Novice Svet24

Kitajska se še kar razvija z neverjetno hitrostjo. Po nekaterih napovedih naj bi do leta 2020 na gospodarskem področju prehitela ZDA. Plače naraščajo celo do 35 odstotkov na leto, kupna moč prebivalcev se je v petih letih podvojila. Če je pred 35 leti milijarda prebivalcev imela približno 25.000 osebnih avtomobilov, jih imajo zdaj samo v Pekingu več kot sedem milijonov.

Kot pove naša sogovornica Metka Lokar, slovenistka in umetnostna zgodovinarka, ki v okviru lektorata Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik tri leta poučuje slovenščino na Fakulteti za evropske jezike in kulture na Pekinški univerzi za tuje študije, Kitajska razmišlja dolgoročno. »Oni načrtujejo za sto let vnaprej. Ker se zavedajo, kako pomembno je povezovanje s svetom, predvsem s srednjo in vzhodno Evropo, pa seveda z Afriko, so začeli vzpostavljati novo svilno pot 21. stoletja. Kitajski trgovci so se od nekdaj zavedali, da moraš za dobro trgovanje poznati običaje in znati jezik države, s katero trguješ.«

Kaj je vas odpeljalo tako daleč iz Slovenije?

Deset let sem delala na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik, kjer sem se predvsem ukvarjala z založniško dejavnostjo, med drugim tudi z urejanjem učbenikov za učenje slovenščine kot tujega jezika. Potem sem šla za Urošem na Kosovo (Uroš Lipušček, dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz ZDA, svetovalec misije Ovseja na Kosovu in rektor največje zasebne univerze na Kosovu, op. a.). Ko sem nekaj let po vrnitvi domov videla razpis, da na univerzi v Pekingu iščejo učitelja za poučevanje slovenščine, sem, čeprav se mi je Kitajska zdela neznansko daleč, v tem videla novo priložnost zase. Poklicala sem Uroša in ga vprašala, ali bi šel tja. Čeprav na začetku nad zamislijo ni bil preveč navdušen, me je potem prav on spodbudil, da sem oddala prijavo na razpis. Tri noči sem tuhtala, ali naj to naredim ali ne. In čez dobra dva meseca sem bila že na Kitajskem.

Mateja J. Potočnik

Kakšni so bili prvi vtisi?

Malo me je bilo strah, tudi zaradi Uroša. Kitajci so precej previdni do novinarjev. Izkazalo se je, da je bil moj strah odveč − zelo lepo so naju sprejeli. Še največji šok za oba je bil njihov onesnažen zrak. Prvo leto sonca sploh nisva videla.

Poučujete na eni od univerz za tuje jezike. Menda se Kitajci učijo več kot sto različnih tujih jezikov.

Naša univerza, ki deluje že od leta 1941, se rada pohvali, da je zibelka diplomacije, sicer pa je res naravnana pretežno jezikoslovno. Ogromno diplomatov, med njimi so tudi številni veleposlaniki, se je v okviru te univerze naučilo tujih jezikov. Kitajcem se zdi zelo pomembno, da znajo jezik države, s katero sodelujejo.

V Evropi obstaja strah, da nas bodo Kitajci pokupili. Je upravičen?

Mislim, da je strah odveč. Osnova njihovega delovanja je miroljubnost, na teh načelih je zgrajena tudi njihova zunanja politika. Kitajci svetu ne prinašajo suženjstva, ampak nove možnosti in razvoj. To seveda ne pomeni, da bo Evropo v kratkem preplavilo na milijone Kitajcev.

Kako komentirate fenomen načrtnega kitajskega osvajanja sveta, od rodovitne zemlje v Afriki do bank in podjetij v svetu? Kitajci tako rekoč obvladujejo svet že zdaj.

Svet se globalizira in tudi drugi narodi počnejo isto – osvajajo svet. Kitajci se nam zdijo večja grožnja predvsem zato, ker jih je tako veliko.

Pri nas vlada prepričanje, da je vse, kar je narejeno na Kitajskem, nekakovostno …

Odvisno, za kaj gre. Delajo tisto, kar od njih zahteva trg. Med njihovimi izdelki so tudi zelo dobre in kakovostne stvari. Še posebej bi opozorila na prenosne telefone, ki bodo vsak čas prvi na svetu. Tudi avtomobili in druge tehnične stvari jim hitro sledijo. Vse pomembne svetovne avtomobilske tovarne imajo tam svoja podjetja. Kitajski vozni park je zelo razkošen. Meni je v oči padla tudi njihova sodobna arhitektura. Evropa se na tem področju lahko skrije pred njimi.

Svilna pot 21. stoletja – obujanje starodavne tradicije

Svilna pot je bila starodavna karavanska pot med Kitajsko in Rimom, katere začetek sega v prvo stoletje pred našim štetjem. Po kopnem so v dolžini približno 6400 kilometrov z vzhoda na zahod in nasprotno potovali tako blago kot tudi različne ideje. Poleg trgovcev so po karavanskih poteh potovali tudi ljudje, ki so s seboj nosili umetnost, kulturo, filozofijo, pa tudi nove tehnologije in različna verovanja.

Kaj pa cene?

Primerljive so z našimi.

Kitajci so spet začeli vzpostavljati svilno pot. Kaj se dogaja?

Gre za njihovo odpiranje in povezovanje s svetom, predvsem s srednjo in vzhodno Evropo, po morski liniji pa se želijo povezati še z Afriko. Poleg gospodarskih povezav nastajajo tudi kulturne in intelektualne. To ni ekspanzija v negativnem smislu. Tradicionalno je bila svilna pot trgovska, hkrati pa so potekale tudi kulturne izmenjave med narodi, ki so prinesle marsikaj dobrega. Kitajska si je tudi novo svilno pot zamislila podobno. Ker se zavedajo, da se vsako dobro sodelovanje začne pri osebnih stikih, veliko poudarka dajejo učenju tujih jezikov, pa tudi spoznavanju različnih kultur in običajev. 

Eden od načinov povezovanja Kitajske s svetom je ustanavljanje Konfucijevih inštitutov in učilnic po svetu. Imamo ga tudi v Sloveniji, pa tudi kar nekaj kitajskih učilnic.

Projekt, imenuje se 16 + 1, se je začel razvijati vzporedno z nastajanjem svilne poti. Hanban – Center za poučevanje kitajščine po svetu je pred leti začel ustanavljati mrežo centrov, s pomočjo katerih širi kitajski jezik in kulturo po svetu. Kitajska za ta projekt namenja ogromno sredstev. Kmalu bo tako v Slovenijo spet prišlo nekaj deklet iz Kitajske. Mene so prosili, da jim predstavim našo kulturo in jih seznanim z našim jezikom. V Sloveniji Konfucijev inštitut deluje pod okriljem Ekonomske fakultete. Zelo so dejavni: organizirajo predavanja, tečaje, delavnice, na katerih izdelujejo tradicionalne kitajske izdelke, pod njihovim okriljem pa delujejo tudi učilnice v različnih osnovnih in srednjih šolah po Sloveniji.

Koliko časa se na fakulteti v Pekingu, kjer poučujete, Kitajci že lahko učijo slovensko?

Jeseni bomo začeli osmo študijsko leto. Za zdaj je to še izbirni predmet, prihodnje leto, če bo šlo vse po načrtih, bo slovenščina postala redni študijski predmet.

Kitajci velik poudarek dajejo tudi učenju afriških jezikov, poučujejo celo tiste, ki jih govori samo nekaj tisoč ljudi.

Kot rečeno, Kitajska razmišlja dolgoročno. In ker je Afrika edina celina, ki je globalizacija še ni zajela, je zanjo zelo pomembna, predvsem zaradi surovin.

Pravite, da Kitajci zelo spoštujejo sogovornike, med seboj pa menda niso preveč vljudni.

Značilno za to deželo je, da je zelo kontroverzna. Na eni strani je preplavljena s cenenim blagom, na drugi so kitajski izdelki zelo kakovostni. Veliko je nepredstavljivo bogatih ljudi, pa tudi zelo revnih. Če po eni strani deluje kaotično, je po drugi zelo dobro organizirana, pri njih vse deluje tako, kot je treba. Vlaki tako kot na Japonskem vozijo do minute natančno. Tudi promet, ki se tujcem zdi kaotičen, poteka po pravilih. Tam ne vidiš, da bi kdo mahal skozi okno ali hupal. In če velja, da se Kitajci pridno učijo tujih jezikov, po drugi strani težko najdeš taksista, ki bi znal kakšen tuj jezik. Kitajska je tudi zelo pisana, tako geografsko kot tudi po zastopanosti različnih manjšin. Prav njihova številnost, skoraj milijarda in pol jih je, pa jih včasih naredi tudi brezbrižne – včasih se to na žalost res pokaže prav v odnosu do soljudi.

profimedia

Kakšni pa so Kitajci kot učenci?

Prizadevni so, usmerjeni k ciljem, ki so si jih postavili. Največkrat so edinci, zato se od njih ogromno pričakuje. Ker na trgu vlada velika konkurenca, se dobro zavedajo, da morajo biti najboljši. Čeprav so mladi, so zelo odgovorni, se jim je pa težko približati.

Kakšni so motivi za učenje tako eksotičnega jezika, kot je slovenščina?

Zelo različni. Nekateri se za vpis na slovenski jezik odločijo zato, ker so na spletu videli, da je Slovenija zelo lepa dežela, in so prepričani, da je tudi njen jezik lep. Druge pritegne način poučevanja. Na našem oddelku organiziramo srečanja s slovenskimi pesniki, pisatelji, tudi z drugimi ustvarjalci. Srečali smo se z našim premierjem, ogledamo si film, obiskujemo različne prireditve, pred počitnicami smo pri meni doma pekli piškote. Pecivo domači prijatelj je absolutni zmagovalec tega leta! Nekateri v učenju slovenskega jezika vidijo tudi poslovno priložnost. Slovenščino kot izbirni predmet vpisujejo tako študenti drugih slovanskih ali evropskih jezikov, pa študenti novinarstva, ekonomije, pravne fakultete, fakultete za mednarodno trgovino, pa tudi računovodje in prevajalci.

Kaj jim povzroča največ preglavic?

Ne boste verjeli, vendar to ni dvojina. Najtežje se jim zdijo sklanjatve, ki jih kitajščina nima, zelo morajo biti pazljivi tudi pri izražanju spola, spolov kitajščina v taki obliki kot mi namreč ne pozna. Težave jim povzroča še glagolski vid, težko razumejo dovršne in nedovršne glagole. To je zanje nekaj zelo abstraktnega.

Kaj pa kitajščina, se vi že pogovarjate v njihovem jeziku?

Zadnje leto in pol hodim na tečaj kitajščine. Uspe mi že kaj povedati in vprašati, bi me pa, kot radi rečemo, še zmeraj lahko prodali, ne da bi jaz za to vedela.

Koliko Kitajci sicer vedo o Sloveniji?

Sem ter tja me prijetno presenetijo. Najbolj poznajo naše športnike, drugače pa precej pomaga, če Slovenijo postavim v Evropo ali še bolje v nekdanjo Jugoslavijo. Starejši še poznajo Tita, filma Valter brani Sarajevo in Most. Ko je letos umrl Bata Živojinović, je bila to velika novica. Presenečena sem bila tudi, ko sem ugotovila, da nekateri poznajo naš film o Kekcu.

Kitajci tujcev ne vabijo domov. Ste že bili pri kom na obisku v njegovem stanovanju?

Čeprav se z Urošem zelo dobro razumeva in veliko druživa tudi s Kitajci, naju v svoja stanovanja povabijo le redko. To ni v navadi, mogoče tudi zato ne, ker je skoraj tri četrtine Pekinžanov priseljencev. Se pa tudi sami Kitajci ne obiskujejo. Ne vem, ali je to res, slišala sem, da verjamejo, da čim manj ljudje vedo o tebi, tem bolje je. Njihov moto je: Danes prijatelj je jutri lahko tvoj sovražnik.

So kolesa, po katerih je bila Kitajska nekoč znana, še tako priljubljena?

Koles ni več toliko, kot jih je bilo včasih, pa še ta so največkrat na električni pogon.

So tudi pri njih tako privlačna za tatove kot pri nas?

Sama nimam slabih izkušenj ne s takšnimi ne z drugačnimi tatovi. Tudi sicer se v Pekingu počutim varno. Ženskam se kljub velemestu ni treba bati, če zvečer same hodijo naokrog.

Ena večjih težav na Kitajskem pa je onesnažen zrak.

Tudi na tem področju se veliko dogaja. V načrtu imajo, da bi vsako leto kakovost ozračja izboljšali za približno deset odstotkov. Ko sem pred tremi leti prišla v Peking, je bil onesnažen zrak zame šok. Skoraj celo leto razen megle, za katero se je izkazalo, da je zaprašen zrak, skoraj nisem videla drugega. Ampak zdaj že večinoma gledamo jasno nebo in sonce. Še vedno pa ves čas spremljamo meritve onesnaženosti zraka. V tem trenutku je v Kranju pet drobnih prašnih delcev na kubični meter, v Pekingu pa 181. V Evropi že pri 40 delcih na kubični meter zavlada panika, v Pekingu pa je ta vrednost še kar sprejemljiva, vsaj za zdaj. Ko je bilo zares kritično, so izmerili približno 800 delcev na kubični meter.

Profimedia

Pa ste imeli zaradi tega zdravstvene težave?

Z dihanjem na srečo še nisem imela posebnih težav, sem pa pogosto utrujena, tudi oči imam bolj občutljive. Sicer pa v Pekingu merijo največjo stopnjo obolevnosti za rakom na pljučih na svetu. Ampak kot pravim, na srečo se stanje izboljšuje.

Kaj najbolj pogrešate?

Čeprav je Peking lepo mesto z veliko zelenja, je vsa narava kultivirana. Pogrešam našo »naravno« naravo, steze v gozdovih, travnike. Na Kitajskem so vse poti tlakovane. Pa moti me, da nikamor ne morem skočiti na hitro. Razdalje so tu neverjetne, in če kam hočem iti, se moram tja odpraviti načrtno.

Kaj je na vas naredilo največji vtis tako v dobrem kot v slabem pomenu?

V dobrem gotovo to, da Kitajska ponuja ogromno možnosti na vseh področjih življenja. Tudi hrana je odlična. Restavracije so na vsakem vogalu. Pogrešam pa druženje v kavarnah, kot ga poznamo pri nas. Kitajci se družijo ob hrani v restavracijah, klepet ob kavi jim je tuj.