jo začeli tako privlačiti, da je s prijateljico Darinko Lorger, ki je tudi začutila željo spoznati Boč, tega začela obiskovati in raziskovati. »Skupaj sva odkrivali njegove skrivnostne obraze. V objemu čudovite narave se tukaj namreč odpravimo v neki drugi čas in prostor, umaknemo se vase in se napolnimo z energijo. Ta gora lahko ljudem ogromno da,« je prepričana, zato je začutila potrebo, da jo ljudem predstavi. Tako so nastala predavanja Boč in njegova (po)moč, ki jih je pripravila v različnih slovenskih mestih. »O Boču so posneli tudi oddajo,« pravi, sama pripravlja besedilo za knjigo Obrazi Boča z odličnimi fotografijami priznanega fotografa Marka Modica. Zelo pa si želi, da bi zaživela še potujoča razstava fotografij Marka Modica.

Očarljive Studenice

O Boču bi lahko Jožica Amadea govorila ure in ure, toliko najrazličnejših stvari je že odkrila o gori, ki, kot pravi, človeku, ki se zadržuje v zavetju njenih posebnih kotičkov, pomaga prepoznati njegov naravni potencial, življenjske sile in aktivirati njegovo življenjsko poslanstvo. Najprej smo obiskali Studenice, od koder sicer vodi najkrajša pot do Boča. Ne morem reči, ali je bilo zato, ker smo to točko prvo obiskali, ali zato, ker si na gori in okoli nje lahko vsak poišče svoj kotiček, ki mu najbolj ustreza, ampak mene so Studenice najbolj očarale! Le redko srečaš del narave, kjer vsak kotiček kar kipi od življenja. Tukaj je Zofija Rogaška, hči plemenitaša iz Rogatca, dobesedno v naročju Boča zgradila dominikanski nunski samostan (okoli leta 1237), ki je najprej deloval kot nekakšna bolnišnica. »Zofija naj bi namreč zelo rada pomagala ljudem. Po pričevanjih je v bližini celo kupila nekaj kmetij, na katerih so skrbeli za otroke brez staršev.«

Pred samostanom stoji mogočna lipa, ob njej pa skala, iz katere teče živa voda. Ta je speljana iz izvira, ki kot jezerce leži med dvema lipama na dvorišču samostana. »Po legendi naj bi bilo sredi gore jezero, od koder priteka živa voda v jezerce pri samostanu. Ker je tukaj kraški svet, bi bila sredi gore prav lahko kakšna votlina z jezercem,« razmišlja Amadea. Na dvorišču in okoli samostana je kar nekaj točk, ki človeka ne pustijo ravnodušnega.

Andrej Križ

Posebno čarobno je v gozdu nekaj deset metrov za samostanom, kjer je stičišče treh studencev, za dvema se skrivajo votlinice. Eden od studencev se imenuje izvir toplega potoka, saj je za nekaj stopinj toplejši od drugih dveh in ima konstantno temperaturo. »Legenda pravi, da je nekoč neka mati prala perilo v mrzli vodi, pa se je sinu tako zasmilila, da je prosil vile za pomoč. Na njegovo srčno željo je tako nastal topel potok.«

Medtem ko je eno votlinico zasulo, smo v drugo še lahko vstopili, čeprav se tudi ta že zasipa. Notri pa kot da se je čas ustavil. Tukaj si človek prav lahko predstavlja navzočnost vilinskih bitij, o katerih med starimi prebivalci še vedno krožijo zgodbe. Povsem drugače je tukaj ob močnem deževju, pravi Jožica Amadea, ko iz studencev voda kar buči in se ob vznožju steka v jezerce. Takrat se je namreč precej teže dokopati do votlinice, saj po pobočju pred njo teče voda, a je razgled menda nepozaben. Nekaj posebnega pa je pozimi, ko vsa voda razen v toplem potoku zamrzne!

Jama zmaja in Parsifala

Pozneje se nam je na poti pridružila Amadejina prijateljica Darinka, ki nas je razveselila z odlično malico. Skupaj smo se odpravili proti najdaljši štajerski jami Belojači, v kateri so do zdaj odkrili več kot 600 metrov rovov, vendar še vedno ni povsem raziskana. Med domačini kroži legenda, da se rovi jame v notranjosti Boča razširijo v ogromno podzemno jezero, v katerem je nekoč živel zmaj.

Tudi iz te jame ob bolj deževnih dneh teče voda in se je vanjo veliko teže prebiti, kot se je bilo tokrat. Vhod vanjo z ene strani zastirajo dolge veje bršljana. Videti je, kot da bodo čez desetletja kot velika zelena zavesa prekrile vhod v jamo. »Mene so presenetili velikost same dvorane ob vhodu, zvoki netopirjev in prijeten hlad. Jama daje občutek sprejetosti, kot da si v nekakšni zibelki,« je povedala Amadea in dodala, da v tej dvorani, ki jo krasijo kapniki in čudovite sigaste prevleke, občasno prirejajo tudi koncerte. »Verjetno mora biti čarobno, ko ob baklah v njej zazveni glasba.«

Jama naj bi bila močno povezana z mitom o Parsifalu, ki ga na Boču raziskuje violinist in kulturni ambasador Slovenije Miha Pogačnik. Vitez Parsifal naj bi namreč imel moč pomagati bolnemu kralju, a ga iz vljudnosti ni vprašal, kaj je z njim narobe – ni postavil vprašanja, ki bi ga moral. Tako se je njegova življenjska pot napolnila s številnimi izzivi. Ker se je utrujen od tega bremena želel očistiti posledic te napake, naj bi se zatekel v Belojačo. To naj bi bila le ena od povezav mita o Parsifalu z Bočem in njegovo širšo okolico.

Andrej Križ

Arturjeva skala za prihodnji obisk

Andrej Križ

Na južnem pobočju Boča smo obiskali skalo, ki sta jo Amadea in Darinka poimenovali svečeniki. Beli obrazi na skali spominjajo na svečenika in ljudi, ki klečijo pred njim. Občutita jo kot točko moči, volje in namere, pravita. V bližini so še skrivnostne Formile, kjer sta vidni dve veliki vrtači. »Pravijo, da je bila tu nekdaj vas, ki jo je 'požrlo, ko se je odprla zemlja'.« To naj bi se zgodilo na veliki ponedeljek, ker prebivalci niso spoštovali praznika. »Nekaj tednov pozneje naj bi po velikem dežju voda potoka v Studenice naplavila vprege volov, ki jih je požrla zemlja.«

Mesta, ki se jima zdijo pomembna, sta našli tako, da sta sledili raznim znakom. Tako sta odkrili tudi starodavni keltski obredni krog iz črnih gabrov z jaso na sredini. »Črne gabre so Kelti uporabljali za rituale,« razloži Amadea. Skriti kotički se jima sestavljajo kot sestavljanka. Vsakič najdeta kakšno novo, zanimivo mesto. Mi smo jih obiskali le nekaj, izpustili smo celo Amadejino najljubšo – Arturjevo skalo. »Ta točka me navdihuje in podpira. Arturjeva skala se imenuje, ker zelo spominja na skalo, iz katere je Artur potegnil svoj čudežni meč excalibur. Njena energija pa nagovarja posameznika, da si upa »potegniti svoj Arturjev meč in stopiti na pot svojega življenjskega poslanstva, tudi če se ljudem okoli njega zdi to skoraj nemogoče.« Na točke, ki sta jih odkrili, pripeljeta svoje prijatelje in vsak si najde mesto, kjer se najbolj sprosti in umiri. »Sicer pa moč Boča doživiš tudi, ko opazuješ njegove strmine in ogromne razgibane vrhove, ki so danes vsaj delno zavarovani kot krajinski park Boč,« na koncu našega raziskovanja pove Amadea. Razlogov je torej več kot dovolj, da skrivnostno goro in njene skrite kotičke znova obiščemo!