Novice Svet24

V začetku letošnjega poletja so se profesorji slovenščine »tresli« od navdušenja, ko je lektor slovenščine Luka Zibelnik v Združenih državah Amerike naletel na še dva doslej neznana rokopisa našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Ta dva neprecenljiva primerka Prešernovega rokopisa sta bila po razstavi na ljubljanski filozofski fakulteti vrnjena nazaj v Ameriko, kjer ju hrani Slovenski muzej in arhiv v Clevelandu.

svet24

A roko na srce, slovenske kulturne dediščine nam ni treba iskati tako daleč. Najprej poglejmo, kaj imamo doma. Že samo nekaj metrov stran od omenjene filozofske fakultete je dom Zmaga Jelinčiča Plemenitega, v njem pa se skriva neprecenljiva zbirka slovenske kulturne dediščine – tudi Prešernova pisma in pesmi, seveda izpod njegovega peresa. »Imam tri Prešernova pisma oziroma pesmi. Ena je v slovenskem jeziku, dve pa sta v nemščini,« pravi Zmago, znani ljubitelj vsega, kar je slovenskega, ter poznavalsko doda: »Težko bi rekel, komu so bila namenjena. Vendar v vezanem zvežčku nekaterih številk časopisa Illyrisches Blatt oziroma posebnih prilog tega časopisa (Ausserordenliche Beilage zum. Illyr. Blatte, op. p.) na strani, kjer je prvikrat objavljen Sonetni venec, pri dnu piše »prijatelju Martinjaku«. Ker je vse skupaj iz istega vira, je bilo morda vse skupaj podarjeno prav temu človeku. Kar zadeva vsebino, pa bi to prepustil strokovnjakom, seveda če jih to sploh zanima. Žal je pri naših ustreznih ustanovah hudičevo malo zanimanja za slovensko kulturno dediščino, pa vendar, pustimo se presenetiti.«

svet24

Zmago se kot velik zbiratelj zaveda, da so omenjeni rokopisi praktično neprecenljive vrednosti. Čeprav ima vsaka stvar svojo ceno …»Zagotovo gre za neprecenljivo kulturno zgodovinsko vrednost, ki jo je v denarju težko oceniti. Pred časom so v Nemčiji prodali neko Goethejevo pismo za več kot 100.000 evrov, ne da bi trenili z očesom. Znajo pač ceniti lastno dediščino. Pri nas nobena ustanova ne bi dala kaj dosti. Kot primer lahko navedem dogodek, ki se je zgodil, ko so v Ljubljano iz Nemčije pripeljali Cerkveno ordnungo Primoža Trubarja, pa je takratni minister za kulturo Grilc izjavil: 'Za to pa bi dal tudi 50.000 evrov.' Nemci so si seveda mislili svoje, saj nam je ne bi prodali tudi za pet milijonov evrov. Pa hvala bogu, da so na svetu tudi kakšne druge, kulturne države, ki vedo, kaj je kaj,« je povedal ter dodal v svojem stilu: »Težko bi rekel, koliko so vredna. Za našo državo verjetno ne kaj dosti. Če primerjamo vse skupaj z izginulimi pokradenimi milijardami evrov, se vrednost tega, čeprav kulturnega zaklada, ne da primerjati. Zagotovo znajo take dragotine bolj ceniti v tujini, saj se zavedajo, da ob vsesplošni globalizaciji kulturne in umetniške dobrine vedno bolj postajajo svetovna lastnina in dediščina. Pri nas se tega žal še ne zavedajo. Se bodo, ko bo prepozno.«

In kot velik poznavalec vsega slovenskega popolnoma razume nekatere profesorje s filozofske fakultete in njihovo navdušenje nad najdbo v ZDA. »Imeti v rokah takšne dragulje je nekaj prav posebnega, še posebej če so tvoja last. Razumem profesorje, popolnoma! Ne razumem pa našega ministrstva za kulturo, ki mu ni mar kulturne dediščine slovenskega naroda in se z njo ukvarja zgolj navidezno.«

Naprodaj!

Tako Prešernovi rokopisi ostajajo varno shranjeni v zavetju Zmagovega doma, vsaj dokler se ne najde kupec s pošteno ponudbo. »O ceni ne bi govoril, sem pa jih pripravljen prodati. V naši državi je namreč najbolje imeti nič, saj se ti kaj lahko zgodi, da ti vse skupaj poberejo, če se ne pišeš prav. Na področju kulture smo že imeli tak poskus nacionalizacije numizmatičnih zbirk s strani nekdanje kulturne ministrice, pa so zato praktično vse numizmatične zbirke iz Slovenije odšle v tujino.« In prav to je tisto, česar se Zmago najbolj boji – da bodo naši zanamci iskali slovensko kulturno dediščino po celem svetu, saj jo bo povsod mogoče najti, le doma ne.

Zmago razloži

Tako pisma kot knjižica so bili del večjega zaklada, od katerega je bilo nekaj pisem podarjenih Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, Prešernovi rokopisi pa so bili prodani Zmagu Jelinčiču Plemenitemu. »Imeti v rokah takšne dragulje je nekaj prav posebnega, še posebej če so tvoja last,« pravi. 

Tudi zastonj nočejo

Prav posebne izkušnje ima Zmago tudi z muzeji – ne le da hočejo vse zastonj, Zmagu se zdi, da tudi zastonj nočejo imeti tistega, kar bi jim človek rad podaril. »Tudi o tem, da hočejo muzeji vse zastonj, bi težko govoril. Kot primer naj povem, da sem nameraval vojaškemu muzeju v Mariboru podariti dve krilci ameriških raket križark, ki sta v času Natovega bombardiranja Beograda leta 1999 zadeli generalštab in ministrstvo za notranje zadeve, pa vodja muzeja ni hotel sprejeti darila. Njegova tajnica, on se ni niti prikazal, ko sem hotel primerka podariti, je rekla, da za to nimam dovoljenja od takratne ministrice za obrambo. Ministrici sem, čeprav se mi je to zdelo bedasto, seveda pisal in jo prosil za dovoljenje, ki pa ga nisem dobil. Pisno mi je odgovorila, da muzeju ne smem podariti ničesar. Narobe svet! Slovenske Butale!« je jezen Zmago, zato tudi skeptično doda: »Dvomim, da je katerikoli muzej v Sloveniji pripravljen kupiti kaj takega, kot so Prešernovi rokopisi. V muzejih so ljudje, ki so strokovno izredno podkovani in bi želeli, da ne le to, ampak še dosti drugih predmetov ostane v Sloveniji, žal pa so na vodilnih mestih nestrokovni, politično nastavljeni ljudje brez ustreznih kvalifikacij, enako je tudi na ministrstvu za kulturo. Če je kakšna izjema, se opravičujem.«

Še vedno so mu dolžni

Na podlagi vse kritike se zdi, da ima Zmago s slovenskimi kulturnimi institucijami slabe izkušnje. Ob tem prikima in doda, da ne malo. »Narodni muzej Slovenije mi noče plačati tretjega obroka za zbirko slovenskih bankovcev, ker so se nekateri bivši skupaj z nekaterimi sedanjimi spravili name, češ da zbirka ni moja, in proti meni sprožili celo sodni postopek. Ko se je vse pojasnilo in je sodišče ugotovilo, da ni nič res, se je gonja nadaljevala in traja še zdaj. Ko sem moral na hitro zbrati denar za poplačilo po politični zahtevi izdanega naloga za davek, nobena od slovenskih kulturnih institucij ni hotela od mene odkupiti ene od treh na svetu največjih zbirk papirnatega denarja s področja nekdanje Jugoslavije za desetino cene. Pa je šla v tujino. Ko sem prijavil uničevanje in odtujevanje slovenske kulturne dediščine, niso procesirali storilcev, ampak so ovadili mene za krivo ovadbo. Še enkrat, slovenske Butale, morda pa še huje.«