Knjiga Bučar obsega več kot 600 strani. Vam je njeno nastajanje zapolnjevalo ves prosti čas?
Pisateljica je močno hvaležna družini Bučar
Bučarjevo družino je avtorica vprašala, ali se strinja s tem, da poskuša v obliki knjige zajeti življenje moža in njihova očeta. Strinjali so se in bili vedno na voljo za vsa vprašanja. Hvaležna jim je tudi za številne zasebne fotografije, ki so jih dovolili objaviti v knjigi in ki celotno podobo knjige lepo zaokrožijo. »Stkale so se prijetne ter spoštljive vezi in upam, da se bodo obdržale tudi, ko bo knjiga že zdavnaj razprodana,« pravi dr. Peskova.
Prostega časa je pri meni res bolj malo. Življenje Franceta Bučarja sem proučevala v letih 2008 in 2009, ko sem pripravila njegov televizijski portret Ponovno sem sam. In seveda spet zelo intenzivno po njegovi smrti, s tem da sem se morala osredotočiti predvsem na njegova mlada in zrela leta. Njegovo vlogo v demokratizaciji in osamosvojitvi sem namreč poznala že od prej. No, pa tudi zadnja leta svojega življenja je s kakšnim dejanjem marsikoga presenetil, tudi mene.
Ste pisali s posebnim zanosom, ker ste dr. Bučarja osebno poznali?
Če nekoga osebno ne poznaš, je o njem težko pisati življenjepis. Če pa ga poznaš tako, kot sva se poznala midva, poznala sem njegovo družino, večkrat sva kaj poklepetala, so težave druge vrste. Kako ostati na takšni razdalji, da bo portretirancu odmerjeno točno tisto, kar mu gre, nič več in nič manj, predvsem pa mora oris življenjske poti temeljiti na dejstvih, kakršnakoli že bodo. Ne glede na to, do kakšnih dejstev se boš dokopal, kaj boš skozi raziskovanje in sedenje v arhivu o njem še izvedel, morajo dejstva ostati sveta.
Je od ideje do izida vse teklo gladko?
Teklo je gladko, čeprav na začetku nisem zelo podrobno vedela, v kaj se spuščam, kako kompleksna osebnost je dr. Bučar in pred kakšne preizkušnje je bil v življenju postavljen. Pri 18 letih ga je doletela na primer druga svetovna vojna. Ravno dobro se je vpisal na pravo. Z današnjimi očmi soditi nekatere njegove odločitve med vojno in po njej, je seveda najlažje. A to ni moja naloga. Moja naloga je, da se poglobim v čas, ki ga je živel, in poskušam pojasniti, zakaj se je tako odločal, kot se je. O Francetu Bučarju ima večina zelo zakoreninjeno mnenje, ki pa žal ne temelji na dejstvih, in pri ljudeh premikati stereotipe je v resnici najtežje.
Tudi vaša prejšnja dela so zajetna, in to v času, ko ljudje vse manj berejo. Vaše knjige pa vedno najdejo pot med ljudi, saj jih sami predstavljate po vsej Sloveniji. Vaša pot z Bučarjem se kljub izidu knjige torej šele dobro začenja.
Z založnikom Mohorjevo založbo iz Celovca smo dogovorjeni, da bomo jeseni in pozimi pripravili predstavitve po večjih mestih, predvsem pa tam, od koder bo prišlo povabilo. Za te priložnosti si pripravim uro in pol dolg nastop s fotografijami in posnetki ter pripovedujem celotno življenjsko zgodbo. Ob koncu sledijo še vprašanja občinstva in podpisi v knjigo, če si kdo to želi. Na takih predavanjih dobim tudi najbolj poštene odzive na knjigo. Številni jo že predhodno preberejo in pridejo »pripravljeni« na predavanje.
Pa se vam na predstavitvah knjig dogaja, da vam ljudje zastavljajo vprašanja, na katera ne znate odgovoriti?
Naj ne zveni samovšečno, ampak potem, ko par let obračaš vsak listek, na katerem kaj piše o osebi, o kateri pišeš, ko pregledaš arhive, se pogovoriš z domačimi, političnimi sopotniki in nasprotniki, te težko kaj preseneti. Večja težava je, ko ljudje postavljajo trditve, ki ne držijo, in se od njih težko poslovijo, tudi ko jim pojasnim, da se motijo.
Na primer: kamorkoli grem, poslušam povsem iz trte izvito trditev, kako je France Bučar preprečil lustracijo, ki mu jo je dr. Jože Pučnik takoj po volitvah leta 1990 predlagal. Bučar naj bi dejal: »Samo prek mojega trupla!« Taka neresnica je mimogrede tudi velika žalitev za Pučnika in ves Demos, ki mu ni bilo na prvem mestu, kako obračunati z nosilci starega režima, ampak kako priti do lastne države. Zato spravno dejanje v Kočevskem rogu, zato plebiscit … No, v knjigi vse pojasnim.
Opravili ste razgovore z Bučarjevimi političnimi sopotniki in družinskimi člani. So vsi rade volje spregovorili ali ste naleteli tudi na molčečneže?
Kolikor se spomnim, so vsi privolili v pogovor. Pogovori so ob koncu knjige tudi objavljeni. Od Dimitrija Rupla, ki je bil predsednik stranke, ki ji je Bučar pripadal, predsednika vlade Lojzeta Peterleta, sekretarja ustavne komisije Mira Cerarja, političnih sopotnikov zakoncev Hribar in številnih drugih pa do Bučarjevih potomcev in žene. Med zanimivejšimi je pogovor z dr. Bojanom Zabelom, ki je bil profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani in si je upal leta 1976, ko je partija domnevno »zaradi ene knjige« vrgla Bučarja s fakultete, napisati pozitivno mnenje o tej Bučarjevi knjigi, a seveda ni nič pomagalo.
Franceta Bučarja imamo za nekakšno legendo, za očeta naroda. S čim je navdušil vas?
V knjigi je povzet velik del dnevnika dr. Bučarja, v arhivu pa bo zainteresiranim bralcem na voljo šele čez 10 let.
Predvsem s svojo inteligenco in izobraženostjo. Govoril je latinsko in grško ter še pet tujih jezikov. Takih izobraževalnih ustanov, kot so bili pred drugo svetovno vojno škofovi zavodi v Šentvidu, danes v Sloveniji nimamo. V njih so nastajali bodoči voditelji slovenskega naroda. Če poslušam Bučarjeve nastope, kako je on argumentiral pravni odklop Slovenije od Jugoslavije, kako je nastopil pred evropskimi parlamentarci, kaj je pisal v Novi reviji, če berem njegov dnevnik ali njegovo pisemsko korespondenco, ne morem reči drugega kot izvrsten intelektualec najširšega spektra.
France Bučar je v času osamosvajanja pisal dnevnik?
Ne. Začel ga je pisati jeseni 1992 in ves drugi poslanski mandat. V njem je seveda zelo nazorno in podrobno razgalil slovenske politike, na nekatere je bil prav alergičen, še najbolj pa so ga jezili v njegovi stranki, ki jo je sredi mandata tudi zapustil. Velik del dnevnika, v katerega mi je France Bučar dovolil vpogled, sem povzela, v arhivu pa bo zainteresiranim bralcem na voljo šele čez 10 let.
"Moj naslednji večji projekt bo dokumentarni esej o 200-letni zgodovini Slovencev z naslovom Tu je paradiž! Dovolj velik izziv, da za kakšne nove knjige še ne bo časa."
Kljub vaši »postranski« dejavnosti – pisateljevanju, kot vidimo, vaše televizijsko delo ne trpi. Se počutite bolj televizijka ali pisateljica?
Ha. Ne morem več ločevati. Počutim se kot mama, ki ima oba otroka enako rada – televizijo in pisanje knjig. Ob tem pa moram reči, čeprav se morda čudno sliši, da je pisanje znanstvenih monografij bolj naporno in celo bolj odgovorno delo od televizijskega vodenja. Če pišem knjige o pomembnih Slovencih, se mi zdi veliko bolj usodno, če bi komurkoli po krivem pripisala nekaj, česar ni naredil. In bi to ostalo za večno zapisano za zgodovino. Napačna beseda v Odmevih je sicer lahko boleča, ni pa tako usodna.
Zasebno imate menda radi spremembe – vsaj pleskanje sten v stanovanju v druge barve in preurejanje prostorov. Protiutež vaši zgodovinarski profesiji?
Dobro poznate vse moje ljubezni. Veliko stvari me navdušuje, veliko jih rada počnem. Med drugim tudi adaptiranje stanovanj. Verjetno res kot protiutež, za bistrenje misli.
Nam še zaupate: ste knjigo pred oddajo v založbo dali prebrati svojemu partnerju, prav tako doktorju zgodovine Mitji Ferencu?
Ni bilo potrebe. Mitja jo je prebiral kar sproti, list za listom, ko je nastajala. In takoj tudi povedal svoje pripombe.
Se na njegovo mnenje vedno zanesete?
Večinoma. Kadar se ne, se pa znam boriti za svoj prav.
Le v poslu ali tudi zasebno?
Pri nama ločnice med poslom in zasebnostjo ni mogoče potegniti. Vse je najino: delo, dom in družina.
