Najin pogovor sva začeli s smehom in dobro voljo. Tako se je preprosto pogovarjati, pa četudi gre za občutljive zadeve, kot so pravice homoseksualcev, da bi se lahko poročali in posvojili otroke, pri čemer se sicer nisva strinjali, a mislim, da zato vseeno nimava slabega mnenja druga o drugi.
Bova začeli z nečim, česar prej nisem vedela o vas: pišete dramska besedila za ljudsko gledališče v Moravčah, kjer živite in imate kmetijo.
Po poklicu sem profesorica slovenščine in nemščine in že v osnovni šoli sem veliko nastopala, kot profesorica pa sem morala pripravljati različne proslave in sem že takrat pisala razne igre in skeče. Vodila sem tudi dramsko skupino v Moravčah, uprizorili smo nekaj iger in vedno je bilo težko najti ustrezno besedilo. In potem sem nekaj besedil napisala kar sama. V njih sem predstavljala tudi kulturno dediščino ali družbeno dogajanje v Moravčah in okolici. Sem priseljenka in morda zato vidim nekatere zanimivosti kraja, ki jih domačini ne opazijo več. Včasih so bili prav presenečeni, ko sem jim predstavila zgodbe iz preteklosti.
Kje pa ste jih našli, v literaturi?
V literaturi in v pripovedih starejših prebivalcev. Napisala sem besedilo Mlin na Rači, ker mi je moževa teta pripovedovala, kako je hodila na Račo prat perilo, kako jim je voda iz košev tekla po hrbtu, ko so se perice z opranim perilom vračale domov. Ko so starejši videli predstavo, so mi rekli: »Pa ravno tako je bilo!« (smeh)
Med napisanimi besedili sem našla naslov Sedma (no)sila. Govori o novinarjih?
Dogaja se na občini, kjer želi župan proti volji ljudi izvesti sporen projekt, govori o tem, kako deluje lokalna oblast in kako mediji manipulirajo z ljudmi in jih vodijo v smer, v katero hočejo. Zgodilo se mi je, da so se mi igralci na prvi vaji uprli, češ da je v tem besedilu preveč podobnosti, pri katerih bi lahko prepoznali določene osebe.
Na moravški občini?
Ja. (smeh) Potem sem morala nekatere stvari spremeniti. A ko smo gostovali v drugih krajih, so mi povsod rekli, da je pri njih ravno tako. (smeh) To je bila politična satira.
Politični tekmeci lahko imamo človeške odnose:
»Trudim se, da nikogar ne žalim, z vsakim se pogovarjam prijazno in dostojno. Ravno včeraj smo bili na Radgonskem sejmu. Minister Židan nas je povabil na kavo, tam je bil tudi predsednik države Pahor, slikali smo se, se smejali in šalili. Pa je neki možakar rekel: "A tako, na televiziji se prepirate, tukaj pa ste vsi prijatelji?" Nekateri mislijo, da če smo politični tekmeci, ideološki nasprotniki, se ne smemo družiti, pogovarjati in imeti normalnih človeških odnosov. Jaz želim imeti z vsakim normalen, človeški odnos, četudi ima drugačno mnenje. Nikoli se nisem bala povedati, da sem verna. Tega nikomur ne vsiljujem, a tega me ni niti strah niti sram povedati.«
Na čelu stranke ste od leta 2008. Kako vam uspeva?
Zato, ker so mi ljudje to funkcijo zaupali, sama se nisem želela postavljati na vrhove. A če so mi zaupali, se trudim to početi odgovorno in po najboljših močeh. Z vrsto pomočnikov, človek ne more biti uspešen sam, ampak mora imeti dobro ekipo. Podporo pa imam tudi doma.
Kakšna je bila pot od Slovenskih goric, kjer ste preživljali otroštvo, do Moravč?
Leta 1978 sem šla študirat v Ljubljano, na Filozofsko fakulteto, in v Ljubljani sem spoznala moža, v mladinski veroučni skupini v Dravljah.
Tam sta se zagledala?
Poznala sva se štiri leta, preden sva leta 1983 postala fant in dekle. Potem sem šla za dve leti še v Mursko Soboto, kjer sem imela službo, on pa je končal študij in odšel še v vojsko. Eno leto sem bila v Višnji Gori, ko je prišel iz vojske, sva se poročila in sem se preselila v Moravče. Da sem bila bližje domu, sem zamenjala službo in nato 18 let poučevala na srednji šoli v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku, danes CIRIUSU.
Bili ste tudi županja Moravč.
Tako je, izvoljena sem bila leta 2001 na nadomestnih županskih volitvah, nato še 2002, do 2004 pa sem še kar enkrat na teden hodila učit v Kamnik, ker sem tam res delala z veseljem. Še zdaj me povabijo na novoletne zabave ali pa jih obiščem, imamo lepe odnose. Županovanje in poučevanje pa sem končala z izvolitvijo v Evropski parlament leta 2004.
V Višnji gori ste se ukvarjali s problematičnimi dekleti.
Tam je prej delala moja cimra iz študentskih časov, in ko je ona odšla, sem se prijavila, ker sem želela biti bliže Moravčam in ker so imeli na voljo tudi stanovanje. Bila je zelo zanimiva izkušnja. Srečala sem se s tragičnimi zgodbami, usodami mladih deklet, veliko težav je izhajalo iz njihovih razpadlih družin ali pa so zašle v slabo družbo. Iskale so sogovornika, zaupnika. Vodila sem literarni krožek in slišala veliko žalostnih zgodb. Sem pa dobila tudi ključe in svinčnik v glavo. Tam sem spoznala, kako pomembna je družina za razvoj otroka.
Ste dobili kakšne izkušnje za vzgojo lastnih otrok?
Dobila sem veliko tem za razmišljanje in seveda tudi izkušenj, še posebej za čas, ko pridejo otroci v puberteto. Po najboljših močeh sva z možem želela biti otrokom zgled in jih vzgajati tudi z delom za odgovorno življenje.
Imate dve hčeri in sina in ste že petkrat babica.
Prej kot v štirih letih sem dobila pet vnukov, ja. (smeh)
Lepo skrbite za podmladek slovenskega naroda.
Prej jaz, zdaj moji otroci.
Kako je biti mama in kako babica?
Z veseljem sem mama, sploh si nisem mogla predstavljati, da ne bi imela otrok. Hvala bogu, da sem lahko mama! Zelo sem vesela tudi vnukov in tega, da so si moji otroci lepo uredili življenje. Pomagam jim po svojih močeh, žal ne toliko, kot bi morda sicer, če ne bi imela tako zahtevne službe. Z veseljem kaj skuham, rada pomagam z varstvom, še posebej enega večkrat popazim, ker je zelo rad pri nas, najstarejši. (smeh) Imamo pa tudi enega domačega, ker je sin ostal doma na kmetiji, zato imamo prvega Novaka pri hiši. (nasmeh) Materinstvo te ozdravi tudi egoizma, ker te prisili, da se posvetiš drugemu in se ne ukvarjaš le s seboj. Ker pa imaš otroke rad, ti to ni tako težko. S tem, da sem mama, je moje življenje izpolnjeno in vedno mi je bila družina bolj pomembna kot moja kariera.
Kako pa ste »vozili« med kariero in vlogo mame, ko ste bili evropska poslanka v Bruslju?
Ko so bili otroci manjši in v njihovem šolskem obdobju, sem bila v učiteljskem poklicu, in to je najboljša služba, če imaš otroke, ker z njimi živiš šolsko leto in imaš malo več časa. Potem pa sta mi veliko pomagala tašča in tast, ki sta žal že oba pokojna. Ko sem šla v politiko, sem imela manj časa. Ko sem bila v Bruslju, je bila vedno doma tašča. Vedno je bilo skuhano, mož pa je poleg redne službe vodil še kmetijo. Moja začasna odsotnost je tudi bolj povezala očeta in otroke, tako da je bila dobra tudi za to. Ena od hčera je bila sicer z mano v Bruslju tri leta. Skoraj tri leta, preden sta se poročili moji hčeri, pa sem bila spet doma – in to je bilo zelo lepo obdobje, ko sem lahko več časa namenila družini.
Kakšno je stališče vaše stranke o novem družinskem zakoniku?
O zakonu, ki je bil predmet referenduma, je naše stališče znano: ves čas smo želeli, da se ta problematika uredi. NSi je bila prva, ki je pripravila prvi zakon – naš minister Janez Drobnič je pripravil zakon o partnerskih zvezah. Edino, čemur smo nasprotovali, pa so bile posvojitve in popolna izenačitev zakonske zveze moškega in ženske z istospolno zvezo. Mislimo, da otroci potrebujejo očeta in mamo in da je takšna zveza najboljše okolje za vzgojo otroka.
Vas bom vprašala takole: če bi bila vaš sin ali hči homoseksualna, ali bi jima privoščili, da bi imela otroke in da bi bili vi potem babica?
Jaz bi jima skušala stati ob strani po najboljših močeh, a s tem, da homoseksualni par posvoji otroka, mislim, da niso odpravljene vse težave. Seveda pa bi svojim otrokom privoščila najboljše. Gledati moramo, kaj je najboljše za otroka in njegovo življenje.
Se vam zdi, da homoseksualni par ne more dobro vzgajati otroka?
Vsak posameznik je lahko dober oče ali dobra mama, a vemo, da sta za otrokovo vzgojo zagotovo najboljša oče in mama. In da otroka ne moremo kupiti, si privoščiti, ga pridobiti. Ne gre za koristi odraslega človeka, ampak za dobro otroka. Ne želim biti nikomur razsodnik, ker že imamo takšne družine z otroki. Kot poslanka pa sprejemam zakone, ki uravnavajo naše življenje, zato podpiram tisto, za kar mislim, da je dobro in prav.
A otrok za posvojitev je že itak malo, tako da že heteroseksualni pari težko pridejo do njih.
Tu pa bi država morala več narediti za ozaveščanje ljudi in odpreti razpravo o tem.
Kaj pa zakonska zveza istospolnih? Tudi katoliška Irska je spremenila zakon in se lahko poročijo. Tu gre tudi za vprašanja dedovanja, nege zakonca, ki je bolan …
Moje pojmovanje zakonske zveze je, da je to zveza moškega in ženske. Zakaj bi kot zakonsko poimenovali zvezo, ki je drugačna? To naj bo partnerska zveza.
Z enakimi pravicami?
Mi smo nasprotovali samo posvojitvi otrok in popolni izenačitvi pravic. To smo želeli razlikovati. Žal mi je le, da se nismo o tem pogovarjali na bolj vključujoč in tolerantnejši način. To tematiko namreč nekateri lahko zlorabljajo v druge namene, kar ni prav.
Pri vas opažamo preobrazbo, z leti ste iz čiste temnolaske postali svetlolaska, začeli ste se tudi bolj elegantno oblačiti. Kaj je pripomoglo k temu?
Moja naravna barva las je temna. Ko so se pojavili sivi lasje, jih je bilo treba »pokriti«. Pred leti pa me je po naključju srečal frizer Trifoni, ki je v neki reviji komentiral mojo pričesko. Opravičil se mi je in povedal, da je bil to on. Ker je bila moja frizerka na porodniški, sem šla k njemu in posvetlil mi je lase in jih dal za ušesa, da mi je odkril obraz. Sprememba je bila očitno res velika, saj sem po televizijski oddaji Pogledi Slovenije dobila kup pohval. Sama sem bila najprej jezna, ker mi je Uroš Slak premalokrat dal besedo, naslednji dan pa so vsi govorili o moji novi pričeski. Nekajkrat sem se srečala tudi s stilistko, s katero sva odkrili, kakšni kroji mi pristajajo, in zdaj v tem smislu kupujem oblačila, moram pa pohvaliti svojo prodajalko Darjo, da mi zna odlično svetovati.
Političarke nismo manekenke ali napovedovalke, urejati se moramo same. A ugotovila sem, da preprosto moram na tako izpostavljeni funkciji več dati nase, kar pa seveda tudi kar nekaj stane. Pri moških nikoli ne kritizirajo oblačil. Zato je biti ženska političarka – težje. Moške politike uredijo njihove ženske. Jaz moram urediti sebe in še moža.
Njen recept za »botoks«:
»Včasih me kakšna kolegica vpraša, ali uporabljam botoks, pa se samo nasmejem in povem, da je moj botoks recept moje babice: zjutraj si umijem obraz z mrzlo vodo, zvečer pa s toplo. To je vse, kar uporabljam za lepoto, za napeto kožo.« (smeh)
Kako pa zmorete delati na kmetiji in imeti še tako zahtevno službo, poklic? Je vaš mož ves čas na kmetiji?
Imamo manjšo kmetijo, tudi moj mož je poleg tega še zaposlen. V isti hiši z nama živi še sin z družino, zato kmetijo obdelujemo skupaj. Gospodinjstvo in vrt sta moje delo, in to me tudi čedalje bolj sprošča. Ko bo konec počitnic, bom imela kar težave sedeti za računalnikom in na dolgih sejah. (smeh)
Ste si privoščili kaj počitnic ali ste bili kar doma?
Bila sva štiri dni na morju. Zame so počitnice tudi takrat, ko sem doma in naredim stvari, ki jih drugače ne morem. Pospravim, poskrbim za rože.
Kaj pa kuhate? Imate zelo lepo postavo.
O, hvala lepa! Kuham domače stvari, ker imamo samooskrbno kmetijo. Kuham zelenjavo, doma pridelamo tudi pšenico, meso, mleko, iz katerega delam skuto, doma pečemo kruh, piškote, štrudlje, pite.
To se ne sliši dietično.
Če bi si privoščila vse, kar mi srce poželi, bi imela večjo konfekcijsko številko. Hrana mora biti pestra, pri vsaki stvari pa je zmernost najboljša. Pomaga pa tudi fizično kmečko delo. (smeh)
Torej ne potrebujete fitnesa?
Ne, tam moraš plačati, da se lahko znojiš, doma pa je zastonj, pa še kaj pridelaš! (smeh)
